Arhiv za mesec Marec, 2011

Kulturni prostor in fotografija v dolini šentflorjanski

Foto, O fotografiji, Življenje je life 3.03.2011

Ko sem v torek zvečer vidno razburjen zapuščal omizje z naslovom Slovenski kulturni prostor in fotografija, ki takrat sicer še ni bilo končano, nisem bil prav kulturno razpoložen. Prav gotovo je kdo izmed prisotnih ujel moje precej glasno negodovanje, podkrepljeno z nekaj krepkimi. Zakaj neki organizirajo omizja, če nimajo resnih namenov, da bi le-ta pripomogla k temu, da bi se stvari izboljšale? Vsaj videti ni bilo tako. Namesto konstruktivnih predlogov smo poslušali eno samo jamranje, kaj in kdo vse Slovenci nismo, česa nam manjka, česa se ne da spremeniti, ipd. Svetli izjemi sta bila Barbara Čeferin in dr. Damir Globočnik, ki sta pri predstavitvi svojih pogledov pokazala precej bolj pozitivno naravnanost. S strani ostalih pa smo bili deležni predvsem velike mere samopomembnosti in samopomilovanja. Verjamem, do so sodelujoči veliki strokovnjaki in poznavalci preteklosti, a že sedanjost jim povzroča precej težav, sploh pa ne gre pričakovati, da bi povedali kaj konstruktivnega o prihodnosti. Strinjam se z njimi, da je fotografija kot umetnost v Sloveniji deležna mačehovske obravnave in podcenjevalnega odnosa. To pa je tudi vse. Saj za razliko od njih sam opažam, da se stvari vseeno premikajo na bolje. To, da si v avli NLB lahko ogledam razstavo Jindřicha Štreita, se mi recimo že zdi velik napredek. Predvsem pa vidim napredek v tem, da je v zadnjih letih kar nekaj višje in visokošolskih zavodov uvedlo študij fotografije, kar bo zagotovo doprineslo k drugačni obravnavi fotografije v slovenskem prostoru. Udeleženci okrogle mize (negativno nastrojeni del) se s tem nikakor niso strinjali, še več, o novih študijskih programih so govorili precej podcenjevalno, češ, tam se itak ukvarjajo samo s tehniko, tega se pa posameznik lahko precej hitro nauči tudi sam. Nekje med vrsticami je bilo slišati, da, kar se poučevanja tiče, šteje edino Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, kjer naj bi edini vedeli, kako se tej reči streže. Vse lepo in prav, verjamem, da so tam strokovnjaki, ki iz svojih študentov zanjo potegniti največ, kar se da. Kot študent fotografije na VIST pa se čutim osebno prizadetega, saj so neposredno tudi mene okvalificirali za bedaka, ker študiram na eni tistih “levih” šol, ki so same sebi namen. Kot kaže, ni nobenemu niti na kraj pameti padlo, da bi preveril, kaj na teh šolah (vsaj na VISTU) v resnici počnemo. Če bi, podcenjevalnega tona verjetno ne bi bilo, v kakšno drugo (bolj pozitivno) smer pa bi se verjetno nagibala tudi razprava na samem omizju.

Kot višek slovenceljstva pa sem doživel provokativno vprašanje nekoga iz publike, naj umetnostna kritika podata svoje mnenje o razstavi, ki je razstavljena v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, v katerih se je omizje odvijalo. Profesor (fotograf, kritik) se je na moje veliko presenečenje spustil na nivo spraševalca in v prisotnosti avtorice razstave le-to povsem skritiziral, ob glasnem odobravanju nekoga iz publike (domnevam, da spraševalca). Vse lepo in prav, vsakdo je upravičen do lastnega mnenja, a zdi se mi, da omizje ni bilo pravi prostor za podajanje sodb o (katerikoli) razstavi. Ne vem, v kakšnih relacijah so vpleteni, a iz vsega skupaj je vela precejšnja zavist in ošabnost. Na tak način zagotovo ne bomo prišli do kakšnih konstruktivnih rešitev za slovensko fotografijo, lahko zgolj sočustvujemo z avtorice razstave, ki je v pripravo razstave nedvomno vložila precej naporov, in si takšnega javnega križanja (vsaj ne na tem mestu) zagotovo ni zaslužila.

