Kategorija: "Dopust"

Ko ti teden dni dopusta plača zavarovalnica (pa bi bil vseeno raje doma)

Dopust, Foto, HDR fotografije, Zabava in sproščanje, Življenje je life 6.10.2011

Ker bo jutri menda nepreklicno konec podaljšanega poletja, nad katerim se letos res ne moremo pritoževati, se spodobi, da objavim spomine na svojo “avanturo” z njegovega začetka. Takole gre.

Spomini so bili prelepi in želja prevelika, zato smo že marca sklenili, da se letos vrnemo na kraj zločina. Da gremo torej po dveh letih ponovno na dopust na grški otok Kos, kjer smo se ob prvem obisku imeli res čudovito. Po natančnem pregledu vseh opcij smo se odločili za hotel Atlantis v okviru Kompasove ponudbe, ki je bila daleč najbolj ugodna od vseh, kar smo jih pregledali. Termin od 15. do 29. junija nam sicer ni šel najbolj na roke, a smo ga morali vzeti v zakup, saj so cene globlje v sezoni nesorazmerno višje.

Osrednja ugotovitev našega letošnjega obiska je, da je na Kosu še vedno vse po starem. In to je v bistvu dobra novica. Nikjer sledu o kakšni krizi, protestih, štrajkih. Raste kar nekaj novih počitniških kompleksov, stare pa pridno obnavljajo (povsem so prenovili tudi hotel Okeanis, kjer smo bili nastanjeni dve leti nazaj), infrastruktura pa ostaja enaka oziroma jo obnavljajo in dopolnjujejo zelo počasi (luknje v asfaltu so še vedno tam, kjer so bile med našim prejšnjim obiskom). Domačini so še vedno zelo prijazni, se pa vidi, da so malce tudi že naveličani navala turistov, kar pa ni nič čudnega, saj se na otoku z dobrimi 30.000 prebivalci v času sezone nahaja še okrog 100.000 turistov. V zadnjem letu prevladujejo Rusi, ki so jim ukinili vize, ti pa znajo biti precej zaverovani vase in v svoje domnevne pravice, ki jim jih prinaša dejstvo, da imajo nekaj pod palcem, kar Grkom gotovo ni po godu. Drugače pa sonce, voda, zrak, svoboda. Ponovno smo za skoraj ves čas bivanja najeli kolesa in se vsak dan vozili vsaj do mestnega jedra, če ne še kam dlje. Vse bi bilo super, če …

Kakšne tri, štiri  dni pred odhodom domov me je pričelo boleti uho. Mislil sem si: “V uho si zabašem malce vate ter spijem dva, tri ouzote, pa bo bolečina izginila, hitreje kot je prišla.” Kako zelo sem se motil. Bolečina se je samo še stopnjevala in po dveh dneh je bilo ženi tega dovolj in je poklicala na Coris, kjer smo imeli sklenjeno družinsko turistično zavarovanje, da mi poiščejo zdravstveno pomoč. Prijazni operater je poskrbel, da me je v roku ene ure v hotelski sobi obiskala zdravnica, ki je ugotovila, da gre za infekcijsko vnetje sluhovoda z močno obremenitvijo bobniča. Predpisala mi je celo goro zdravil, dala navodila za izvajanje terapije ter me šokirala z izjavo, da z mojim skorajšnjim odhodom domov ne bo nič, saj naslednji dan (ko smo odhajali domov) nikakor ne bom v stanju, ki bi dopuščalo letenje. Šok. Kaj pa zdaj? Vsaj še štiri dni naj bi ostal na otoku, da antibiotik naredi svoje in bolečina popusti. Predstavniki Corisa in Kompasa so se trudili z iskanjem prostega mesta zame na kakšnem izmed letov v Slovenijo v tistem terminu ter z iskanjem/pogajanjem za proste kapacitete, kjer bom nastanjen do dneva odhoda. Na koncu so mi našli prosto mesto na letu, točno teden dni za mojim prvotno načrtovanim odhodom domov. V hotelu pa so jim/mi šli toliko na roke, da sem lahko še naprej ostal v istem apartmaju. Ampak …

Sam. Ko sta se tisto sredo žena in sine z avtobusom odpeljala izpred hotela, jaz pa sem ostal tam, sem se počutil povsem enako kot takrat, ko so se oči, mami in brat po zaprisegi odpeljali z vlakom, jaz pa sem ostal v Mostarju. Dobro, situacija je bila vseeno precej drugačna, občutki pač ne. In čeprav so me po vrnitvi domov vsi prijatelji in znanci zbadali, češ, koliko si plačal zdravnici, da je rekla, da ne moreš domov, lahko rečem, da izkušnja ni bila nič kaj prijetna. Prve dni je bila še vedno prisotna precej močna bolečina, ki je le počasi popuščala, poleg tega nisem smel v vodo, se preveč izpostavljati vetru (ki je tam stalnica) in piti alkohola. Predvsem pa sem bil sam, samcat. Pa še brez računalnika. In kot veste na svetu ni bolj nebogljenega bitja, kot je bolan moški, kaj šele, če ta ostane še brez oskrbe. Šalo (ali pa tudi ne) na stran. Takrat mi ni bilo do smeha. Ampak, kaj pa sem hotel, nekako sem se moral prebiti skozi teden dni “nagradnega” dopusta. In sem se. Ko je bolečina malce popustila, sem sem si ušesa zaščitil z ruto, sedel na kolo, se odpeljal v mestno središče in za kakšno uro ali dve okupiral mestno knjigarno. Na koncu sem si kupil specializirano fotografsko revijo, posebno izdajo glasbenega mesečnika Uncut, posvečeno Pink Floydom ter roman The Pregnant Widow, priznanega angleškega pisatelja Martina Amisa. Potem pa sem se skoraj zabubil v sobo, bral kupljeno literaturo ter na TV spremljal žensko nogometno svetovno prvenstvo (ki se mi je vsaj pri eni ali dveh tekmah zdelo precej bolj privlačno od moškega, pa ne samo zaradi akterk pač pa tudi zaradi igre), nisem pa se mogel izogniti niti stalnim poročilom s priprav na in s same monaške poroke stoletja. Vesel sem bil edino neposrednega prenosa koncerta Jeana Michaela Jarrea, ki ga je izvedel v čast mladoporočencema. Vsaj enkrat na dan sem se vseeno spravil na kolo in se odpeljal do mesta oz. na kakšno bližnjo lokacijo in naredil nekaj fotografskih posnetkov, da sem vsaj malce razbil monotonost “zaporniških” dni. Čas je mineval prekleto počasi. Že po 14 dneh (torej še pred tem tedenskim podaljškom) sem se naveličal hotelske hrane, čeprav je bil ponudba precej pestra. Zato sem se odpeljal tudi do blagovnice Carefour in si nakupil zalogo hrane in pijače (predvsem vode) za nekaj dni. V hotel sem hodil samo še na večerje, za ostale obroke sem poskrbel sam. Kuhal sem si tudi kavo in bil skoraj povsem samozadosten, le tu in tam me je v apartmaju obiskala Mucikita (glej fotogalerijo), da sem ji postregel s kakšnim ostankom hrane in mlekom. Pa v soboto me je še enkrat obiskala zdravnica, ki je ugotovila, da okrevam po načrtih in da bom v sredo lahko odletel domov.

Prišla je tudi tako težko pričakovana sreda, ki sem jo ob (ponovnem) branju Coelhove Veronika se odloči umreti, seveda v angleščini, večinoma preživel na mestnih klopicah, v pričakovanju skorajšnjega snidenja z bližnjimi. Naj napišem še, da je bil let domov eden najboljših, če ne kar najboljši v mojem življenju. Vzleteli smo 15 minut prej in pristali še 15 minut prej, kot je bilo predvideno, tako da sem po pristanku s klicem presenetil ženo, ki je bila takrat še v postelji, misleč, da ima še dovolj časa do mojega prihoda. Konec dober, vse dobro. Edina resnično dobra stran tega nepredvidenega podaljška dopusta je bila, da me je z vsem skupaj (razen izdatkov za dodatno hrano in literaturo) častila zavarovalnica, a če bi lahko izbiral, bi bil vseeno raje doma. Plačali so mi zdravniško oskrbo, zdravila, nastanitev (polpenizion) in let domov. Osnovno družinsko zavarovanje za 15 dni vas pri Corisu pride dobrih 30 evrov. Že prej nisem našel slabe besede za njih, zdaj pa sklenitev zavarovanja pri njih priporočam vsakomur, ki se odpravlja na pot v tujino. Se splača.

