V trenutno še aktualni Delovi prilogi Polet sem naletel na intervju Miroslava Akrapovića z N’tokom. Že dolgo mi je jasno, da ima mož glavo na pravem mestu, tokrat pa si ne morem kaj, da ne bi objavil dveh njegovih zelo življenjskih misli iz intervjuja.

Težava je v tem paradoksu: ves svoj trud posvetimo pridobivanju občutka varnosti, zasebnosti in udobja, življenje po svoji naravi pa nikoli ne more biti ne varno, ne zasebno, ne udobno. Brez tveganja, soljudi in neudobja enostavno ne moreš živeti kot človek. Lahko živiš le kot psihotičen, paranoičen, apatičen fašist.

Manj kot se zapiram v ozke svetove, pa naj bodo ti žanrski ali družbeni (to dvoje se sicer pogosto prekriva), bolj spoznavam, da imam sorodne duše povsod, medtem ko me velikokrat ljudje iz mojega najožjega kroga sploh ne razumejo. Poslušalci se pogosto zmedejo, ko en trenutek delam nekaj, naslednji trenutek pa nekaj čisto drugega, ampak meni se to zdi normalno. To ne pomeni zanikanja, ampak razširitev moje osebnosti. Če si preveč govorimo »Jaz sem pa tak in tak«, se oropamo možnosti, da bi se spremenili. Brez sprememb pa lahko življenje postane zatohlo in prazno. Zato si zdaj dovolim biti, kar koli že začutim …


  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    dahvor
    11.11.2010 ob 06:36

    …ja, sem jaz tudi to slisal in se zdej prebral…sem tudi jaz razmisljal o tem…in N’Toko je … za mu noge poljubit.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank