Arhiv za mesec Junij, 2010

Zverinica bleščeče zelenih oči

Foto, Podobe narave, Zabava in sproščanje, Življenje je life 30.06.2010

“Veverica je!” je vzkliknila žena, ko je nekaj metrov pred nama čez stezo steklo nekaj podolgovatega s precej čudno glavo. Napenjal sem oči in ušesa ter skušal slediti bitju, ki se je ob šumenju listja hitro spuščalo po bregu navzdol. “Ne, ni veverica, ampak podlasica. In nekaj drži v gobcu. Miško!” sem pametno pripomnil, naredil nekaj korakov v smeri njenega “pobega” in zgrabil fotoaparat, da naredim portret ubežnice. No, da vsaj skušam narediti njen portret, kot se je izkazalo kasneje. Zaradi hitrega razvoja dogodkov seveda nisem imel časa preveriti nastavitev fotoaparata, ampak sem samo nameril in pritisnil na sprožilec. In tako večkrat.  Slikal sem bolj ali manj po občutku, saj v danih svetlobnih pogojih njenega položaja nisem mogel natančno določiti. Edino, kar mi je šlo na roke, je bilo to, da se je, ko se ji je zdelo, da je dovolj na varnem, ustavila in gledala v najini smeri. Ob vsaki sprožitvi bliskavice, sem lahko videl močan odsev njenih oči, uprtih vame. Ko je bila stvar mimo in podlasice že davno ni bilo več na vidiku, sem ob pregledu posnetega materiala precej slabe volje ugotovil, da sem jo sicer ujel, a so bile nastavitve fotoaparata prilagojene slikanju na travniku, obsijanem s soncem, kjer sem še malo pred tem veselo slikal metulje. Čeprav sem uporabljal bliskavico so bili vsi posnetki znatno premalo osvetljeni, saj je bila podlasica od mene oddaljena vsaj deset metrov. Vseeno pa je z njih moč razbrati njeno podolgovato postavo in miško, ki jo drži v gobcu. Oči pa itak ne moreš zgrešiti. Naslednjič bom za vsak primer pred vstopom v gozd ustrezno prilagodil nastavitve fotoaparata. Nikoli ne veš, kaj zanimivega ti lahko že v naslednjem trenutku prekriža pot.

  • Share/Bookmark

Čebela v pajkovih krempljih

Foto, Podobe narave, Življenje je life 16.06.2010

Kakšnih petnajst let nazaj, morda kakšno leto več, je moja mačka Pika domov privlekla divjega kunca, večjega od nje same. Mrtvega seveda, a še toplega. Verjetno ga je presenetila kje na polju ali v travi in mu je od šoka odpovedalo srce. Ne znam predstavljati, da bi ga lahko spravila proč na kakšen drug način. Je pa res, da je bila moja Pika, čeprav precej drobne postave, daleč naokrog znana kot neustrašna branilka svojega teritorija in je pred napadi tujih psov branila tudi domačega pasjega mešančka.

Na zgornjo anekdoto sem se ponovno spomnil včeraj, ko sem hodil po svojem “rajonu”. Tisto, kar mi jo je priklicalo v spomin, pa sledi v nadaljevanju.  Med fotografiranjem cvetlic in žuželk sem ravno pomislil, da v svoj objektiv do sedaj sploh še nisem ujel nobene čebele, ko sem jo zagledal, lepo nastavljeno na rumenem cvetu. Ne bodi len sem se takoj lotil fotografiranja z različnih kotov, da mi ne bi prej pobegnila, saj so znane po tem, da hitro menjajo cvetove. Naredil sem že kar nekaj posnetkov, ko mi je kapnilo, da je čebelica precej statična, da ni videti, da bi “nabirala med”. Pa sem jo čisto narahlo podrezal in nič. Niti zganila se ni. Mrtva? Ampak, kako neki ji je uspelo umreti ravno na cvetu?

Potem pa sem le malce bolje pogledal in ga zagledal. Zelenega pajka, namreč. S svojo varovalno barvo se je čudovito zlival z barvo cveta in ga je bilo resnično težko opaziti. Na ta način je verjetno tudi presenetil čebelo, ki je nič hudega sluteč pristala na cvetu in na njem tudi ostala. Za vedno. Mene pa je to, da je pajek vsaj na videz nekoliko manjši od čebele, spomnilo na mojo Piko in njenega kunca. Je pa res, da je pajek deloval z namenom, Pika pa je kunca ujela povsem slučajno.

  • Share/Bookmark

Čmrlji ali čebele, metulji ali vešče ter slepci ali kače

Duhovnost, Foto, Podobe narave, Življenje je life 11.06.2010

V gozdu in njegovih obronkih je živahno kot le kaj. Narava se je dokončno prebudila iz zimskega spanja in prav na hitro prešla v vroče poletje. Vse prekipeva od barv, vonjev in zvokov. Sprehod v takšnem okolju lahko človeka dejansko popelje v stanje nirvane. Ko opazim določen motiv, in teh ne manjka, vzamem v roke fotoaparat in zapadem v stanje brezčasja. Enourni sprehod se kaj hitro spremeni v dvournega, sam pa se potem sprašujem, le kam je izginila tista ura.

Kakorkoli že, dejstvo je, da si za trenutek dovolim poseči v intimo živih bitij, ki se mi zdijo, zaposlena s svojimi vsakodnevnimi opravili, neznansko zanimiva. Večinoma me niti ne opazijo in tudi med in po fotografiranju nadaljujejo s svojo rutino, sam pa zamaknjeno iščem nov motiv, ki bi se nemara lahko zapisal na spominsko kartico mojega fotoaparata.

  • Share/Bookmark

Nedolžni obraz heroina na domačem vrtu

Foto 4.06.2010

  • Share/Bookmark
blank