Kategorija: "Duhovnost"

Dolgost življenja našega je kratka

Duhovnost, Foto, Prevodi glasbenih komadov 18.01.2011

Z zgornjo ugotovitvijo se seveda ni ukvarjal zgolj naš največji pesnik. S sprejemanjem dejstva, da smo umrljivi, se ukvarjamo prav vsi sleherniki na tem planetu. V ušesom  zelo prijetni obliki se je z njim spopadel tudi irski glasbeni velemojster Van Morrison. Njen prevod namenjam vsem, ki se v teh dneh bolj intenzivno dotikajo(mo) lastne minljivosti in minljivosti svojih najbližjih.

Van Morrison – Precious Time (Dragoceni čas)

.

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

Oder tvoj le za trenutek je

Ni važno, kateremu bogu zaupaš se

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

.

Ni važno, katero pot izbereš si,

Slej ko prej srce ti zlomi se

Ni rime, ne razloga, ne načrta božjega

Nirvane najdeš ne, ne dežele obljubljene

.

Ker dragoceni čas skozi prste ti polzi

Veš, da oder tvoj le za trenutek je

Ni važno, kateremu bogu zaupaš se

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

.

Recite que sera, kaj č’mo,

A še naprej iskal nesmrtnost bom

Tako lepa ženska je, a smrti se izogne ne

V življenju resnično mine vse

.

A dragoceni čas skozi prste ti polzi

Veš, da oder tvoj le za trenutek je

Ni važno, kateremu bogu zaupaš se

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

.

Naš svet se kruto zavrti

A ogenj še v meni tli in strast plamti

Do smrti pestrost mi pri srcu bo

Dokler pekel zamrzne ne in reke vse ne presuše.

.

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

Oder tvoj le za trenutek je

Ni važno, kateremu bogu zaupaš se

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

  • Share/Bookmark

Čmrlji ali čebele, metulji ali vešče ter slepci ali kače

Duhovnost, Foto, Podobe narave, Življenje je life 11.06.2010

V gozdu in njegovih obronkih je živahno kot le kaj. Narava se je dokončno prebudila iz zimskega spanja in prav na hitro prešla v vroče poletje. Vse prekipeva od barv, vonjev in zvokov. Sprehod v takšnem okolju lahko človeka dejansko popelje v stanje nirvane. Ko opazim določen motiv, in teh ne manjka, vzamem v roke fotoaparat in zapadem v stanje brezčasja. Enourni sprehod se kaj hitro spremeni v dvournega, sam pa se potem sprašujem, le kam je izginila tista ura.

Kakorkoli že, dejstvo je, da si za trenutek dovolim poseči v intimo živih bitij, ki se mi zdijo, zaposlena s svojimi vsakodnevnimi opravili, neznansko zanimiva. Večinoma me niti ne opazijo in tudi med in po fotografiranju nadaljujejo s svojo rutino, sam pa zamaknjeno iščem nov motiv, ki bi se nemara lahko zapisal na spominsko kartico mojega fotoaparata.

  • Share/Bookmark

Dalajlama ‘ma vas rad

Duhovnost, Foto, Življenje je life 7.04.2010

Ko se je pred osmimi leti dalajlama prvič mudil v naših krajih, sem ravno dobro stopil na duhovno pot. Saj ne, da bi bil pred tem povsem odrezan od duhovnosti, daleč od tega, v tistem času sem zgolj prišel do točke, ko sem si uspel (upal) najti meditacijsko skupino in preko meditacij začel pospešeno iskati stik s samim sabo. In obisk dalajlame je bil nekakšen blagoslov tega procesa, vsaj danes ga tako vidim. Masovke v Tivoliju ne bom nikdar pozabil, kot tudi ne  srečanj s tibetanskimi menihi in Rinpočejem, za kar bom večno hvaležen Dilrupi. Slovo od dalajlame na brniškem letališču je bil med čustveno bolj intenzivnimi dogodki v mojem življenju.

In v teh dneh je dalajlama ponovno v naših gostih. Mislim, da se sploh ne zavedamo, kakšna čast in priložnost je v svojih vrstah gostiti človeško bitje takšnih kapacitet. Priložnost za premik zavesti celotnega naroda, česar smo več kot potrebni. Njegovo včerajšnje predavanje o etiki v mariborski dvorani Tabor, namenjeno predvsem mladim, a nič manj primerno tudi za starejše, je minilo v sproščenem vzdušju, za kakršnega dalajlama zna vedno poskrbeti. Sezuje si čevlje, se udobno namesti in vnese med publiko človeško toplino, začinjeno z obilico humorja. Kot je na primer včerajšnja opazka, da je isti človek, ki nas je obiskal pred osmimi leti, samo en organ ima manj. Pred dvema letoma so mu namreč odstranili žolčnik. Kar je po njegovih besedah tudi dokaz, da nima nikakršnih posebnih zdravilskih sposobnosti, saj še sebe ne zmore ozdraviti. In ko ga takole opazujem, me vedno znova osupne s svojo preprostostjo. Kot bi gledal otroka. Tako pristno nepokvarjen in neobremenjen je videti.