Če dodam še to, da smo bili priča tudi petelinjenju povezovalca in nekega kustosa (imena si nisem zapomnil), ki sta si, kakor smo lahko razbrali iz videnega in slišanega, že precej dolgo v laseh, mislim, da sem povedal dovolj o kulturnem nivoju razprave, ki smo ji bili priča. Naj še enkrat poudarim, da niso bili vsi razpravljavci na tem nivoju, se je pa tehtnica močno nagibala na njihovo stran. Takšne razprave me ne zanimajo, nasprotno, celo škodijo mojemu zdravju. Pošteno bom premislil, kdaj bom spet prisoten na omizju, ki se bo ukvarjalo s problematiko fotografije in fotografov, sploh če bom med povabljenimi udeleženci ugledal katero izmed imen s torkovega omizja.

  • Share/Bookmark

Pravi pogum (True Grit) – Ethana in Joela Coena in pravi pogum Charlesa Portisa

Film, Knjige, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 1.03.2011

Močno bi se motili, če bi mislili, da je film Pravi pogum bratov Coen priredba istoimenskega filma iz l. 1969 z Johnom Wayneom v glavni vlogi. Za razliko od slednjega je film bratov Coen precej bolj zvesta adaptacija romana True grit, ki ga je leta 1968 napisal Charles Portis. Drži pa, da je film z Johnom Wayneom močno prispeval k popularizaciji romana, ki ga imajo mnogi za enega velikih ameriških romanov 20. stoletja.

Charles Portis je bil zelo uspešen poročevalec in kolumnist pri različnih časopisih in revijah (Herald Tribune, Newsweek, …), ki je slovel kot edini poročevalec, ki na svojem delovnem mestu ni imel telefona, kar je bilo za časopisnega reporterja nepredstavljivo. Je pa znal odlično podati novico, saj je suhoparne informacije  z izjemnim občutkom zapakiral v zgodbo, zaradi česar si je pridobil spoštovanje kolegov in nadrejenih. Dokler se ni nenadoma na višku poročevalske kariere odločil, da ima tega dovolj in da se bo posvetil pisanju romanov. Pokazal je pravi pogum in se odpovedal varni službi, da bi sledil notranjemu klicu. Novinarstvo je torej povsem obesil na klin in se lotil pisanja. Leta 1966 je tako izšel njegov prvi roman Norwood, dve leti za njim pa True Grit. Do danes je izdal še tri romane, zadnjega leta 1999, noben od njih pa ni dosegel priljubljenosti romana True Grit. Čeprav Protis ni odljuden človek, le redkokdaj pristane na intervju in o njem ni kaj dosti znanega. Lahko bi rekli, da živi v slogu J. D. Salingerja, a bi mu nemara naredili krivico.

Brata Coen sta se torej v svojem slogu lotila ekranizacije Portisove literarne predloge. In po mojem mnenju svoje delo opravila temeljito in dobro kot vedno.  Imela sta srečno roko (oziroma znanje) pri izbiri sodelavcev. Tako Jeff Bridges kot tudi Hailee Steinfeld sta prikazala izjemno igro, prav nič pa ni zaostajal niti Matt Damon. Direktor fotografije Roger Deakins je poskrbel za nekaj izvrstnih posnetkov, predvsem bi tukaj izpostavil prizor na sodišču, ko Mattie s pogledom išče Roosterja, v temačen od petrolejk bežno osvetljen prostor pa skozi žaluzije prodira nekaj žarkov. Že samo zanj bi si Deakins zaslužil oskarja za fotografijo. Naj bo Pravi pogum največji poraženec letošnjih oskarjev, a to nikakor ne pomeni, da si film ne bi zaslužil vsaj kakšnega zlatega kipca. Sam bi ga zagotovo podelil bratoma Coen za prirejen scenarij, Rogerju Deakinsu za fotografijo ter Hailee Steinfeld za stransko žensko vlogo. Z veseljem bi ga dal tudi Jeffu Bridgesu, ki je fenomenalen kot zapiti šerif Rooster Cogburn, a moram priznati, da bi se, če bi mi bilo dano izbirati, tudi sam odločil za Colina Firtha, ki letos rrrrresnično ni imel konkurence.

Za konec naj še dodam, da sem v COBISSU preveril, ali imamo pri nas na voljo prevod katerega izmed Portisovih romanov in ugotovil, da ga nimamo. Niti romana True Grit. Škoda.

  • Share/Bookmark
blank