Arhiv za dan 25.05.2010

Slovenija : Argentina – 2:0

Šport 25.05.2010

Kakšne tri, štiri tedne nazaj sva šla z ženo na športni stadion v Kranju, da se pozanimava, kako je s treningi na trampolinu. Že ko sva hodila proti drugi strani stadiona, kjer se trampolini nahajajo, sva s teniških igrišč lahko slišala pošteno nabijanje. Nazaj grede sva se enostavno morala ustaviti in pogledati, kaj se dogaja. Nekaj časa sva stala ob mreži, ki loči teniška igrišča od drugih predelov stadiona, in zgolj nemo opazovala. Bila sva priča udarcem na meje perfekcije, tako hitrim, da sva imela težave s spremljanjem žogice. Vedel sem, da na eni strani stoji Grega Žemlja, mladeniča s čepico, ki mu je stal nasproti, pa nisem (pre)poznal. Bilo pa mi je jasno, da tako dobrega tenisa v živo še nisem gledal. Z ženo sva stopila do igrišča, tiho sedla na klop ter naslednje pol ure s peščico ostalih opazovalcev uživala v vrhunski teniški predstavi.

Kar me je najbolj presenetilo je to, da sta si fanta žoge pobirala sama in da je nekako delovalo, kot da se trenirata sama, saj ni bilo nobenih opazk, komentarjev ali navodil od kogarkoli prisotnih, ki bi lahko bil trener. Ni bilo tudi nobenega “sodnika”. Fanta sta si štela sama in sama tudi drug drugemu povedala, ali je bila žogica v avtu in za koliko. Vse skupaj je bilo videti približno tako, kot če grem sam z nekom igrat tenis, z eno oziroma dvema velikima razlikama, vse je potekalo na vrhunskem nivoju in povsem mirno.

Naslednji dan mi je žena po mejlu poslala sliko Blaža Kavčiča, s pripisom: “Da boš vedel, koga sva imela včeraj čast gledati.” Takoj mi je bilo jasno, zakaj je mladenič s kapo lahko tako dobro “pariral” Žemlji. In danes, ko sta v prvem krogu Roland Garrosa oba odpravila vsak svojega Argentinca, ki oba sodita med najboljših petdeset igralcev na svetu, tisti, ki ga je odpravil Žemlja, celo med trideset, lahko samo napišem, da me to po tistem, kar sem imel priložnost videti v Kranju, čisto nič ne preseneča. Tudi naša teniška asa zagotovo sodita med najboljšo petdeseterico tenisačev na svetu, nemara celo više.

Kar se naslova prispevka tiče, pa upam, da ga bomo imeli priložnost podoživeti tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu. Zakaj pa ne?

  • Share/Bookmark

Skoraj bi pozabil na brisačo

Življenje je teater 25.05.2010

Na poti v službo mi je stoječemu v koloni kapnilo, da je danes posebne sorte dan. Ja, dan mladosti, boste dejali tisti malce starejši. Že res, a ni samo to. Danes je svetovni dan brisače. Jaz pa sem od doma odšel brez nje. Nedopustno. Kaj storiti? Don’t panic! Malce sem pomislil in se spomnil, da imam s seboj teniško opremo. Morda je v njej tudi brisača. Ustavil se bom pred najbližjim najboljšim sosedom in preveril, ali je v torbi tudi brisača. Če je ni, bom pač vstopil v trgovino in si eno privoščil, saj s tem, da bi danes hodil naokrog brez nje, ne bi bil pošten do svojih prepričanj, še manj pa do spomina na Douglasa Adamsa. Brisače v torbi seveda ni bilo. V trgovini pa sem našel eno s podobo Lumpija, ki je bila videti kot idealna izbira, ker je bila poceni, pa še Andraž je bo zelo vesel. A se je izkazalo, da izbira le ni bila tako idealna. Stvar je malce prekratka in jo je nemogoče oviti okrog vratu, pa še Mercatorjev logotip tako močno bode v oči, da sem z njo videti kot hodeča reklama.

A stvar je takšna kot pač je. Važno je zgolj to, da je brisača na svojem mestu. Samo še na tri pive skočim, pa bom ponovno pripravljen na štop.

  • Share/Bookmark
blank