In kakšno sporočilo nam je namenil, poleg tega, da imamo lepo majhno deželo, kjer je zaradi tega življenje lahko bolj kakovostno kot v kakšni megalomanski državi in tega, da je zelo zadovoljen z našo hrano? To, da v materialnih dobrinah ne bomo našli zadovoljstva in notranjega miru. To, da je treba imeti sočutje za vse ljudi tega sveta, ne glede na njihovo veroizpoved ali kakršna koli druga prepričanja. Tudi do ljudi, ki jih ne maraš in ki ti niso storili nič dobrega. To, da je zelo pomembno v kakšnih razmerah odrašča otrok. Zelo pomembno za njegov mentalni razvoj. Saj so otroci, ki odraščajo v ljubečem okolju kasneje v življenju na precej višjem mentalnem nivoju od tistih, ki nimajo te sreče. To, da je v šolstvu marsikaj narobe in bi v njem morale več besede imeti ženske, če želimo doseči spremembo na bolje. In še marsikaj.

Cela prireditev je trajala dobre tri ure. Poleg dalajlaminega predavanja smo si lahko ogledali še glasbeno točko, nastop šolskega zbora ter nastop zbora tibetanskih menihov. Sočustvoval sem s tolmačem, ki ni imel lahkega dela, saj je dalajlama včasih “pozabil” na premor za prevod in si je moral tolmač kar precej zapomniti, kar mu je šlo zelo dobro od rok. Prav tako pa sem sočustvoval tudi s tolmačko za gluhe, ki je za razliko od dalajlame, njegovega pomočnika in tolmača celo predavanje preživela na nogah. Sočustvujem pa tudi z našimi vladajočimi politiki, ki so se uklonili pritisku Kitajske (vem, da je biznis zelo pomembna stvar, ampak vseeno).

Sem pa neizmerno hvaležen stvarstvu, da mi je bilo dano, da sem bil že dvakrat tako blizu takšne duhovne veličine. Upam, da bom lahko še kdaj.

  • Share/Bookmark

Kam je izginil otrok v meni?

Duhovnost, Foto, Življenje je life 19.02.2010

Ko takole iz dneva v dan opazujem Andraža, ko jih veselo špiči naokoli, se mi vračajo spomini na otroške dni. V čas, ko sem kar pokal od življenja. Saj ne, da bi bil sedaj povsem brez vitalne energije, a pri treh, štirih, petih letih ni bilo prav nobenih ovir. Nobenih strahov. Ves svet mi je ležal pred nogami. Občutek ob tem je tak, da ga danes težko opišem, saj ga že tako dolgo nisem doživel. Veselje, razigranost, odprto srce. Brezpogojno zaupanje v življenje. Imel sem občutek, da letim. Nobenih ovir ni bilo. Nobenih vprašanj znotraj samega sebe, nobenih premlevanj, ali bi nekaj naredil ali ne, ali je nekaj prav ali ne, ali se nekaj spodobi ali ne, itd. Šel sem in to naredil. In bil neskončno srečen. Danes po in ob vsem pogojevanju, ki sem ga (bil) deležen, se mi zdi, da bi lahko prej splezal na Everest kot pa stvari znova počel tako svobodno. Tako neznansko sem prestrašen in ujet v trenutni življenjski situaciji, da niti pomislim ne, da bi si privoščil tako svobodno delovanje, čeprav nekje globoko v sebi čutim, da sem samo tako delujoč resnično jaz. Ta, ki tole piše, je otopel nadomestek, ki vegetira v nekem kvazi realnem svetu in včasih da od sebe kakšno iskrico življenja. Ponavadi se ta zgodi, ko sem v stiku s svojim sinom, ker sem takrat tudi v stiku s svojim notranjim otrokom. Drugače pa ta notranji otrok pokuka na plano zelo poredko in zelo nepričakovano. In čeprav je zelo dobrodošel, ga zelo hitro “ubije” moj resni (ne resnični) jaz, ki mi očita, da se to za odraslega človeka ne spodobi, da kaj si bodo pa drugi mislili in še kaj v tem stilu.  Ko bi bil vsaj v tistih trenutkih otrok v meni tako močan, da bi lahko premagal te vcepljene strahove, ki človeka spreminjajo v ovco in poskrbijo za vse večjo otopelost in vdanost v usodo, vse do bridkega konca.  Za koga sploh živim, se sprašujem? Za njih ali za sebe?

  • Share/Bookmark

Chick Corea, Stanley Clarke in Lenny White – Power of Three, Gallusova dvorana CD, 27.10.2009

Duhovnost, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 28.10.2009

Sinoči sem imel spet enkrat v življenju srečo, da sem bil priča duhovnemu dogodku par excellence. No, bolj kot sreči se imam za to izkušnjo zahvaliti prijateljici Eleni, ki me je na dogodek povabila. Po petintridesetih letih so se namreč v Ljubljano vrnili Chick Corea, Stanley Clarke ter Lenny White, ki so takrat kot kvartet Return to Forever, katerega član je bil še Al di Meola, nastopili v Hali Tivoli. Tokrat so kot trio Power of Three v sklopu 50. ljubljanskega jazz festivala nastopili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Ker nisem niti velik poznavalec jazza, niti njihove glasbe kot take, bom oceno repertoarja včerajšnjega koncerta prepustil bolj poklicanim od sebe. Jemljem pa si pravico napisati, da sem lahko tudi sam kot v bistvu laični poslušalec že po nekaj taktih uvodnega komada videl (slišal), no, začutil, da so na odru resnični mojstri svoje obrti. S prvega balkona sem imel priliko pod seboj opazovati nekakšno mešanico Jesperja Juula in Jamese Earla Jonesa za klavirjem, Baracka Obamo (po končanem mandatu) na kontrabasu ter Ice-T-ja za bobni. Toliko o moči domišljije in asociacij. To, kar je prihajalo izpod njihovih prstov, pa presega še tako bujno domišljijo. Zvoki so me ponesli v svetove, v katerih nisem bil še nikdar dotlej. Brezčasno. Breztelesno. Velik del koncerta sem spremljal z zaprtimi očmi. Ko si odvisen zgolj od sluha, je doživetje precej globlje. Seveda pa sem imel oči odprte ravno dovolj, da sem lahko tudi vizualno spremljal gestikuliranje med izvajalci. Bili so vidno razpoloženi. In the mood. Sproščeni. Kar se je najlepše odražalo v nasmehih, ki so jih drug drugemu namenjali ob duhovitih potezah posameznika, ki jih ni manjkalo.