  • Share/Bookmark

Od Benetk do Orlekov

Dopust, Foto, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 11.08.2010

V šoku sem se zbudil s precej bolečo glavo in mrzlično pogledal na zaslon mobitela. Jebenti, ura je bila šest. “Žena, zbudi se, zaspali smo. Ura je šest,” sem v naglici budil ženo. Morali bi vstati ob petih, a sem prvič v življenju ob prvem zvoku izključil budilko in spal naprej. Žena in sine pa seveda prav tako. Zakaj neki bi v soboto vstajali tako zgodaj?

Vse se je začelo teden dni prej, ko sem v družbi najbližjih praznoval rojstni dan in so mi prijatelji podarili čudovito, ogromno knjigo s posnetki Benetk iz zraka, zraven pa priložili vozovnice za izlet v Benetke s katamaranom za mene, Marjetko in Andraža, da se o lepotah prepričamo tudi v živo. Žena je uredila vse potrebno in nam že za naslednjo soboto rezervirala sedeže na katamaranu Prince of Venice. Ker je bil zbor izletnikov v Izoli zapovedan za pol osmih, jaz pa sem čez palec ocenil, da imamo do Izole dobro uro vožnje, smo se odločili, da gremo od doma ob pol šestih in se ustavimo še na kavi pri prijateljici Andreji in njeni sestri, ki bosta čez vikend v Izoli. Tak je bil načrt. Izvedba pa je potem malce zašepala. Jutranja kavica je odpadla, mi pa smo uspeli (skoraj) pravočasno priti do Izole, najti parkirišče in poiskati zborno mesto. Zamudili smo samo deset minut in kljub temu še nekaj časa stali v vrsti za check-in.

Imeli smo srečo, ker je bilo ozračje prečiščeno in vidljivost naravnost fantastična. Med triurno vožnjo do Benetk smo lahko opazovali Dolomite in višje zgradbe bližnjih italijanskih mest. Vožnja je potekala mirno, saj ob tako mirnem morju skoraj ne more biti drugače. Prijazni Kompasovi vodiči so nam v več jezikih predstavili načrtovani potek ogleda mesta in opcije, ki jih imamo na izbiro. Na tem mestu moram poudariti, da so predstavniki Kompasa seveda predvsem trgovci, ki želijo s ponujanjem dodatnih storitev ustvariti dodano vrednost. Kar samo po sebi ne bi bilo nič spornega, če nas pri tem ne bi ustrahovali z npr. izjemno zasoljenimi cenami ustekleničene vode v mestu in nam ponujali svojih majhnih plastenk za 2 €, potem pa sem v prodajalni v prvi stranski ulici našel ena in pol litrsko plastenko za 1,5 €. Precej uspešno so nam prodajali tudi povratno vožnjo z vodnim taksijem od trga sv. Marka do pristanišča, saj je od enega do drugega kakšnih 45 min hoje. Ker sem računal, da bomo na koncu ogleda vsi skupaj precej utrujeni, sem se tudi sam odločil za nakup kart za taksi in za nas tri plačal okrog 70 € za 20 min vožnje po velikem kanalu. In to brez računa. Ne rečem, da se ni prileglo, da nam ni bilo treba hoditi nazaj do katamarana, ampak prav veliko pa od te vožnje tudi nismo imeli (beri: 70 € stvar zagotovo ni bila vredna).

Zdi se mi, da je edini pravi način prihoda v Benetke po morju. Mestu se približuješ po širokem kanalu, med obrambnimi nasipi, mimo letališča, nogometnega štadiona in pokopališča in se potem počasi pelješ mimo trga sv. Marka in ostalih znamenitosti do samega pristanišča. Moram reči, da sem imel na tem delu občutek, da se vozim po reki. Delovalo mi je precej podobno doživetju vožnje po Nilu v Kairu. Pred vhodom v pristaniško poslopje se je vila precej dolga kolona obiskovalcev z vsega sveta. Ko sem se že “zasekiral”, da se bomo načakali, so nas (potnike s Princea) spustili v mesto brez kakršnihkoli formalnosti in seveda mimo vrste. Lepo. Smo pa bili zato ob povratku na Princea podvrženi skoraj takšnemu pregledu, kot bi šlo za vkrcanje na letalo. Ob prihodu nič, ob odhodu pa takšna kontrola? Tega si pač ne znam razložiti. Mesto samo je seveda zanimivo, ni pa nekaj, kar bi moralo biti na seznamu stvari, ki jih moraš videti preden umreš. Seveda se tare turistov, a daleč od tega, da bi bilo nevzdržno. Najbolj navdušen sem bil nad izdelki iz stekla (fotografijam katerih sem namenil tudi precejšen del foto galerije) in pa nad dejstvom, da sem dve minuti stran od trga sv. Marka pil odličen kapučino za 1,30 €, kar ni nič dražje kot v Ljubljani, s tem, da še nikjer, ampak resnično nikjer v Ljubljani nisem pil tako dobrega. Res je sicer, da sem si ga moral postreči sam in ga spiti v stoje, ampak bil je vreden vsakega centa. Ne verjamem, da je tisti v Florianu na trgu sv. Marka kaj boljši, čeprav zanj plačaš 12 €.

