Arhiv avtorja

Tretji Svet igrač – zaporniški film z velikim srcem in kopico zabave

Film, Zabava in sproščanje 26.07.2010

Pri Pixarju so znova presegli samega sebe in postavili nove mejnike v 3D animaciji, ki jih bodo konkurenti težko kaj kmalu dosegli, kaj šele presegli. Precej bolj verjetno je, da bo to v doglednem času znova uspelo ustvarjalcem pri Pixarju. Morda že v prihajajočem drugem delu Avtomobilov, a menim, da bo težka. Toda, pustimo se presenetiti.

A posvetimo se tretjemu Svetu igrač, ki je luč sveta ugledal v juniju (pri nas na spored prihaja v avgustu) in zaključuje trilogijo Svet igrač, s katere prvim filmom se je leta 1995 začela doba 3D risank, z drugim delom, leta 1999, se je Pixar zasidral ne prestolu med ustvarjalci animiranih filmov, s tretjim pa se bo ta njihov status samo še okrepil.  V to sem prepričan. Pri Pixarju imajo navado, da v odjavni špici filma navedejo imena vseh otrok njihovih uslužbencev, ki so se rodili v času nastanka dotičnega filma. In pri Svetu igrač 3 je ta seznam precej dolg, saj je film nastajal 4 leta in mesec dni. A je bilo vredno, saj jim je uspelo tehnološki proces močno izboljšati, kar se pozna pri natančnosti izdelave detajlov, predvsem bi tu poudaril neverjetno natančno simulacijo izražanja čustev z obrazno mimiko, ki se je povsem približala človeški.

Dogajanje v filmu je postavljeno 11 let naprej od prejšnjega dela, torej toliko, kot je tudi v resnici minilo. Andy je skoraj odrasel fant, ki se odpravlja na fakulteto, za igrače pa seveda nima več časa.  Te so se sprijaznile s tem, da mu ni več do njih, razen šerifa Jelka, ki je trdno prepričan, da temu ni tako. Po naključju skoraj pristanejo v smeteh, nato pa sledi rock’n'roll dogodkov, ki vključuje naslednje pojme: vrtec, razkol med Jelkom in ostalimi igračami, kopica novih likov  igrač, Bonniejina hiša,  zapor, Mojmoj, Jelkov povratek, veliki pobeg, smetišče in srečen konec na novi lokaciji. Pa še marsikaj bi se našlo, a glavni element filma so zagotovo hudo zabavni in močno čustveni prizori, ob katerih se bodo tudi marsikateremu očku in mamici orosile oči.

V film se je vrnila vsa originalna igralska zasedba, kar veliko pove tudi o tem, kaj posameznim igralcem Svet igrač pomeni. Prav tako pa je pri njegovem nastanku sodelovala tudi večina ustvarjalcev prejšnjih dveh delov. Nekje v ozadju je seveda vedno prisoten “oče” Sveta igrač John Lasseter, ki je to pot režijo sicer prepustil prav tako zagnanemu Leeju Unkrichu, ki se je odlično odrezal, čeprav gre v bistvu za njegov režijski prvenec, je pa pred tem že ko-režiral nekaj velikih Pixarjevih uspešnic, kot so drugi del Sveta igrač, V iskanju malega Nema, Pošasti iz omare, itd. V končnem izdelku se vidi prisotnost moštvenega duha, ki kaže na to, da so pri Pixarju resnično ponosni na svojega otroka (Svet igrač) in da na z njim povezanih projektih vsi delajo z velikim zanosom.

Zadeva zagotovo nikogar ne bo pustila hladnega, kar dokazujejo tudi ocene zadovoljnih gledalcev, med katere (sicer po službeni dolžnosti) lahko štejem tudi sebe. Takoj, ko bo film na sporedu pri nas, peljem Andraža v kino. Tudi zaradi njega, seveda, a priznam, da predvsem zaradi sebe, ker si ga želim znova ogledati. Želel pa bi tudi preveriti, v kolikšni meri se bodo naši sinhronizatorji uspeli približati Tomu Hanksu, Timu Allenu, Joan Cusak, Nedu Beattyju in ostalim odličnim interpretom, ki so svoje glasove posodili likom iz filma. Ne dvomim, da jim bo precej dobro uspelo, saj je slovenska sinhronizacija risank na izjemno visokem nivoju tudi v svetovnem merilu.

Komaj čakam na avgust. Naj zaključim z iztočnico Kena Kozmobliska – Do neskončnosti in naprej!