Od začetka me je malce motil preveč izstopajoč zvok bobnov, čeprav ni šlo za kakšno neusmiljeno nabijanje po bobnih, prej za nežno spoznavanje z njimi, ki pa je precej izstopalo v sami zvočni sliki (vsaj sam sem imel tak občutek). A se je zadeva kmalu unesla. Na žalost so imeli na razpolago zgolj uro in pol, saj je njihovemu nastopu sledil še en koncert v Klubu CD, a je bilo tudi to dovolj, da človek pride na okus po božanskem. Če bi moral izpostaviti zgolj eno stvar, bi bilo to izvajanja na kontrabasu Stanleyja Clarka. Človek zna iz svojega inštrumenta spraviti zvoke, za katere (vsaj do včeraj) ne bi niti pomislil, da jih je sproduciral kontrabas. Hudo. Ko je v roke prijel lok, me je na trenutke asociiral na malce globlje zvenečo Apocalyptico. Najbolj pa se me je dotaknil v svojem solu, čigar prvi del me je spomnil na pokojnega basista Metallice Cliffa Burtona in njegova izvajanja v komadu (Anesthesia) Pulling Teeth z njihovega debitantskega albuma Kill ‘em All, zaključil pa se je v čistem bluesu v stilu Muddyja Watersa.

Publika, ki je znala med koncertom z navdušenim aplavzom pozdraviti mojstrske poteze izvajalcev, je bila dorasla koncertu, razen peščice neotesancev, ki so kljub izrecni prepovedi na dan privlekli svoje mobitele in skušali na skrivaj (bolj slabo) snemati dogajanje na odru. Uboge pare, namesto da bi uživali v samem dogodku tukaj in zdaj, so si raje naprtili stresno nalogo, da skušajo posneti nekaj, kar je obsojeno, da bo videti in slišati kot navadno skrpucalo. Skoraj vsi so imeli opravka s hosteso, ki jih je prišla okarati. Prav jim je. Na koncu nam je trio z dolgim aplavzom uspelo zvabiti nazaj, da so zaigrali še en komad in verjetno bi še kakšnega, če ne bi bili zaradi časovne stiske prireditelja dobesedno prisiljeni zapustiti odra.

Za okus vam dodajam posnetek nastopa tria Power of Three iz Romunije, ki je na žalost nastal na zgoraj opisan način, a boljšega nisem našel.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Na ihanski rivieri

Duhovnost, Življenje je life 25.08.2009

Sedela sva na balkonu in uživala v toplem poletnem večeru. Nad nama zvezdnato nebo, pod nama žuboreča voda. V zraku so se mešali zvoki dveh “terasa bendov” in če najinih nosnic ne bi božal razvpiti “ihanski smrad”, bi lahko prisegel, da sva nekje na morju. A sva bila v varnem zavetju svojega doma, na mogoče zadnji petkov večer v tem letu, ki je bil tako prijetno topel, da je človek lahko posedal zunaj v kratkih rokavih. Že naslednji večer kaj takega ne bi bilo mogoče, saj se je ob istem času razbesnelo pravo neurje. Glasba, ki je našla svojo pot do najinih ušes, pa ni bila namenjena širši zabave željni publiki, kot je to v navadi v obmorskih letoviščih, pač pa slavljencema, ki sta na različnih koncih vasi proslavljala svoja življenjska jubileja in njuni izbrani družbi. Deležni pa smo je bili seveda tudi ostali vaščani. In je bilo lepo. Lepo čutiti utrip življenja in radosti v domačem okolju.

Z ženo sva udarila en “late night drink”, se crkljala in iskala odgovore na “težka duhovna vprašanja”. Odgovore, ki bodo usodno vplivali na najino prihodnost, pridhodnost najine družine ter navsezadnje na prihodnost celotne civilizacije. Malce pretiravam ali pa tudi ne. Ušesa so z ene strani “božali” zvoki Wernerjeve Ne gane me, z druge pa nečesa od Slapov (se mi zdi), midva pa sva precej lahkotno razpravljala o precej težkih temah. No ja, težkih kakor za koga. Stvari pač ne gre jemati preveč resno, ker to vsekakor vodi v bolezen. Naj bo tema še tako zahtevna in neprijetna, je pri njeni obravnavi potrebno dodati kanček zdravega humorja. In je takoj lažje. Življenje je potrebno vzeti takšno kot je in ne pozabiti, da je resnično življenje samo tukaj in zdaj. In med tem, ko se naš um ukvarja s tem, kar je bilo in kar bo, življenje beži mimo nas z ekspresnim vlakom. Medtem ko se trudimo ustvariti to in ono, pridobiti to in to, doseči nevemkaj, da bomo potem lahko uživali, ostarimo, otopimo in (morda) z grenkobo v srcu ugotovimo, da je šlo življenje mimo nas. Da smo se pehali za nečem nedosegljivim in pri tem zgrešili osnovni namen tuzemskega bivanja. Game over.

Vzemimo si torej čas zase, sedimo na domač balkon, se povežimo s svojim bitjem, uživajmo v utripu življenja in se vsaj za trenutek nehajmo obremenjevati s tem, kaj bo jutri. Bodimo hvaležni za to, kar nam je dano. Življenje je prelepo, da bi pustili, da zdrsi mimo nas.

  • Share/Bookmark

Dve tukaj in zdaj

Duhovnost, Foto, Pesmi, Življenje je life 13.08.2009

Samost

Človek postoj.
Si vprašal se kdaj,
kam divjaš in zakaj?

Pred čem bežiš?
Se res ti mudi,
a le tvoj um pred sabo beži?

Na tem svetu si sam.
Sam prideš in sam greš.
Če prej ne, ob smrtni uri se zaveš.

V sebi odgovore nosiš vse,
ustavi se in jih poglej,
da predaleč pobegnejo ne.


Kdaj, če ne zdaj?

Težko vztrajati v trenutku je tem,
a velja potruditi se,
ker pravo življenje je zgolj v njem.

Preteklost in prihodnost um prežemata,
s strahovi silnimi ga objemata,
a v trenutku tem ni strahov, je življenje le.

Opazuj svoj dih, opazuj korak,
lepote narave te prevzamejo naj,
življenje je krasno tukaj in zdaj.

  • Share/Bookmark

Milarepa nas vabi, da odkrijemo skrivnostno v sebi

Duhovnost, Življenje je life 23.07.2009

Jetsun Milarepa (1052-1135) velja za enega najslavnejših tibetanskih svetnikov ter največjih jogijev in poetov, ki naj bi med drugim obvladoval tudi uničevalne naravne sile. Njegove pesmi (predvsem Sto tisoč Milarepinih pesmi), večkrat poimenovane kar Milarepine pesmi, predstavljajo kanonska besedila veji Mahayana budistov. Zanj velja, da je prvi človek, ki mu je uspelo za časa enega življenja doživeti popolno razsvetljenje (t. i. stanje Vajradhare). Povedano z drugimi besedami: uspelo se mu je transformirati iz množičnega morilca do razsvetljenega pesnika in poeta, ki v svojih pesmih na zelo jasen in lep način opisuje globine svojih spoznanj o začasni naravi fizičnega telesa in potrebi po tem, da nismo vezani. Da je prišel do razsvetljenja, pa je moral skoraj dobesedno premikati gore ter dvanajst let marljivo prakticirati meditacijske tehnike pri svojem učitelju lami Marpi (imenovanem tudi prevajalec).

Kar nas pripelje do sodobnega Milarepe, do Augustusa Thomsona III., ki je na svoji poti odkrivanja sebe in lastnega bistva sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja naletel na mojstra Bhagwana Shree Rajneesha. Milarepa pravi, da je imel, ko je mojstra prvič zagledal, občutek, da gleda v ogledalo lastne duše. Njegove besede pa so v njegovih najglobljih mislih in občutkih žuborele kot gorski potoček. Mojster Bhagwan Shree Rajneesh, ki je malo preden je leta 1990 zapustil telo, opustil staro ime in ljudi pozval naj ga kličejo preprosto Osho (kar pomeni nekoga, ki je postal eno z oceansko izkušnjo obstoja), je marca 1976 Augustusa Thomsona sprejel za svojega učenca in mu nadel ime Swami Anand Milarepa, Milarepa seveda po zgoraj opisanem tibetanskem svetniku. In v skladu s svojim imenom je Milarepa zvesto z veliko mero predanosti, zaupanja in spoštovanja vztrajal ob svojem učitelju vse do njegovega slovesa, čeprav mu ni bilo vedno z rožicami postlano, a je vedel, da je vse za njegovo višje dobro. Mojster Osho je že vedel, zakaj mu je nadel težo, ki jo s seboj nosi ime Milarepe. V času svojega bivanja v Mednarodni Osho komuni je bil vodja tamkajšnjega oddelka za glasbo in je skrbel za ustvarjanje glasbe za podlago Oshovim vsakodnevnim govorom in praznovanjem.

Tudi po mojstrovem odhodu je Milarepa ostal zvest ustvarjanju glasbe ter vodenju glasbenih in meditacijskih delavnic po celem svetu. Pravi, da Osho ostaja največji navdih v njegovem življenju ter da mu bo večno hvaležen. Glasba, ki jo ustvarja zrcali njegov pogled na ljubezen in meditacijo, ki ga z veseljem deli z vsemi popotniki na poti resnice in samouresničenja.

Z Milarepo sva se prvič srečala junija 2006 ob Zbiljskem jezeru, kjer smo Oshovi učenci v sklopu priprav na Milarepino prvo delavnico v Sloveniji posneli TV intervju z njim. Takoj sem bil prevzet ob njegovi čistosti, milini in mirnosti duha. Vidi se, da je človek že nekaj časa na duhovni poti, čuti pa se tudi velika prisotnost mojstra Oshoja. Takratno delavnico, poimenovano Lotus Paradise po njegovem takrat čisto svežem albumu, je izvedel v spremljavi svojega One Sky Banda, glasbene skupine, ki jo vsako leto na novo sestavijo Oshovi učenci, vsi po vrsti nadarjeni glasbeniki, predani meditaciji in se z Milarepo podajo na svetovno turnejo. Občutkov, ki so me obdajali med samo delavnico, še bolj pa po njej, pa niti ne znam opisati. Odprli so se mi povsem novi svetovi. Zagotovo bi temu lahko rekel transformacija, transformacija na višje stanje zavesti.

