Arhiv za mesec Julij, 2010

Tretji Svet igrač – zaporniški film z velikim srcem in kopico zabave

Film, Zabava in sproščanje 26.07.2010

Pri Pixarju so znova presegli samega sebe in postavili nove mejnike v 3D animaciji, ki jih bodo konkurenti težko kaj kmalu dosegli, kaj šele presegli. Precej bolj verjetno je, da bo to v doglednem času znova uspelo ustvarjalcem pri Pixarju. Morda že v prihajajočem drugem delu Avtomobilov, a menim, da bo težka. Toda, pustimo se presenetiti.

A posvetimo se tretjemu Svetu igrač, ki je luč sveta ugledal v juniju (pri nas na spored prihaja v avgustu) in zaključuje trilogijo Svet igrač, s katere prvim filmom se je leta 1995 začela doba 3D risank, z drugim delom, leta 1999, se je Pixar zasidral ne prestolu med ustvarjalci animiranih filmov, s tretjim pa se bo ta njihov status samo še okrepil.  V to sem prepričan. Pri Pixarju imajo navado, da v odjavni špici filma navedejo imena vseh otrok njihovih uslužbencev, ki so se rodili v času nastanka dotičnega filma. In pri Svetu igrač 3 je ta seznam precej dolg, saj je film nastajal 4 leta in mesec dni. A je bilo vredno, saj jim je uspelo tehnološki proces močno izboljšati, kar se pozna pri natančnosti izdelave detajlov, predvsem bi tu poudaril neverjetno natančno simulacijo izražanja čustev z obrazno mimiko, ki se je povsem približala človeški.

Dogajanje v filmu je postavljeno 11 let naprej od prejšnjega dela, torej toliko, kot je tudi v resnici minilo. Andy je skoraj odrasel fant, ki se odpravlja na fakulteto, za igrače pa seveda nima več časa.  Te so se sprijaznile s tem, da mu ni več do njih, razen šerifa Jelka, ki je trdno prepričan, da temu ni tako. Po naključju skoraj pristanejo v smeteh, nato pa sledi rock’n'roll dogodkov, ki vključuje naslednje pojme: vrtec, razkol med Jelkom in ostalimi igračami, kopica novih likov  igrač, Bonniejina hiša,  zapor, Mojmoj, Jelkov povratek, veliki pobeg, smetišče in srečen konec na novi lokaciji. Pa še marsikaj bi se našlo, a glavni element filma so zagotovo hudo zabavni in močno čustveni prizori, ob katerih se bodo tudi marsikateremu očku in mamici orosile oči.

V film se je vrnila vsa originalna igralska zasedba, kar veliko pove tudi o tem, kaj posameznim igralcem Svet igrač pomeni. Prav tako pa je pri njegovem nastanku sodelovala tudi večina ustvarjalcev prejšnjih dveh delov. Nekje v ozadju je seveda vedno prisoten “oče” Sveta igrač John Lasseter, ki je to pot režijo sicer prepustil prav tako zagnanemu Leeju Unkrichu, ki se je odlično odrezal, čeprav gre v bistvu za njegov režijski prvenec, je pa pred tem že ko-režiral nekaj velikih Pixarjevih uspešnic, kot so drugi del Sveta igrač, V iskanju malega Nema, Pošasti iz omare, itd. V končnem izdelku se vidi prisotnost moštvenega duha, ki kaže na to, da so pri Pixarju resnično ponosni na svojega otroka (Svet igrač) in da na z njim povezanih projektih vsi delajo z velikim zanosom.

Zadeva zagotovo nikogar ne bo pustila hladnega, kar dokazujejo tudi ocene zadovoljnih gledalcev, med katere (sicer po službeni dolžnosti) lahko štejem tudi sebe. Takoj, ko bo film na sporedu pri nas, peljem Andraža v kino. Tudi zaradi njega, seveda, a priznam, da predvsem zaradi sebe, ker si ga želim znova ogledati. Želel pa bi tudi preveriti, v kolikšni meri se bodo naši sinhronizatorji uspeli približati Tomu Hanksu, Timu Allenu, Joan Cusak, Nedu Beattyju in ostalim odličnim interpretom, ki so svoje glasove posodili likom iz filma. Ne dvomim, da jim bo precej dobro uspelo, saj je slovenska sinhronizacija risank na izjemno visokem nivoju tudi v svetovnem merilu.

Komaj čakam na avgust. Naj zaključim z iztočnico Kena Kozmobliska – Do neskončnosti in naprej!

  • Share/Bookmark

John Lennon v precepu

Film, Glasba, Življenje je life, Življenje je teater 6.07.2010

V življenju mu ni bilo z rožicami postlano. Rodil se je sredi vojne vihre. Očeta je videl bolj malo.  Že pri petih letih sta ga starša postavila pred dejstvo, da se odloči, s katerim od njiju hoče živeti v prihodnje. Odločil se je za očeta in ni veliko manjkalo, da ni z njim (za vedno) odšel na Novo Zelandijo. In svet bi bil nemara prikrajšan za največjo rock skupino vseh časov. A je usoda hotela drugače, v dogajanje je posegla dečkova teta, ki ni dopustila, da ga oče odpelje na drugo stran sveta, in je prevzela skrb nad njim, saj je bil za mamo enostavno prezahteven zalogaj. Je pa zagotovo ravno ona (mama) v največji meri prispevala k temu, da se je odločil za ukvarjanje z glasbo.

Režiserka Sam Taylor-Wood, ki se je rodila v času, ko so Beatli ustvarjali legendarni album Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, nam v svojem filmu Nowhere Boy – Zgodba o Johnu Lennonu skuša osvetliti Lennonovo življenje sredi najbolj občutljivih najstniških let. V času, ko je ponovno našel stik z mamo in se odločil za glasbeno pot. V času, ko je ustanovil svojo prvo glasbeno skupino in ko se je začelo njegovo glasbeno sodelovanje s Paulom McCartneyjem. Spoznamo mladeniča, ki mu niso bili tuji kraja, pobalinstvo, nasilništvo ter izkoriščanje deklet. Fanta, ki je bil razpet med mamo, ki mu je dopuščala prav vse in teto, ki je bila njeno nasprotje. Obe pa sta ga imeli neznansko radi. Spoznamo fanta, ki je hlastal po ljubezni in ki je bil kasneje do konca življenja eden njenih največjih in najbolj zagretih glasnikov in zagovornikov.

Film je soliden obrtniški izdelek, vsekakor pa se ne more primerjati z biografijami kova Walk The Line. Mestoma je zgodba preveč razvlečena in kot taka seveda manj gledljiva, sploh ob dejstvu, da sam že tako s težavo gledam žalostne zgodbe. Zavedam pa se, da življenje ni samo lepo in da Lennon ne bi postal to, kar je, če ne bi prestal vseh tistih (težkih/žalostnih) življenjskih preizkušenj. Enako seveda velja za vsakega posameznika na tem planetu.

Film priporočam vsem, ki bi želeli dobiti  vpogled v razmere, v kakršnih je nastala skupina The Beatles, čeprav se le-ta konča  z odhodom Lennona (in skupine) v Hamburg, torej pred njenim dokončnim formiranjem. A njeno jedro je bilo do takrat seveda že formirano, ostalo pa je zgodovina.

  • Share/Bookmark
blank