  • Share/Bookmark

John Lennon v precepu

Film, Glasba, Življenje je life, Življenje je teater 6.07.2010

V življenju mu ni bilo z rožicami postlano. Rodil se je sredi vojne vihre. Očeta je videl bolj malo.  Že pri petih letih sta ga starša postavila pred dejstvo, da se odloči, s katerim od njiju hoče živeti v prihodnje. Odločil se je za očeta in ni veliko manjkalo, da ni z njim (za vedno) odšel na Novo Zelandijo. In svet bi bil nemara prikrajšan za največjo rock skupino vseh časov. A je usoda hotela drugače, v dogajanje je posegla dečkova teta, ki ni dopustila, da ga oče odpelje na drugo stran sveta, in je prevzela skrb nad njim, saj je bil za mamo enostavno prezahteven zalogaj. Je pa zagotovo ravno ona (mama) v največji meri prispevala k temu, da se je odločil za ukvarjanje z glasbo.

Režiserka Sam Taylor-Wood, ki se je rodila v času, ko so Beatli ustvarjali legendarni album Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, nam v svojem filmu Nowhere Boy – Zgodba o Johnu Lennonu skuša osvetliti Lennonovo življenje sredi najbolj občutljivih najstniških let. V času, ko je ponovno našel stik z mamo in se odločil za glasbeno pot. V času, ko je ustanovil svojo prvo glasbeno skupino in ko se je začelo njegovo glasbeno sodelovanje s Paulom McCartneyjem. Spoznamo mladeniča, ki mu niso bili tuji kraja, pobalinstvo, nasilništvo ter izkoriščanje deklet. Fanta, ki je bil razpet med mamo, ki mu je dopuščala prav vse in teto, ki je bila njeno nasprotje. Obe pa sta ga imeli neznansko radi. Spoznamo fanta, ki je hlastal po ljubezni in ki je bil kasneje do konca življenja eden njenih največjih in najbolj zagretih glasnikov in zagovornikov.

Film je soliden obrtniški izdelek, vsekakor pa se ne more primerjati z biografijami kova Walk The Line. Mestoma je zgodba preveč razvlečena in kot taka seveda manj gledljiva, sploh ob dejstvu, da sam že tako s težavo gledam žalostne zgodbe. Zavedam pa se, da življenje ni samo lepo in da Lennon ne bi postal to, kar je, če ne bi prestal vseh tistih (težkih/žalostnih) življenjskih preizkušenj. Enako seveda velja za vsakega posameznika na tem planetu.

Film priporočam vsem, ki bi želeli dobiti  vpogled v razmere, v kakršnih je nastala skupina The Beatles, čeprav se le-ta konča  z odhodom Lennona (in skupine) v Hamburg, torej pred njenim dokončnim formiranjem. A njeno jedro je bilo do takrat seveda že formirano, ostalo pa je zgodovina.

  • Share/Bookmark

Zverinica bleščeče zelenih oči

Foto, Podobe narave, Zabava in sproščanje, Življenje je life 30.06.2010

“Veverica je!” je vzkliknila žena, ko je nekaj metrov pred nama čez stezo steklo nekaj podolgovatega s precej čudno glavo. Napenjal sem oči in ušesa ter skušal slediti bitju, ki se je ob šumenju listja hitro spuščalo po bregu navzdol. “Ne, ni veverica, ampak podlasica. In nekaj drži v gobcu. Miško!” sem pametno pripomnil, naredil nekaj korakov v smeri njenega “pobega” in zgrabil fotoaparat, da naredim portret ubežnice. No, da vsaj skušam narediti njen portret, kot se je izkazalo kasneje. Zaradi hitrega razvoja dogodkov seveda nisem imel časa preveriti nastavitev fotoaparata, ampak sem samo nameril in pritisnil na sprožilec. In tako večkrat.  Slikal sem bolj ali manj po občutku, saj v danih svetlobnih pogojih njenega položaja nisem mogel natančno določiti. Edino, kar mi je šlo na roke, je bilo to, da se je, ko se ji je zdelo, da je dovolj na varnem, ustavila in gledala v najini smeri. Ob vsaki sprožitvi bliskavice, sem lahko videl močan odsev njenih oči, uprtih vame. Ko je bila stvar mimo in podlasice že davno ni bilo več na vidiku, sem ob pregledu posnetega materiala precej slabe volje ugotovil, da sem jo sicer ujel, a so bile nastavitve fotoaparata prilagojene slikanju na travniku, obsijanem s soncem, kjer sem še malo pred tem veselo slikal metulje. Čeprav sem uporabljal bliskavico so bili vsi posnetki znatno premalo osvetljeni, saj je bila podlasica od mene oddaljena vsaj deset metrov. Vseeno pa je z njih moč razbrati njeno podolgovato postavo in miško, ki jo drži v gobcu. Oči pa itak ne moreš zgrešiti. Naslednjič bom za vsak primer pred vstopom v gozd ustrezno prilagodil nastavitve fotoaparata. Nikoli ne veš, kaj zanimivega ti lahko že v naslednjem trenutku prekriža pot.