Milarepa in člani One Sky Banda so se pri nas počutili tako dobro, da so se avgusta istega leta vrnili za samo en večerni koncert, ki sicer ni bil takšna duhovna izkušnja, je bil pa noro energetsko doživetje. Milarepo ter skupino v spremenjeni sestavi smo lahko še enkrat doživeli avgusta 2007 na prvem Osho festivalu v Strunjanu, kjer je bila izkušnja, verjetno tudi zaradi drugega okolja, še močnejša.

Zato sem se tudi razveselil novice, da se Milarepa po dveh letih ponovno vrača k nam. Osho meditacijski center v Sloveniji prireja tridnevno delavnico z Milarepo in to v Ljubljani v Dijaškem domu Ivana Cankarja, od 7. do 9. avgusta. Milarepa tokrat sicer prihaja brez svoje skupine One Sky Band, ga bodo pa, v to sem prepričan, prav tako dobro spremljali fantje domače zasedbe Šambala.

Milarepa nas poziva naj se odpremo skrivnostnemu, izkoristimo priložnost in se povežemo z naravnimi viri življenja ter naredimo prostor za ljubezen ter veselja polno ustvarjalno življenje.

Sam se mu bom pridružil brez oklevanja.

  • Share/Bookmark

Kakršen sin, takšen oče

Duhovnost, Življenje je life 30.04.2009

Vsak dan znova uživam, ko gledam “svojega” triletnika, kako iskreno se podaja v življenje, sto odstotno prisoten tukaj in zdaj. Oborožen z neskončno mero zaupanja v svoja starša in v vse najbližje, zaupanja v življenje samo. Povsem iskren pri izražanju čustev, ne glede na to, ali gre za veselje, žalost, jezo, strah ali katero koli od ostalih osnovnih ali sestavljenih čustev. Nobene preračunljivosti, nobene zaigranosti.

Tudi sam sem bil nekoč prav takšen. Kam je vse to izginilo? Kam je izginil otrok iskrivega pogleda in čistega srca? Leta in leta pogojevanj so vsekakor pustila posledice.

Želel bi ponovno biti tak kot je moj sin. To pa ne bo lahek projekt. Rodil sem se čist, z leti pa se je na meni nabrala takšna gora umazanije, da jo bo zelo težko odstraniti.

Vse bolj pa čutim, da s tem paketom strahov, potlačenih čustev, nadetih mask in ostale navlake v bistvu ne živim, ampak životarim. Ne samo, da čutim, ampak se počasi tudi že zavedam, da to ni namen mojega obstoja. Da od takšnega kot sem trenutno, ta svet, ta družba nima prav veliko.

Nikakor ne želim, da bi šel po moji poti tudi moj sin. Kar pa je skoraj neminovno, saj se otroci učijo predvsem in skoraj izključno s ponavljanjem. V prvi vrsti od staršev. Že sedaj ga opazujem, kako hoče vse narediti točno tako kot oči. Gre seveda za banalne stvari, kot na primer jesti enako stvar za večerjo, toda to je samo začetek, sledilo bo ponavljanje vzorcev tudi pri bolj pomembnih zadevah. Edini način, da otroku omogočim, da ostane čim bolj pristen je, da sem tudi sam čim bolj pristen.

Ne bo lahko, ampak želim postati čim bolj podoben svojemu sinu, preden on postane čisto podoben meni, takšnemu kot sem sedaj.

Zatorej na široko odpiram vrata na plano lastnemu notranjemu otroku.

  • Share/Bookmark

Animaⁿ – kreativna moč duše

Duhovnost, Življenje je life 14.04.2009

Željko Augustinovič poznam dobro leto. Čudovito leto. Leto, v katerem se je dokončno pričel prebujati moj pravi jaz. In to predvsem po njeni zaslugi, za kar ji bom večno hvaležen.

Če za koga ne tem svetu lahko rečem, da se stvari o katerih pripoveduje loti tudi v praksi, je to zagotovo Željka. Ona veliko govori o tem, kako v praksi z zagonom kreativnega potenciala, ki ga vsak posameznik nosi v sebi, zatreti sabotersko-dezerterski um. Tistega, ki nas na prefinjen način peha v razno razne odvisnosti. Tistega, zaradi katerega samega sebe postavljamo v položaj žrtve, ki vdana v usodo niti ne razmišlja, da bi lahko bilo drugače.

In to precej drugače. Najboljši dokaz za to je Željkina s čudovitimi likovnimi deli opremljena pesniška zbirka Animaⁿ, v kateri najdemo na enem mestu zbrane njene pesmi ter likovna dela, narejena večinoma v mešani tehniki, ki jih je ustvarila v zadnjih letih. Vidimo rezultate njenega boja z lastnim sabotersko-dezerterskim umom. Krasna zbirka samih dobljenih bitk. In ker jo poznam, vem, da ne bo odnehala in bomo deležni rezultatov še veliko bitk.

Tisti, ki bi vas utegnilo zanimati, si razstavo njenih likovnih del do 9. maja lahko ogledate v preddverju kongresnega centra ljubljanskega hotela Mons.

