Kategorija: "Film"

Pravi pogum (True Grit) – Ethana in Joela Coena in pravi pogum Charlesa Portisa

Film, Knjige, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 1.03.2011

Močno bi se motili, če bi mislili, da je film Pravi pogum bratov Coen priredba istoimenskega filma iz l. 1969 z Johnom Wayneom v glavni vlogi. Za razliko od slednjega je film bratov Coen precej bolj zvesta adaptacija romana True grit, ki ga je leta 1968 napisal Charles Portis. Drži pa, da je film z Johnom Wayneom močno prispeval k popularizaciji romana, ki ga imajo mnogi za enega velikih ameriških romanov 20. stoletja.

Charles Portis je bil zelo uspešen poročevalec in kolumnist pri različnih časopisih in revijah (Herald Tribune, Newsweek, …), ki je slovel kot edini poročevalec, ki na svojem delovnem mestu ni imel telefona, kar je bilo za časopisnega reporterja nepredstavljivo. Je pa znal odlično podati novico, saj je suhoparne informacije  z izjemnim občutkom zapakiral v zgodbo, zaradi česar si je pridobil spoštovanje kolegov in nadrejenih. Dokler se ni nenadoma na višku poročevalske kariere odločil, da ima tega dovolj in da se bo posvetil pisanju romanov. Pokazal je pravi pogum in se odpovedal varni službi, da bi sledil notranjemu klicu. Novinarstvo je torej povsem obesil na klin in se lotil pisanja. Leta 1966 je tako izšel njegov prvi roman Norwood, dve leti za njim pa True Grit. Do danes je izdal še tri romane, zadnjega leta 1999, noben od njih pa ni dosegel priljubljenosti romana True Grit. Čeprav Protis ni odljuden človek, le redkokdaj pristane na intervju in o njem ni kaj dosti znanega. Lahko bi rekli, da živi v slogu J. D. Salingerja, a bi mu nemara naredili krivico.

Brata Coen sta se torej v svojem slogu lotila ekranizacije Portisove literarne predloge. In po mojem mnenju svoje delo opravila temeljito in dobro kot vedno.  Imela sta srečno roko (oziroma znanje) pri izbiri sodelavcev. Tako Jeff Bridges kot tudi Hailee Steinfeld sta prikazala izjemno igro, prav nič pa ni zaostajal niti Matt Damon. Direktor fotografije Roger Deakins je poskrbel za nekaj izvrstnih posnetkov, predvsem bi tukaj izpostavil prizor na sodišču, ko Mattie s pogledom išče Roosterja, v temačen od petrolejk bežno osvetljen prostor pa skozi žaluzije prodira nekaj žarkov. Že samo zanj bi si Deakins zaslužil oskarja za fotografijo. Naj bo Pravi pogum največji poraženec letošnjih oskarjev, a to nikakor ne pomeni, da si film ne bi zaslužil vsaj kakšnega zlatega kipca. Sam bi ga zagotovo podelil bratoma Coen za prirejen scenarij, Rogerju Deakinsu za fotografijo ter Hailee Steinfeld za stransko žensko vlogo. Z veseljem bi ga dal tudi Jeffu Bridgesu, ki je fenomenalen kot zapiti šerif Rooster Cogburn, a moram priznati, da bi se, če bi mi bilo dano izbirati, tudi sam odločil za Colina Firtha, ki letos rrrrresnično ni imel konkurence.

Za konec naj še dodam, da sem v COBISSU preveril, ali imamo pri nas na voljo prevod katerega izmed Portisovih romanov in ugotovil, da ga nimamo. Niti romana True Grit. Škoda.

  • Share/Bookmark

Tist’ dan v tednu Big Foot Mame

Film, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 7.12.2010

YouTube slika preogleda

23. junij 1999 je poseben datum v moji osebni zgodovini. Zgodili sta se dve sila pomembni reči. Na ta dan sem namreč spoznal Casha, človeka, ki mi je zelo veliko dal in ima prav posebno mesto v mojem srcu in ki je tisti dan proslavljal diplomo na pikniku za Savo, na katerega sem bil preko svojega brata povabljen tudi sam. A še pred odhodom na piknik sva se z bratom udeležila še enega prelomnega dogodka (no, brat je bil na pikniku že pred tem, jaz sem ga zgolj spotoma pobral na Celovški, kjer ga je odložil Cash, ki ob vsakršni priložnosti z veseljem na dan privleče zabavno prigodo v zvezi s postopkom predaje/prevzema, na temo Kranjčan v Ljubljani). Ta drugi dogodek je bil koncert skupine Big Foot Mama v nabito polnih Križankah, ob njihovi 10-letnici. Z mirnim srcem in brez dodatnega premišljevanja lahko zapišem, da je bil to eden najboljših, če ne kar najboljši rock koncert, kar sem jih videl. Pa jih nisem videl malo. Tudi doživetje skupine Pixies pet let kasneje na istem prizorišču ni bilo tako globoko, pa gre v bistvu za mojo najljubšo skupino, ki se je tedaj po 12-letih mirovanja ponovno formirala in se podala na svetovno turnejo in sem bil resnično vzhičen, da mi jih je bilo dano videti. A enostavno ni bilo takšne energije kot na Bigfootih, pri katerih se je čutilo, da so s srcem pri stvari, za razliko od Pixiesov, ki so bili tam očitno zaradi (pomanjkanja) denarja.