  • Share/Bookmark

Čebela v pajkovih krempljih

Foto, Podobe narave, Življenje je life 16.06.2010

Kakšnih petnajst let nazaj, morda kakšno leto več, je moja mačka Pika domov privlekla divjega kunca, večjega od nje same. Mrtvega seveda, a še toplega. Verjetno ga je presenetila kje na polju ali v travi in mu je od šoka odpovedalo srce. Ne znam predstavljati, da bi ga lahko spravila proč na kakšen drug način. Je pa res, da je bila moja Pika, čeprav precej drobne postave, daleč naokrog znana kot neustrašna branilka svojega teritorija in je pred napadi tujih psov branila tudi domačega pasjega mešančka.

Na zgornjo anekdoto sem se ponovno spomnil včeraj, ko sem hodil po svojem “rajonu”. Tisto, kar mi jo je priklicalo v spomin, pa sledi v nadaljevanju.  Med fotografiranjem cvetlic in žuželk sem ravno pomislil, da v svoj objektiv do sedaj sploh še nisem ujel nobene čebele, ko sem jo zagledal, lepo nastavljeno na rumenem cvetu. Ne bodi len sem se takoj lotil fotografiranja z različnih kotov, da mi ne bi prej pobegnila, saj so znane po tem, da hitro menjajo cvetove. Naredil sem že kar nekaj posnetkov, ko mi je kapnilo, da je čebelica precej statična, da ni videti, da bi “nabirala med”. Pa sem jo čisto narahlo podrezal in nič. Niti zganila se ni. Mrtva? Ampak, kako neki ji je uspelo umreti ravno na cvetu?

Potem pa sem le malce bolje pogledal in ga zagledal. Zelenega pajka, namreč. S svojo varovalno barvo se je čudovito zlival z barvo cveta in ga je bilo resnično težko opaziti. Na ta način je verjetno tudi presenetil čebelo, ki je nič hudega sluteč pristala na cvetu in na njem tudi ostala. Za vedno. Mene pa je to, da je pajek vsaj na videz nekoliko manjši od čebele, spomnilo na mojo Piko in njenega kunca. Je pa res, da je pajek deloval z namenom, Pika pa je kunca ujela povsem slučajno.

  • Share/Bookmark

Čmrlji ali čebele, metulji ali vešče ter slepci ali kače

Duhovnost, Foto, Podobe narave, Življenje je life 11.06.2010

V gozdu in njegovih obronkih je živahno kot le kaj. Narava se je dokončno prebudila iz zimskega spanja in prav na hitro prešla v vroče poletje. Vse prekipeva od barv, vonjev in zvokov. Sprehod v takšnem okolju lahko človeka dejansko popelje v stanje nirvane. Ko opazim določen motiv, in teh ne manjka, vzamem v roke fotoaparat in zapadem v stanje brezčasja. Enourni sprehod se kaj hitro spremeni v dvournega, sam pa se potem sprašujem, le kam je izginila tista ura.

Kakorkoli že, dejstvo je, da si za trenutek dovolim poseči v intimo živih bitij, ki se mi zdijo, zaposlena s svojimi vsakodnevnimi opravili, neznansko zanimiva. Večinoma me niti ne opazijo in tudi med in po fotografiranju nadaljujejo s svojo rutino, sam pa zamaknjeno iščem nov motiv, ki bi se nemara lahko zapisal na spominsko kartico mojega fotoaparata.

  • Share/Bookmark

Nedolžni obraz heroina na domačem vrtu

Foto 4.06.2010

  • Share/Bookmark

Skunk Anansie – Ljubljana, 28.5.2010

Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 31.05.2010

Ko nas je Slemc zagledal, mislim, da je bilo med nastopom banda Urban&4, kako stojimo tam sredi hale na Gospodarskem razstavišču kot kup nesreče, nam je lahko samo smejoč se dejal: “Saj sem vam rekel, da Skunki ne bodo nastopili pred eno.” Ne me jebat. Pa ti (organizatorji) niso normalni. Do enih zjutraj naj čakamo? To ne more biti res. A ne bi šli raje domov? Ja, za nas “stare prdce” je spoznanje, da na delovni dan ne bomo videli postelje pred četrto zjutraj lahko precej boleče. Ko smo zvedeli, da bodo Skunki nastopili pri nas, smo bili tako vzhičeni, da jih bomo lahko videli, da se nismo kaj prida menili za podatek, da bodo nastopili v okviru festivala Mars in da bodo kot zvezde večera seveda nastopili kot zadnji.