  • Share/Bookmark

Izpoved anonimnega čokoholika

Duhovnost, Življenje je life 23.03.2009

“Dokler ne boš nehal jesti čokolade, ne boš shujšal,” mi je rekla Željka in me resno pogledala. “Poglej vase, skušaj ugotoviti, zakaj ti čokolada toliko pomeni, pa napiši nekaj na to temo,” je še dodala.

Pa res, kaj za vraga je na čokoladi tako dobrega, da ne morem brez nje? Okus? Vonj? Občutek zadovoljstva? Ekspresna potešitev čustvene lakote? Mora biti nekaj na tem. Vsakič, ko doživim manjši ali večji čustveni pretres, enostavno začutim potrebo po potešitvi. In za to ni boljšega od čokolade. In to čim prej in v čim večjih količinah. Ne maram tistih majhnih zavitkov. Mora je biti vsaj 300 g ali več. Da lahko na veliko zagrizem vanjo in ne neham dokler ni mera polna.

Dejansko pa seveda ne gre za čokolado. Če bi bil res ljubitelj čokolade, bi užival v vonju in okusih tiste prave, žlahtne temne čokolade, z več kot 85 odstotki kakavovih delcev. V majhnih količinah, za gušt. Ne pa v velikih količinah mlečne čokolade z lešniki in s še čim. In tudi ni nujno, da je čokolada. Lahko je tudi kakšna druga hrana, ne nujno sladica, skoraj nujno pa v manj zdravi pojavni obliki. Važno je, da je zadeva čim hitreje v ustih in v želodcu, čemur sledi občutek potešitve.

Potešitve česa? Občutka, da nisem dovolj dober, sposoben, uspešen … Vse skupaj pa je začinjeno z občutkom krivde, ker sem spet tako grdo ravnal s svojim telesom. Kar še dodatno prispeva h krepitvi prej naštetih občutkov in še večji potrebi po čokoladi. Začarani krog torej. In splezati iz njega je vse prej kot preprosto. Vse bolj mi je jasno, da je edina rešitev, kako prekiniti s takšno odvisnostjo, pravzaprav s kakršno koli odvisnostjo, da se v trenutkih čustvenih pretresov ne zatečeš k stvari, od katere si odvisen, pač pa to svojo stisko transformiraš na ustvarjalen način. Da se izraziš s slikanjem, risanjem, igranjem, pisanjem, s čimerkoli pač, kar je blizu tvojemu bitju. Da namesto ene milke nastane grafika, namesto tobleroneja pa tale zapis na blogu.

Svet bi bil precej lepši, če bi nam uspelo vse, kar se nas dotakne spraviti iz sebe na kreativni način, namesto na destruktivnega, kot nam največkrat uspeva.

  • Share/Bookmark

Child in Time na poti v službo

Duhovnost, Glasba, Življenje je life 4.03.2009

Dobrih dvanajst minut. Tolikšna je dolžina koncertne verzije komada Child in Time skupine Deep Purple na znamenitem albumu Made in Japan iz leta 1972. Ravno prav, da si ga na poti v službo lahko privoščim dvakrat zaporedoma v celotni dolžini. In meditiram.

Kar pomnim, so mi bili bolj pri srcu koncertni kot studijski posnetki. Studijski so ponavadi zloščeni oz. sproducirani “u nulo”. Pri posnetkih v živo tega ni (da ne bo pomote, govorim o posnetkih zdravih rock koncertov) in ravno zato lahko na plano privre resnična kakovost izvajalca.

Dire Straits – Alchemy, Pink Floyd – Pulse, Rod Stewart – Absolutely Live, Neil Young and Crazy Horse – Rust Never Sleeps ter Aimee Mann – Live at St. Ann’s Warehouse, če naštejem zgolj pet koncernih albumov, ki so mi polepšali že nešteto ur v življenju. In vem, da mi jih bodo še mnogo. Čudovite izvedbe, improvizacija, fantastične solaže, stik s publiko ter njen odziv, vse skupaj prispeva k temu, da hrbet predanega poslušalca lahko hitro in večkrat obiščejo mravljinci. Ne bom trdil, da je občutek enak kot če bi bil dejansko prisoten na koncertu. To ne. Na koncertu si le tudi sam del energije, pri poslušanju posnetka pa se te energija zgolj dotakne. Je pa dovolj dober nadomestek prave stvari. Z malo fantazije se lahko kaj hitro prestaviš na koncertno prizorišče. Pa še veliko bolj udobno je od prerivanja pod koncertnim odrom.

Ampak kot rečeno na začetku, mi trenutno čas krajšajo Deep Purpli. Made in Japan. Kje so tisti časi, ko je bilo na dvojnem albumu (LP-jki) vsega 7 komadov? Retorično vprašanje je seveda namenjeno tistim, ki se še spominjajo, kako so bile videti gramofonske plošče. Tudi najkrajši komad na pološči je dolg skoraj sedem minut, najdaljši pa skoraj dvajset in sam zaseda celotno stran plošče. Avgusta 1972 so bili Purpli res v vhunski formi. Ne smemo pozabiti, da je na plošči Made in Japan tudi verjetno najboljša verzija komada Smoke on the Water, kar so jih kdaj posneli. Toda trenutno imam ušesa zgolj za Child in Time. Lordove klavijature, Blackmorova kitara ter do izjemnih višav segajoč Gillanov vokal mi božajo dušo. Nezainteresiran poslušalec bi verjetno rekel, da gre za navadno dretje in neznosen hrup, pa nič ne de, stvar začutiš ali pač ne.