Po prihodu v Izolo smo se takoj pognali do izolske plaže in se osvežili v morju. Bilo je fantastično, ampak sledilo je nekaj še precej boljšega. Ko smo se odpravljali proti parkirišču, sem zaslišal zvoke znane mi melodije. Kdo že to izvaja? Orleki! Tako je. V živo v Izoli. Lepšega zaključka dneva si ne bi mogel predstavljati. Stali smo tam in uživali v vsakem trenutku glasbe in nastopa, predvsem fenomenalnega Jureta Torija na harmoniki. To, kar ta model počne s harmoniko, pa je nekaj, kar bi moralo biti na seznamu stvari, ki jih moraš videti (in slišati) preden umreš. Virtuoz na harmoniki par excellence. Izlet v Benetke je bil čisto kul, a če bi moral izbirati med koncertom Orlekov in njim, bi se brez oklevanja odločil za Orleke. Na srečo mi ni bilo treba izbirati.

  • Share/Bookmark

Na Kosu sem se počutil kot na slovenski obali

Dopust, Foto 13.07.2009

Pa ne zato, ker bi me sama pokrajina tako spominjala na našo obalo, pač pa zato, ker podobno kot pri nas gledaš Hrvaško ali Italijo, tam gledaš Turčijo. Grški otok Kos je v bistvu nekakšna zagozda v turško obalo. Bližina obale sosednje države pa je tudi več ali manj vse, kar druži našo obalo s koško.

Zakaj Kos? Konec marca sva se z ženo, sita vsesplošnega nabijanja o recesiji in strašenja ljudi s krizo in varčevalnimi ukrepi, odločila, da si bomo letos privoščili družinski dopust. Pošten dopust. Takšnega kot še nikdar. Zanalašč. Kam gremo? V Grčijo! S katero agencij? Z Intelekto, ki slovi po odličnem poznavanju grških otokov in dobri organizaciji. Na kateri otok? Težko se je odločiti na podlagi kataloga, ampak Kos se nama je zdel nekako najbolj domač. Družine in kolesarjenje. To bo za nas. Otok je sorazmerno majhen, nič daljši od naše obale ter širok največ 8 km, obale pa imajo seveda malček več (112 km, pretežno plaž). Najprej sva se skoraj odločila za all-inclusive dopust v letoviškem kompleksu Aquis Marine Resort & Waterpark, ker je letovišče ponujalo obilo zabave za našega malčka, najbolj pa zato, ker bi ga imela možnost zaupati v varstvo Intelektinim animatorjem in bi sama lahko odšla na kakšno partijo tenisa ali kakšno podobno partijo. Nato pa sva se ustrašila, da bomo na ta način povsem privezani na letovišče in ne bomo nikamor šli. Samo basali se bomo s hrano in nalivali s pijačo. Plus pet kilogramov nama ne uide. Odločila sva se, da gremo drugam, nočitev z zajtrkom bo dovolj. Brez animacije pa bomo tudi preživeli. Rečeno storjeno. Kot se je kasneje izkazalo, je bila odločitev pravilna, Okeanis Beach Resort se je izkazal za odlično izbiro. Računala sva, da bo teden počitnic dovolj (kar nikakor ne drži), ker pa ni bilo dovolj prostora na povratnem letalu, sva pač vzela 14 dni. Nek se vidi raskoš. Hvala bogu.

Trije meseci so bili hitro naokrog. Ker sem bil v dnevih pred odhodom zaseden s svetovnim pokalom gorskih kolesarjev v Mariboru, se me potovalna vročica skoraj ni dotaknila. Verjetno je pomagalo tudi to, da sva s sinom ženo pustila doma, naj v miru spakira. Modro sva se izognila napetostim. Na najdaljši dan leta smo proti večeru brez zapletov odleteli proti Grčiji. Ko so nas na letališču na Kosu dejansko termalno skenirali (tale gripa je še ena reč za ustrahovanje širokih ljudskih čred), sem se spomnil prestrašenih besed moje mame, ko sem ji pred odhodom zaupal, da Andraž nekaj toži, da ga boli grlo, da nam bodo merili temperaturo in nas ne bodo spustili v Grčijo. Bi se nemara to res lahko zgodilo? Bilo je še nekaj zmede okrog prtljage, nič hujšega, samo grški vzem si ga na izi. Avtobus, transfer do hotela, prijava, soba, prvi vtisi, zaslužen počitek.