A smo nekako preživeli tudi Dan D in slabo akustiko dvorane ter dočakali Skunke. In bili za svoje muke pošteno poplačani. Skin in njeni fantje so nam uprizorili šov, ki ne bomo nikdar pozabili. V svojem življenju sem bil priča mnogim koncertom tudi največjega formata, a moram reči, da takšne energije kot so jo med nastopom od sebe dali Skunki, še posebno Skin, še nisem doživel. Morda se je temu približal edino Buda s svojo skupino Elvis Jackson. Imel sem občutek, da na odru gledam divje, besa polne najstnike, ki kar kipijo od energije. Danes pa sem malce poguglal in zaprepadeno ugotovil, da so vsi v skupini člani združenja 40+. Kot zadnji se mu je prav na dan koncerta pridružil bobnar Mark, ki smo mu na Skinino pobudo složno zapeli Happy Birthday. Kaj se imam torej sam pritoževati nad pozno uro? Vsi po vrsti so starejši od mene in na odru dajejo vse od sebe, jaz pa imam probleme že s tem, da moram biti nekaj ur na nogah.

Skin se sicer niti sanjalo ni, kje se nahaja, a je bila vidno presenečena in zadovoljna nad odzivom publike. Dobro razpoložena si je privoščila kar nekaj izletov med publiko in nam pustila, da odpojemo refren ali dva. K sreči mi je že pri tretjem poskusu foto dokumentiranja njihovega nastopa nastopa shodila baterija na mobitelu in sem se lahko v celoti posvetil samemu nastopu. In bil na koncu skoraj gluh in brez glasu, a neizmerno hvaležen, da sem jih imel priliko videti in slišati. Skunki so naredili pravi čudež, da so v tako nemogoči dvorani zveneli tako dobro. Odigrali so dva bisa in zadnji skoraj gotovo ni bil v planu, kar pomeni, da so se pri nas počutili zelo dobro.

Takoj bi si jih z veseljem ogledal ponovno, ne bi pa imel nič proti, če bi to bilo ob kakšni bolj človeški uri in seveda v bolj primerni dvorani.

  • Share/Bookmark

Love is in the air. Dobesedno.

Foto, Življenje je life 27.05.2010

Hitra sta bila, zelo hitra, a sem ju vseeno uspel ujeti in flagranti. With a hard-on. Ah, ta pomlad metulju čisto zmeša glavo.

  • Share/Bookmark

Slovenija : Argentina – 2:0

Šport 25.05.2010

Kakšne tri, štiri tedne nazaj sva šla z ženo na športni stadion v Kranju, da se pozanimava, kako je s treningi na trampolinu. Že ko sva hodila proti drugi strani stadiona, kjer se trampolini nahajajo, sva s teniških igrišč lahko slišala pošteno nabijanje. Nazaj grede sva se enostavno morala ustaviti in pogledati, kaj se dogaja. Nekaj časa sva stala ob mreži, ki loči teniška igrišča od drugih predelov stadiona, in zgolj nemo opazovala. Bila sva priča udarcem na meje perfekcije, tako hitrim, da sva imela težave s spremljanjem žogice. Vedel sem, da na eni strani stoji Grega Žemlja, mladeniča s čepico, ki mu je stal nasproti, pa nisem (pre)poznal. Bilo pa mi je jasno, da tako dobrega tenisa v živo še nisem gledal. Z ženo sva stopila do igrišča, tiho sedla na klop ter naslednje pol ure s peščico ostalih opazovalcev uživala v vrhunski teniški predstavi.

Kar me je najbolj presenetilo je to, da sta si fanta žoge pobirala sama in da je nekako delovalo, kot da se trenirata sama, saj ni bilo nobenih opazk, komentarjev ali navodil od kogarkoli prisotnih, ki bi lahko bil trener. Ni bilo tudi nobenega “sodnika”. Fanta sta si štela sama in sama tudi drug drugemu povedala, ali je bila žogica v avtu in za koliko. Vse skupaj je bilo videti približno tako, kot če grem sam z nekom igrat tenis, z eno oziroma dvema velikima razlikama, vse je potekalo na vrhunskem nivoju in povsem mirno.

Naslednji dan mi je žena po mejlu poslala sliko Blaža Kavčiča, s pripisom: “Da boš vedel, koga sva imela včeraj čast gledati.” Takoj mi je bilo jasno, zakaj je mladenič s kapo lahko tako dobro “pariral” Žemlji. In danes, ko sta v prvem krogu Roland Garrosa oba odpravila vsak svojega Argentinca, ki oba sodita med najboljših petdeset igralcev na svetu, tisti, ki ga je odpravil Žemlja, celo med trideset, lahko samo napišem, da me to po tistem, kar sem imel priložnost videti v Kranju, čisto nič ne preseneča. Tudi naša teniška asa zagotovo sodita med najboljšo petdeseterico tenisačev na svetu, nemara celo više.

Kar se naslova prispevka tiče, pa upam, da ga bomo imeli priložnost podoživeti tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu. Zakaj pa ne?

  • Share/Bookmark

Skoraj bi pozabil na brisačo

Življenje je teater 25.05.2010

Na poti v službo mi je stoječemu v koloni kapnilo, da je danes posebne sorte dan. Ja, dan mladosti, boste dejali tisti malce starejši. Že res, a ni samo to. Danes je svetovni dan brisače. Jaz pa sem od doma odšel brez nje. Nedopustno. Kaj storiti? Don’t panic! Malce sem pomislil in se spomnil, da imam s seboj teniško opremo. Morda je v njej tudi brisača. Ustavil se bom pred najbližjim najboljšim sosedom in preveril, ali je v torbi tudi brisača. Če je ni, bom pač vstopil v trgovino in si eno privoščil, saj s tem, da bi danes hodil naokrog brez nje, ne bi bil pošten do svojih prepričanj, še manj pa do spomina na Douglasa Adamsa. Brisače v torbi seveda ni bilo. V trgovini pa sem našel eno s podobo Lumpija, ki je bila videti kot idealna izbira, ker je bila poceni, pa še Andraž je bo zelo vesel. A se je izkazalo, da izbira le ni bila tako idealna. Stvar je malce prekratka in jo je nemogoče oviti okrog vratu, pa še Mercatorjev logotip tako močno bode v oči, da sem z njo videti kot hodeča reklama.

A stvar je takšna kot pač je. Važno je zgolj to, da je brisača na svojem mestu. Samo še na tri pive skočim, pa bom ponovno pripravljen na štop.

  • Share/Bookmark

Raj je raj na Rock Otočcu, pardon, pod Pohorjem

Foto, Zabava in sproščanje, Šport 18.05.2010

No ja, raj je bil verjetno predvsem za zmagovalce tekem, ostali pa bi verjetno raje videli, da na in ob progi ne bi bilo toliko blata, ali pač? V včerajšnjem zapisu sem na kratko podoživel celotno prireditev, a ker se je nabralo precej fotografij in včeraj, ko sem pisal objavo, vse še niso bile obdelane, sem se odločil, da danes naredim še en zapis. Tako dodajam nekaj slik iz ciljnega prostora, na katerih se lepo vidi, kakšni so tekmovalci prihajali v cilj in s kakšnimi kolesi. Pa čez kakšno blato smo se morali prebijati gledalci. Zanj sta kriva predvsem dva faktorja, to, da je vreme precej kislo in predvsem, da so pred nedavnim postavili novo vzpenjačo in je v celotnem prostoru sveže navožena zemlja, na kateri trava še ni imela priložnosti pognati.

Najprej pa objavljam posnetek s treninga štiri krosa, ki mi ga je prijazno odstopil brat Damjan, na katerem se lepo vidi, da so imeli tekmovalci zaradi lepljivega blata na progi resne težave pri preskakovanju grbin.

YouTube slika preogleda

Sledi pa še nekaj slik, predvsem tekmovalcev po prihodu na cilj ter nekaj prizadevnih delavcev, ki so pripomogli, da je prireditev lepo uspela.

  • Share/Bookmark

Blatna kopel za tekmovalce in gledalce

Foto, Zabava in sproščanje, Šport 17.05.2010

Osma izvedba svetovnega pokala gorskih kolesarjev (v spustu in štiri krosu) je uspešno pod streho, čeprav ji je šlo močno za nohte, saj se je tik pred zdajci umaknil glavni sponzor in je organizator hotel tekmo že odpovedati, a je na koncu na pomoč priskočila mariborska občina in rešila prireditev. V nedeljo jim je zagodla še narava, saj zaradi premočnega vetra niso vozili ne vzpenjača ne sedežnice, ki so bile predvidene kot rezerva, če ne bi šlo z vzpenjačo. Ja, tekmovalce in kolesa je potrebno nekako spraviti na start. Organizator je moral na vrat na nos najti alternativno rešitev – prevoz tekmovalcev z avtobusi in koles s tovornjaki. Posledica zamude pri prevozu je bila, da so pred tekmo lahko odvozili zgolj eno trening vožnjo.

Drugače pa je bil po mojem mnenju najbolj primeren dan, da se naužiješ odličnih voženj in atraktivnih potez največjih mojstrov spusta na svetu, ponovno, kot še vsakokrat doslej, petek, ko je na sporedu prosti trening in ko je bilo vreme kot naročeno za sprehajanje in postopanje ob progi. Že v popoldanskem času pa se je za nekaj minut ulilo kot iz škafa, tako da so imeli tekmovalci v štiri krosu nemalo težav na treningu in v kvalifikacijah, saj se je blato kot lepilo oprijemalo koles. Težave pa smo imeli tudi gledalci, saj je bil ciljni prostor in prostor ob progi za štiri kros videti kot znameniti blatni poligon na Rock Otočcu. Kamorkoli si pogledal, blato. Kamorkoli si stopil, blato. Bili smo dobesedno do gležnjev v blatu.

V soboto je ves dan deževalo in lahko si predstavljate, kako je to vplivalo na blatni poligon. Tekmovalci v štiri krosu so sicer rekli, da je voziti malce laže, kot je bilo v petek, saj je dež toliko omehčal blato, da ni več držalo kot lepilo, vseeno pa je seveda precej teže skakati čez grbine na mokri podlagi kot na suhi, če ne zaradi drugega, zaradi nižjih hitrosti. Prav zaradi tega so organizatorji progo za štiri kros skrajšali za zadnjih nekaj grbin. Z Andražem sva tekmo v štiri krosu sicer izpustila, saj sva se s treninga spusta (peš sva šla do Rock’n'Rolla in nazaj) vrnila mokra kot psa in premražena do kosti in sva raje počivala v apartmaju in si nabirala moči za naslednji dan. Poleg tega pa sva si tekmo lahko ogledala po televiziji.

V nedeljo dopoldan pa smo si ogledali še zadnji (in edini tisti dan) trening mojstrov spusta in imeli kaj videti. Lahko rečem samo kapo dol mojstrom. Medtem ko smo se mi pobijali ob progi in iskali oprijema za noge, so oni mimo drveli s polno hitrostjo, kot da je proga suha kot poper. Pa je bila daleč od tega. Kolesa in kolesarji so bili komaj prepoznavni, toliko blata se je nabralo na njih. Ampak tehnika je delovala brezhibno. Po prihodu na cilj pa je seveda sledilo obvezno pranje s “štrajfiksom”, med drugim tudi zaradi tega, ker iz meni neznanih razlogov na vzpenjači nimajo nameščenih nastavkov za prevoz koles in kolesa prevažajo kar v kabinah.

Ičo (Iztok Tomšič), eden glavnih organizatorjev, nam je potožil, da toliko poškodb, kot jih je bilo že prvi dan, do sedaj še niso zabeležili. Ampak to je pač davek vremena, zahtevnosti proge in otvoritvene dirke svetovnega pokala, ko se zgodi največji osip.

Drugo leto se spet vidimo, če dirka seveda sploh bo. Škoda bi bilo, če takšne velike prireditve pri nas ne bi bilo več.

  • Share/Bookmark

Gravitacijski del karavane svetovnega pokala gorskih kolesarjev že v Mariboru

Foto, Zabava in sproščanje, Šport, Življenje je life 13.05.2010

Tako je, tole je tizer, saj nas ta vikend v Mariboru ponovna čaka svetovni pokal gorskih kolesarjev v spustu in 4X-su. V mestu pod Pohorjem se bo ponovno zbrala zajetna gruča “norcev” z velikimi jajci, ki bodo s kolesi skušali čim prej in čimbolj atraktivno pridrveti v dolino. Za skomine dodajam kratek posnetek z lanskoletnega treninga 4X-sa ter nekaj slik z DH proge, prav tako s petkovega treninga, ko je bilo vreme kot naročeno. Lansko leto se je za tekmovalci precej kadilo (vsaj v petek), letos kaže, da se ne bo. Bodo pa zato same vožnje še bolj atraktivne. Se vidimo na terenu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kdo je kriv za nevzdržno stanje na cestah?

Vrarnost v prometu, Življenje je life 6.05.2010

Glavni krivec za sila klavrne varnostne razmere na naših cestah ni slaba zakonodaja, niso slabe ceste, ni neučinkovita policija in tudi ne slabe avtošole. Saj ne, da navedeni k takšnemu stanju nič ne prispevajo, ampak glavnina škode (skoraj nepopravljive) je narejena že veliko prej. Glavni krivec za katastrofalno stanje v prometu smo namreč starši. In vsi ostali, ki s svojim zgledom spodbujamo otroke in mladino, da v prometu nastopajo nestrpno, sebično in agresivno. Vsak od nas, ki smo udeleženi v cestnem prometu, bodisi kot vozniki ali pešci ali kolesarji, bi se moral zavedati, da nas na vsakem koraku spremljajo mladi, ki zaznavajo naše ravnanje in prevzemajo naše navade. Še posebno to velja za otroke, ki so udeleženi v prometu skupaj s starši. Otroci vse vidijo in si zapomnijo. In ko bodo sami v prometu udeleženi kot vozniki motornih vozil, bodo ravnali enako. In še naprej bomo vsakodnevno priča dogodkom, kot so tile v naslednjih izpostavljenih primerih.

Primer 1. Vozim se po desnem pasu po Celovški in nenadoma, brez kakršnega koli vidnega znaka, z levega pasu pred mene in naprej na pas za zavijanje desno zapelje (v večini primerov) ali masivni terenec z zatemnjenimi stekli ali pa manjši avto s kokoško (oprostite izrazu, a bolj ustreznega ne najdem) z mobitelom, prislonjenim na zmeden obraz.

Primer 2. Jutranja konica. Križišče Šmartinske s Topniško. Zavijam levo s Šmartinske na Topniško, v smeri Orto bara, kjer sta temu namenjena dva vozna pasova, ki pa se po nekaj metrih na Topniški zožita v enega, kar poskrbi za precejšnje zastoje in nejevoljo voznikov. Za še večjo pa poskrbijo »pametnjakoviči«, ki se mimo stoječih kolon na pasovih za zavijanje levo, pripeljejo po pasu za naravnost, v križišču pa tudi oni zavijejo levo in se preko avtobusne postaje vrivajo v en pas ter s tem povzročajo še večje zastoje. In pri vsem tem mislijo, da so si domislili resnično briljantne rešitve za hitrejšo pot do cilja.

Primer 3. Jutranja konica. Kjerkoli v Ljubljani. V počasni koloni se pomikam proti križišču, na semaforju sicer gori zelena luč, a ocenim, da križišča ne bom mogel pravočasno sprazniti, zato počakam pred semaforjem. Kaj hujšega! Nervozno hupanje za menoj. Jezne geste. Češ, kaj mečkaš kreten, meni se mudi. To, da obtičijo v križišču in blokirajo ves promet, se jim ne zdi nič problematičnega. A ravno zaradi »primerkov«, ki obtičijo v križiščih, ker jih niso mogli pravočasno sprazniti, se promet odvija še počasneje, kot bi se lahko.

To je zgolj nekaj primerov, ob katerih se človek lahko zamisli. O kulturi neuporabe smernih kazalcev in prehitevanja po desni sploh ne bom zgubljal besed. Kaj za vraga je narobe s tem narodom, da je tako agresiven? Prevozil sem marsikateri kilometer po evropskih cestah, a se nikjer nisem počutil tako ogroženega, kot na naših. Takšno stanje je nevzdržno. Treba je ukrepati in to takoj. To, kar počnejo na ZVCP je sicer pohvalno in potrebno, a vse premalo, da bi imelo kakšen večji učinek. Spremembe mora pri sebi narediti vsak posameznik. Potrebna je sprememba v zavesti na osebni in kolektivni ravni.

Prav zato se mi zdi toliko bolj pomembna in dobrodošla namera kolektiva avtošole Jaguar, da se, poleg svojega osnovnega poslanstva, v večji meri posveti ozaveščanju kandidatov o načelih defenzivne vožnje. V prvi vrsti se seveda posvečajo bodočim mladim voznikom, a tudi vsem ostalim, ki ugotovijo, da potrebujejo kakšno uro za osvežitev znanja in seveda povratnikom, ki morajo vozniško dovoljenje pridobiti ponovno. Za vse zainteresirane vsak petek organizirajo brezplačne informativne dneve, na katerih je možno dobiti veliko uporabnih podatkov in nasvetov o načelih defenzivne vožnje, cestno prometnih predpisih ter dobiti odgovore na morebitna konkretna vprašanja na temo same vožnje.  Seveda bi bilo naivno pričakovati, da bodo v avtošoli Jaguar s svojim pristopom v celoti popravili škodo, ki je bila narejena skozi dolga leta zorenja posameznika v prometu, a za majhen premik v zavesti je to lahko dovolj. In morda se jim v spoznanju, da ni važno zgolj, da kandidata čim prej pripelješ do vozniškega dovoljenja, pač pa je še bolj važno, da ga pripraviš na varno udeležbo v cestnem prometu, kmalu pridruži še katera od avtošol.