In sam čutim mravljince po hrbtu.

  • Share/Bookmark

Ponižnost, hvaležnost in Mick Ronson

Duhovnost, Življenje je life 26.02.2009

Konec aprila bo minilo 16 let od kar je za vedno odšel Mick Ronson. Kdo za vraga je Mick Ronson? In zakaj je ravno danes pristal v naslovu mojega zapisa?

Mick Ronson je bil odličen angleški kitarist, ki je med drugim kot glasbenik, avtor glasbe in producent sodeloval z Davidom Bowiem (kot član njegove spremljevalne zasedbe The Hype, kasneje The Spiders from Mars), Loujem Reedom (skupaj z Bowiem je produciral njegov album Transformer, na njem igral solo kitaro in med drugim tudi klavir v komadu Perfect Day), Ianom Hunterjem, Morrissejem, Bobom Dylanom, Eltonom Johnom, Johnom Mellencampom …

Kar se me je dotaknilo, ker se me dotika že precej časa, je minljivost. Bolj natančno naša minljivost. Kako zelo minljivi smo. Kako zelo hvaležni bi morali biti za vsak trenutek, ki nam je dan v tem življenju. Življenje je tako lepo in mogoče nam bo nekoč žal vsakega trenutka, ki bi ga lahko preživeli bolj polno, pa ga nismo. Mick Ronson je del tega zapisa v opomin, da nihče ni izvzet, prav vsi gremo po njegovi poti. Podobno kot Randy Pausch je umrl za rakom pri 46. Prekleto zgodaj za človeka s tako velikim ustvarjalnim potencialom.

Ta zapis je nastal ob poslušanju Ronsonovega albuma Heaven and Hull, ki ga je že hudo bolan pripravljal skupaj s svojimi prijatelji Davidom Bowiem, Chrissie Hynde, Johnom Mellencampom in predvsem Joem Elliottom, pevcem skupine Def Leppard, ki je največ pripomogel, da je le-ta tudi ugledal luč sveta. Podobno kot Tošeta ga je med ustvarjanjem prehitela smrt in album so izdali posthumno leta 1994. Prvič sem ga poslušal sredi 90-ih in že takrat sta se me najbolj dotaknili pesmi When The World Falls Down ter Life’s a River, v katerih se dotika lastne minljivosti in življenja na sploh. Skupaj z instrumentalno You and Me so to pesmi, ki mi odpirajo srce.

Da mi je album ponovno prekrižal pot ravno sedaj, je kriv posnetek koncerta posvečenega Freddiju Mercuryju, še enemu neverjetnemu talentu, ki je tudi odšel sredi 40-ih, na katerem je Ronson zadnjič nastopil pred tako množično publiko in skupaj s Queeni, Ianom Hunterjem ter Dvidom Bowiem izvedel pesem All the Young Dudes, posnetek katere se nahaja tudi na albumu Heaven and Hull.

Mick Ronson, Freddie Mercury in Randy Pausch so svoja življenja živeli polno in čeprav so bila kratka, so v njih marsikaj dosegli in pustili za seboj neizbrisno sled. Prav gotovo so si tudi oni želeli, da bi imeli na razpolago več časa, ampak na koncu so se morali sprijazniti, da je to vse, kar jim je bilo dano. Z enakim dejstvom se bomo slej ko prej morali sprijazniti tudi mi. Prej kot bomo to naredili, več bomo imeli od življenja.

Ob zavedanju svoje minljivosti pa nikakor ne smemo pozabiti na ponižnost in hvaležnost. Namesto jadikovanja, zagrenjenosti, strahu, sovraštva in depresije, bi morali v svoje življenje spustiti ponižnost in hvaležnost in svet bi bil veliko bolj prijazen prostor za bivanje.

Ponižno stojim pred stvarstvom in občutim hvaležnost za to, da obstajam.

  • Share/Bookmark

Randy Pausch – Zadnje predavanje

Duhovnost, Knjige, Življenje je life 11.02.2009

Ne glede na to, kako nadarjen je bil Randy Pausch na računalniškem področju (pravzaprav na kateremkoli področju), se je na koncu njegove življenjske poti izkazalo, da je njegovo glavno poslanstvo v tem življenju, da nas naključne (in malo manj naključne) bralce spodbudi, da v polni meri uresničimo svoje otroške sanje in v največji meri izkoristimo čas, ki nam je na voljo. Ker kot pravi sam, se nam lahko zgodi, da bomo postavljeni pred dejstvo, da na voljo nimamo toliko časa, kot smo mislili, da ga imamo.

Kako bi se odzvali, če bi vam pri še ne dopolnjenih 46. letih odkrili raka na trebušni slinavki?

Randy se je odločil, da bo čas, ki mu je še na voljo v čim večji meri preživel z ženo in otroki (takrat starimi eno, tri in pet let). Odločil pa se je tudi, da, kot je v navadi na univerzi, na kateri je predaval, pripravi zadnje predavanje za svoje slušatelje. Zasnoval ga je tako, da ni bilo namenjeno zgolj takratnim slušateljem pač pa predvsem njegovim otrokom. Naredil je nekakšno zapuščino otrokom, ki bodo primorani odraščati brez očeta. Da bodo skozi predavanje lahko vsaj malce začutili, kakšen človek je bil njihov oče, da bodo lahko izluščili nekaj modrosti, ki jim bodo v življenju v oporo pri iskanju prave poti.