Hotel je ogromen, zato je bilo potrebno nekaj raziskovanja in privajanja, da smo se lahko brez problemov gibali naokrog in našli pot nazaj do sobe. Zajtrki so bili samopostrežni, vedno smo se najedli do sitega, smo jih pa s težavo lovili, čeprav so vsak dan trajali do 10.30. Po zajtrku sta nas prvi dan nič hudega sluteče, ko smo stali na balkonu naše sobe, presenetila grška lovca v nizkem in temu primerno glasnem preletu. Andraž se je močno prestrašil, saj je precej občutljiv na glasne zvoke. Ko se je stvar drugi dan sicer nekaj kasneje ponovila, sem se že ustrašil, da gre za lokalno folkloro, ki so nam jo v prospektu pozabili zaupati. A je bil strah odveč, saj do konca našega dopustovanja podobnih izpadov ni bilo več. Jebiga, Turčija je blizu, fantki morajo občasno pokazati mišice.

Ugotovili smo, da v hotelu mrgoli Slovencev, kar so presenečeni ugotavljali tudi lokalci. V Sloveniji očitno ni recesije oz. je dovolj ljudi, ki mislijo s svojo glavo in niso podlegli paniki ter so si privoščili dopust. In to ne na Hrvaškem. Začuda smo precej hitro navezali stike s štirimi, petimi družinami z majhnimi otroki, tako da so se otroci lahko veselo igrali skupaj na plaži, tastari pa smo kakšno pametno strli (kadar smo seveda bili na hotelski plaži). A so na žalost skoraj vsi odšli domov že po enem tednu, tako da je na začetku drugega tedna zazevala kar velika praznina. Predvsem za Andraža, ki se ni imel s kom igrati. S svežo garnituro Intelektinih počitnikarjev pa nekako nismo uspeli vzpostaviti konkretnejšega stika. Ta skupina je bila očitno precej bolj zadržana od naše in so tičali bolj vsak zase. Škoda. Saj ne, da sem kakšen velik ljubitelj tega, da na dopustu srečaš cel trop znancev in na koncu sploh nimaš miru, kakšna neobvezna družba pa vseeno sede.

Drugi dan smo si pri lokalnem dilerju za dvanajst dni sposodili kolesi, s katerima smo se večinoma ob večerih podajali v mesto Kos, ki je dobrih 6 km oddaljeno od hotela. Pretežni del poti do mesta poteka po kolesarski stezi. Grki so sicer dinamični vozniki, a se na cesti nikdar nisem počutil tako ogroženega kot pri nas. Tudi med edinim daljšim izletom, ki smo ga naredili s kolesi (dobro uro vožnje v eno stran), do Aquis Mairine Resorta, ki leži kakšnih sedem kilometrov na drugo stran mesta, ni bilo prav nobenih težav na cesti. Ja, Aquis Marine smo si šli ogledati, da preverimo, ali se nismo nemara ušteli, ker ne dopustujemo tam. In veselo ugotovili, da se nismo. Da je park čisto v redu, a bi se ga verjetno naveličali precej hitreje kot Okeanisa.

Za konec tega prispevka bi samo še dodal, da smo se imeli na Kosu tako lepo, da smo že med bivanjem tam razmišljali, da bi se še letos vrnili nazaj, če bo prilika. Grki so resnično izredno prijazni in odprtega srca. Prav vsakomur privoščim, da bi bil deležen vsaj koščka te prijaznosti. Tudi če nam letos ne bo uspelo iti še enkrat, sem prepričan da pridemo spet prihodnje leto.

Kaj smo počeli v mestu, kje smo se kopali, kakšna je voda, kakšen je bil sladoled in kako si je Adria privoščila pošteno zamudo letala, s katerim smo se vračali, napišem ob priliki.

Pa še neverjeten podatek: obilici hrane navkljub sem se uspel zrediti zgolj za kilogram in pol. Juhej!

  • Share/Bookmark
blank