In vremena v cestnem prometu Kranjcem bodo se zjasnila.

  • Share/Bookmark

Računalniška doba se je zame začela pred dvajsetimi leti, za Disneyjev studio prav tako

Zabava in sproščanje, Življenje je life 3.05.2010

Leta 1989 je naša družina postala bogatejša za veliko čudo tehnike. Stric je iz Nemčije namreč pripeljal prvega pravega PC-ja. Sam sem takrat sicer služil bivši domovini in sem se z zadevščino seznanil šele globoko v naslednjem letu (natančno pred dvajsetimi leti, ko sem bil po skoraj devetih mesecih prvič doma na »podaljšanem« prvomajskem vikendu), je pa toliko več zabave z novo igračko imel moj brat. Za današnje standarde je zadeva sicer imela sila pičlo uporabno vrednost, ampak vseeno smo z njo nevede vstopili v novo, digitalno dobo. Nastopila je zora računalništva tudi za nas, male uporabnike. In na vrata je potrkala z naslednjimi impresivnimi tehničnimi podatki: 16 MHz Intelov procesor 386, 512 kB RAMa, 20 MB prostora na disku. Ja, zadevščina bi imela resne probleme z eno samo sliko, ki jo danes proizvede moj fotoaparat, že dve pa bi zagotovo pomenili odpoved poslušnosti. Slika bi se zagotovo nalagala celo večnost, če bi se sploh naložila. Da ne govorim o tem, da se mi niti sanja ne, na kakšen način bi jo sploh lahko spravil na računalnik, saj se o kakšnih USB ali bognedaj celo brezžičnih povezavah takrat nikomur ni še niti sanjalo. Za vnos podatkov v računalnik si imel na voljo vhodni enoti za diskete (floppy diske) – za malo in veliko in mislim, da nobena (takrat) ni imela kapacitete večje od 1,44 MB. In če bi sliko že uspel spraviti na računalnik, ti tisto, kar bi videl na črnobelem 13-palčnem zaslonu zelo slabotne resolucije, verjetno ne bi nudilo kakšnih večjih estetskih užitkov. Sva pa z bratom vseeno lahko ure in ure previsela pred računalnikom in se preganjala s ferrariji in porscheji v Accoladovi igrici The Duel: Test Drive II in naju ni nič motilo, da je stvar črnobela. V tistih časih je bil PC namenjen pretežno igranju igric. No, saj se tudi moj sin z računalnikom spoznava preko igric, razlika je zgolj v tem, da ima dobrih petnajst let manj, kot sem jih imel sam, ko sem šel skozi to fazo. Kar pomeni, da ima že v izhodišču petnajst let prednosti in bo nekoč iz PC-ja lahko iztisnil precej več kot zmorem sam.

Pri tem lahko potegnem zanimivo vzporednico z Disneyjem, kjer so približno v istem času plaho vstopali v dobo digitalnih risanih filmov, ko so ustvarjali risanko Lepotica in zver. Ozadja zanjo so bila na primer že pretežno generirana računalniško. So se pa recimo v oddelku za računalniško animacijo cele tri mesece trudili računalniško izdelati drevo, pa jim je uspelo izdelati zgolj nekaj, kar je še najbolj spominjalo na vrtečo se kokošjo taco. Ustvarjalci so bili prisiljeni zavreči zamisel, da bi gozd izdelali računalniško in so pač uporabili klasične metode.

Pri Disneyju so kasneje v animaciji naredili pravo računalniško revolucijo in se danes ponovno vračajo h klasičnim metodam, sam pa vsakodnevno za računalnikom preživim tja do 16 ur, od tega na razvedrilo odpadeta največ dve, pa še ti sta namenjeni branju časopisov in mailov ter bloganju. Kakšne igrice na računalniku nisem igral že tako dolgo, da ne pomnim. No, ne bom trdil, da nisem pri kakšni malce pomagal Andražu. Ampak to ne šteje.

  • Share/Bookmark
blank