Ni potrebno posebej poudarjati, da je bilo predavanje pospremljeno z ovacijami in da si je njegov posnetek na internetu ogledalo ogromno število ljudi. Randy se je tudi zaradi tega odločil, da v sodelovanju s kolumnistom Wall Street Journala Jeffreyjem Zaslowom napiše knjigo Zadnje predavanje, ki je nekakšna razširjena verzija dejanskega predavanja.

Moram priznati, da si sam predavanja nisem ogledal. Do prejšnjega tedna, ko mi je prišel v roke slovenski prevod knjige, niti nisem vedel za njegov obstoj. Zdaj pa lahko napišem, da sem zelo vesel, da je stvarstvo (oz. Mladinska knjiga) omogočilo, da mi je knjiga prekrižala pot. Na določenih mestih se me je napisano globoko dotaknilo, bolje rečeno ganilo. Preprosto sem navdušen nad izpovedjo človeka, ki si je dovolil živeti svoje sanje. Zamislil sem se nad tem, kako v življenju ni potrebno komplicirati, da otroške sanje niso nekaj trapastega in da na voljo nimamo prav veliko časa. Zato je potrebno ukrepati tukaj in zdaj. In biti vztrajen pri premagovanju ovir na poti do uresničitve svojih sanj.

Randyju je v njegovem kratkem življenju uspelo premostiti ovire in uresničiti skoraj vse sanje iz otroštva, čeprav jih je bilo kar nekaj na prvi pogled zelo težko uresničljivih.

Svojim otrokom in vsem nam je pustil krasno zapuščino.

  • Share/Bookmark

Dinamična meditacija – mojster Osho je že vedel

Duhovnost 20.01.2009

Brez besed sem s solzami v očeh stal sredi množice, ki se je zverinsko drla. A me podivjana čreda blaznežev ni niti malo motila, saj sem bil globoko v procesu soočanja z žalostjo, ki se je nakopičila globoko v meni skozi vsa leta mojega obstoja. Kaj neki jo je priklicalo na plan? Deset minut eksplozivnega, kaotičnega dihanja skozi nos. To povsem zadostuje, da človek prelisiči um, da ta za trenutek spusti nadzor in omogoči potlačenim čustvom, da privrejo na plan.

Počasi se je žalost spreminjala v jezo, v bes, pravzaprav, ampak ne tako hudega, da bi se uspel pridružiti okrog mene kričečim norcem. Za kaj takega niti ni bilo več časa. Množica je že dvignila roke v zrak in pričela sonožno poskakovati ter istočasno glasno izgovarjati besedo hu. Ni ni mi preostalo drugega, kot da se ji pridružim. Deset minut se morda res ne sliši kot kaj posebnega, ampak če zraven dodaš poskakovanje in v zrak dvignjeni roki, imaš občutek, da trajajo celo večnost.

Nogi sta utrujeni, roki vleče proti tlom. Končno zaslišim odrešilni “stop”. Ampak, prave odrešitve ta v resnici ne prinese. To mi je jasno že po kakšni minuti povsem nepremične stoje v čisti tišini (razen, seveda, glasnega dihanja prisotnih na začetku). Pot mi kaplja od nosu in teče po hrbtu. Na posameznih mestih me tako močno srbi, da že skoraj premaknem roko in se popraskam. Ampak uspem premagati um in srbenje počasi poneha. Seveda se pojavlja še na drugih koncih, a se ne dam, trdno odločen, da se ne premaknem. Uspe mi zdržati celih 15 minut, toda če bi ob tem držal roki nad glavo, kot bi ju bil moral, saj sta bili tam v trenutku stopa, mi ne bi uspelo, zagotovo ju ne bi uspel zadržati nad glavo. Toda imam občutek, da je bolj važno, da sem uspel premagati samega sebe in nisem popustil srbežu.

Konec tišine. Iz zvočnika privrejo zvoki nežne glasbe, ki nas popelje v 15 minutni ples praznovanja (in hvaležnosti, da smo preživeli prejšnje štiri faze).

To se je dogajalo v Ljubljani, a ne v Polju kot bi si marsikdo mislil. Pravkar ste prebrali opis mojega doživljanja Dinamične meditacije, ene izmed številnih aktivnih meditacij, ki nam jih je zapustil mojster Osho. Zagotovo je to njegova najbolj aktivna in naporna meditacija, a obenem tudi najučinkovitejša. Čeprav je zunanjemu opazovalcu izvajanje te meditacije mogoče videti kot čista norost, to ne bi moglo biti dlje od resnice, saj je v bistvu namenjeno ravno temu, da človek ne bi znorel. Je nekakšen ventil, ki izvajalcu omogoča, da iz sebe spravi čustva, ki jih ima globoko potlačena in s tem poskrbi za svoje zdravje in zdravje svojih osnosov.

Dinamična meditacija je bila le ena izmed meditacij na sobotnem Oshovem kampu, ki ga je pripravila prizadevna učiteljica Dilrupa, sicer gonilna sila Oshovega meditacijskega centra v Sloveniji. In bilo je zelo lepo. Človek na takšni delavnici zagotovo doživi transformacijo, tudi če si ob prihodu v slabi koži, boš zagotovo odšel kot prerojen, predvsem pa zadet od ljubezni.

Toplo priporočam.

  • Share/Bookmark
blank