Ko sem v torek zvečer vidno razburjen zapuščal omizje z naslovom Slovenski kulturni prostor in fotografija, ki takrat sicer še ni bilo končano, nisem bil prav kulturno razpoložen. Prav gotovo je kdo izmed prisotnih ujel moje precej glasno negodovanje, podkrepljeno z nekaj krepkimi. Zakaj neki organizirajo omizja, če nimajo resnih namenov, da bi le-ta pripomogla k temu, da bi se stvari izboljšale? Vsaj videti ni bilo tako. Namesto konstruktivnih predlogov smo poslušali eno samo jamranje, kaj in kdo vse Slovenci nismo, česa nam manjka, česa se ne da spremeniti, ipd. Svetli izjemi sta bila Barbara Čeferin in dr. Damir Globočnik, ki sta pri predstavitvi svojih pogledov pokazala precej bolj pozitivno naravnanost. S strani ostalih pa smo bili deležni predvsem velike mere samopomembnosti in samopomilovanja. Verjamem, do so sodelujoči veliki strokovnjaki in poznavalci preteklosti, a že sedanjost jim povzroča precej težav, sploh pa ne gre pričakovati, da bi povedali kaj konstruktivnega o prihodnosti. Strinjam se z njimi, da je fotografija kot umetnost v Sloveniji deležna mačehovske obravnave in podcenjevalnega odnosa. To pa je tudi vse. Saj za razliko od njih sam opažam, da se stvari vseeno premikajo na bolje. To, da si v avli NLB lahko ogledam razstavo Jindřicha Štreita, se mi recimo že zdi velik napredek. Predvsem pa vidim napredek v tem, da je v zadnjih letih kar nekaj višje in visokošolskih zavodov uvedlo študij fotografije, kar bo zagotovo doprineslo k drugačni obravnavi fotografije v slovenskem prostoru. Udeleženci okrogle mize (negativno nastrojeni del) se s tem nikakor niso strinjali, še več, o novih študijskih programih so govorili precej podcenjevalno, češ, tam se itak ukvarjajo samo s tehniko, tega se pa posameznik lahko precej hitro nauči tudi sam. Nekje med vrsticami je bilo slišati, da, kar se poučevanja tiče, šteje edino Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, kjer naj bi edini vedeli, kako se tej reči streže. Vse lepo in prav, verjamem, da so tam strokovnjaki, ki iz svojih študentov zanjo potegniti največ, kar se da. Kot študent fotografije na VIST pa se čutim osebno prizadetega, saj so neposredno tudi mene okvalificirali za bedaka, ker študiram na eni tistih “levih” šol, ki so same sebi namen. Kot kaže, ni nobenemu niti na kraj pameti padlo, da bi preveril, kaj na teh šolah (vsaj na VISTU) v resnici počnemo. Če bi, podcenjevalnega tona verjetno ne bi bilo, v kakšno drugo (bolj pozitivno) smer pa bi se verjetno nagibala tudi razprava na samem omizju.

Kot višek slovenceljstva pa sem doživel provokativno vprašanje nekoga iz publike, naj umetnostna kritika podata svoje mnenje o razstavi, ki je razstavljena v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, v katerih se je omizje odvijalo. Profesor (fotograf, kritik) se je na moje veliko presenečenje spustil na nivo spraševalca in v prisotnosti avtorice razstave le-to povsem skritiziral, ob glasnem odobravanju nekoga iz publike (domnevam, da spraševalca). Vse lepo in prav, vsakdo je upravičen do lastnega mnenja, a zdi se mi, da omizje ni bilo pravi prostor za podajanje sodb o (katerikoli) razstavi. Ne vem, v kakšnih relacijah so vpleteni, a iz vsega skupaj je vela precejšnja zavist in ošabnost. Na tak način zagotovo ne bomo prišli do kakšnih konstruktivnih rešitev za slovensko fotografijo, lahko zgolj sočustvujemo z avtorice razstave, ki je v pripravo razstave nedvomno vložila precej naporov, in si takšnega javnega križanja (vsaj ne na tem mestu) zagotovo ni zaslužila.

Če dodam še to, da smo bili priča tudi petelinjenju povezovalca in nekega kustosa (imena si nisem zapomnil), ki sta si, kakor smo lahko razbrali iz videnega in slišanega, že precej dolgo v laseh, mislim, da sem povedal dovolj o kulturnem nivoju razprave, ki smo ji bili priča. Naj še enkrat poudarim, da niso bili vsi razpravljavci na tem nivoju, se je pa tehtnica močno nagibala na njihovo stran. Takšne razprave me ne zanimajo, nasprotno, celo škodijo mojemu zdravju. Pošteno bom premislil, kdaj bom spet prisoten na omizju, ki se bo ukvarjalo s problematiko fotografije in fotografov, sploh če bom med povabljenimi udeleženci ugledal katero izmed imen s torkovega omizja.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    Slavi
    3.03.2011 ob 15:39

    Dragi Tamir, tako je to v dolini šentflorjanski… pa ne samo na področju fotografije…

    Tale stavek me je iz srca nasmejal … Takšne razprave me ne zanimajo, nasprotno, celo škodijo mojemu zdravju… :) ))))))))) Valjda! :) ))))))))))

    Lepo bodi! Objem!

    P.S.
    Premišljujem, da bi šla kam v kake rovte … počakat v miru na konec tega sveta…

  2. 2
    TameerTameer
    3.03.2011 ob 15:45

    @Slavi: Vse bolj mi je jasno, da je pri nas res tako čisto na vseh področjih. Dejansko človeka mine volja, da bi bil bitko z mlini na veter, ampak jaz še nisem obupal. Res bi se človek najraje umaknil kam daleč stran od ponorelega sveta, ampak ker to največkrat ni možno, se je najbolje prepustiti pozitivnemu razmišljanju in ne preveč zapenjati. Konec sveta se pa bliža, ampak samo za nekatere in ti zagotovo ne boš med njimi. Lep dan ti želim. Objem nazaj.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank