Kategorija: "Duhovnost"

Pogrešam te

Duhovnost 29.01.2007

Tole mi leži na duši že nekaj časa in ne vidim druge rešitve, kot da zadevo spravim na “papir” in jo pošljem v širni svet.

Zdaj, po dobrih treh letih, od kar te ni več med nami, dragi oči, ti moram priznati, da te močno pogrešam. Pogrešam te kot nekoga, ki mi je vedno stal ob strani, me spodbujal in podpiral v vseh pogledih. Pogrešam te kot človeka velikega srca, ki je bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč ljudem v stiski. Pogrešam te kot človeka izjemne širine, ki si je vse življenje prizadeval približati kulturo navadnemu človeku, pa naj si je šlo za igranje v Prešernovem gledališču, podporo mladim umetnikom, sodelovanje v organizacijskem odboru stražiškega Živ-žava ali pa sodelovanju v kulturnem odboru, ki je prirejal stražiške kulturne dneve. Vem, da je tega bilo še mnogo več, a se vsega žal ne spomnim oz. mi ni bilo dano vedeti. Zavedam pa se, da za svojega življenja nisi dobil nobene prave zahvale in priznanja za storjeno delo. Pristojni so tvoje nesebično razdajanje imeli za samoumevno, sam pa tudi nisi bil človek, ki bi se tolkel po prsih rekoč, da je vse to njegova zasluga. Zato mi prosim dovoli, da ti zahvalo in priznanje na tem mestu izrečem jaz, kot tvoj sin in kot nekdo, ki je videl in uvidel tvojo veličino. Vem, da te je močno bolela krivica, ki so ti jo storili po osamosvojitvi in menjavi oblasti, ko se je stražiški kulturni dom spremenil v Šmartinskega in te nihče ni več vabil k sodelovanju v kulturnem odboru. Še več, niso te vabili niti na kulturne prireditve in razstave. Ampak, saj so bili sami na slabšem in so še. Meni pa se smilijo ubogi zaslepljenci, ki niso dojeli veličine človeka, ki se nikdar ni ukvarjal s tem, kateri politični opciji nekdo pripada, ampak ga je zanimala zgolj kultura kot taka. Pa kaj hočemo, v Sloveniji je vedno tako bilo in tako bo. Upam, da te vsaj tam, kjer si, precej bolj cenijo.

P.S.

V soboto, ko bi dopolnil šestdeset let, smo v krogu družine obujali spomine nate in na marsikatero tvojo pogruntavščino. Seveda smo tudi kakšnega zvrnili.

Pogrešam te.

  • Share/Bookmark

Kdo sem?

Duhovnost, Življenje je life 22.01.2007

Danes sem se peljal po ulici svojega rojstnega kraja in opazil znanca, skoraj soseda. Že bežen očesni stik mi je dal vedeti, da z njim ni vse tako kot bi moralo biti. Iz njegovega pogleda je sevala velika prošnja, naj mu kdo pomaga, ker je povsem izgubljen. Ker se v tem življenju preprosto ne znajde. Ker ga je strah. Strah življenja. Pri dobrih tridesetih.

Znanec je izginil iz mojega vidnega polja, mene pa je vse bolj preganjala misel, ali sem jaz kaj na boljšem ali tudi sam begam po svetu s podobno prosečimi očmi. Vse bolj mi je postajalo jasno, da nisem nič drugačen. Tudi sam že vsaj pol življenja begam naokoli in iščem bistva in samo potrditve ter predvsem notranjega miru. Že od konca pubertete me nekaj v notranjosti vztrajno najeda in mi povzroča probleme z želodcem. Do sedaj še nisem zbral dovolj poguma in moči, da bi si upal pogledati globoko vase in najti pravi vzrok. Mnogo laže je vzeti Ranital in popiti kozarec Donata. Pa mine še en dan v življenju, ki mu človek lahko tako reče, čeprav gre pravzaprav bolj za njegov nadomestek. Prepričan sem, da podobna navidezna življenja živi velika večina ljudi na tem svetu. Preveč uporabljamo glavo namesto srca, pa si ne upamo biti tisto, kar smo v resnici.

V sebi čutim neizmeren kreativni potencial, ki pa zaradi raznoraznih strahov ostaja v večji meri neizkoriščen. Verjamem, da se bo nekaj kreativnosti sprostilo tudi z ustvarjanjem tega in naslednjih zapisov.

Resnično življenje je zgolj tukaj in zdaj.

  • Share/Bookmark
blank