In včeraj zvečer sva z bratom med in po ogledu rockumentarca o skupini Big Foot Mama Tist’ dan v tednu v kranjskem Planetu Tuš obujala spomine na tiste čase. In neizmerno uživala na popotovanju, na katerem nas je film popeljal od golobradih fantičev do precej bolj kosmatih (nekaterih pa tudi manj) in seveda zrelih mož, ki so pošteno zaznamovali zadnjih 20 let slovenskega rock’n'rolla. Nekateri arhivski posnetki so tako bizarni, da delujejo naravnost fantastično. Tisti, ki smo bili vsaj kot gledalci/poslušalci zraven precejšnji del njihove poti, seveda film doživljamo drugače, precej bolj osebno, kot tisti, ki te predzgodovine nimajo. Zato sam verjetno nisem poklican, da bi dajal kakšno oceno, ker bo povsem nekritična. A bom vseeno napisal, da mi je bil film zelo všeč, da sta dve uri minili kot bi mignil ter da sem kinodvorano zapustil resnično dobre volje.

Edino, kar me bega je, kje so bili vsi gledalci? Glede na to, da je film na sporedu samo v Tuševih kinocentrih, domnevam, da tako kot v Kranju zgolj z eno predstavo na dan, bi jih bilo verjetno lahko malce več kot zgolj peščica. Sploh, če upoštevamo še to, da bo film na sporedu zgolj teden dni, t. j. do jutri. Zadeva je (po mojem mnenju) vsekakor vredna ogleda tudi za tiste, ki niso (bili) oboževalci skupine, za tiste, ki to so (so bili) pa je ogled skoraj obvezen.

Get reaedy to rock’n'roll!

  • Share/Bookmark

Tretji Svet igrač – zaporniški film z velikim srcem in kopico zabave

Film, Zabava in sproščanje 26.07.2010

Pri Pixarju so znova presegli samega sebe in postavili nove mejnike v 3D animaciji, ki jih bodo konkurenti težko kaj kmalu dosegli, kaj šele presegli. Precej bolj verjetno je, da bo to v doglednem času znova uspelo ustvarjalcem pri Pixarju. Morda že v prihajajočem drugem delu Avtomobilov, a menim, da bo težka. Toda, pustimo se presenetiti.

A posvetimo se tretjemu Svetu igrač, ki je luč sveta ugledal v juniju (pri nas na spored prihaja v avgustu) in zaključuje trilogijo Svet igrač, s katere prvim filmom se je leta 1995 začela doba 3D risank, z drugim delom, leta 1999, se je Pixar zasidral ne prestolu med ustvarjalci animiranih filmov, s tretjim pa se bo ta njihov status samo še okrepil.  V to sem prepričan. Pri Pixarju imajo navado, da v odjavni špici filma navedejo imena vseh otrok njihovih uslužbencev, ki so se rodili v času nastanka dotičnega filma. In pri Svetu igrač 3 je ta seznam precej dolg, saj je film nastajal 4 leta in mesec dni. A je bilo vredno, saj jim je uspelo tehnološki proces močno izboljšati, kar se pozna pri natančnosti izdelave detajlov, predvsem bi tu poudaril neverjetno natančno simulacijo izražanja čustev z obrazno mimiko, ki se je povsem približala človeški.

Dogajanje v filmu je postavljeno 11 let naprej od prejšnjega dela, torej toliko, kot je tudi v resnici minilo. Andy je skoraj odrasel fant, ki se odpravlja na fakulteto, za igrače pa seveda nima več časa.  Te so se sprijaznile s tem, da mu ni več do njih, razen šerifa Jelka, ki je trdno prepričan, da temu ni tako. Po naključju skoraj pristanejo v smeteh, nato pa sledi rock’n'roll dogodkov, ki vključuje naslednje pojme: vrtec, razkol med Jelkom in ostalimi igračami, kopica novih likov  igrač, Bonniejina hiša,  zapor, Mojmoj, Jelkov povratek, veliki pobeg, smetišče in srečen konec na novi lokaciji. Pa še marsikaj bi se našlo, a glavni element filma so zagotovo hudo zabavni in močno čustveni prizori, ob katerih se bodo tudi marsikateremu očku in mamici orosile oči.

V film se je vrnila vsa originalna igralska zasedba, kar veliko pove tudi o tem, kaj posameznim igralcem Svet igrač pomeni. Prav tako pa je pri njegovem nastanku sodelovala tudi večina ustvarjalcev prejšnjih dveh delov. Nekje v ozadju je seveda vedno prisoten “oče” Sveta igrač John Lasseter, ki je to pot režijo sicer prepustil prav tako zagnanemu Leeju Unkrichu, ki se je odlično odrezal, čeprav gre v bistvu za njegov režijski prvenec, je pa pred tem že ko-režiral nekaj velikih Pixarjevih uspešnic, kot so drugi del Sveta igrač, V iskanju malega Nema, Pošasti iz omare, itd. V končnem izdelku se vidi prisotnost moštvenega duha, ki kaže na to, da so pri Pixarju resnično ponosni na svojega otroka (Svet igrač) in da na z njim povezanih projektih vsi delajo z velikim zanosom.

Zadeva zagotovo nikogar ne bo pustila hladnega, kar dokazujejo tudi ocene zadovoljnih gledalcev, med katere (sicer po službeni dolžnosti) lahko štejem tudi sebe. Takoj, ko bo film na sporedu pri nas, peljem Andraža v kino. Tudi zaradi njega, seveda, a priznam, da predvsem zaradi sebe, ker si ga želim znova ogledati. Želel pa bi tudi preveriti, v kolikšni meri se bodo naši sinhronizatorji uspeli približati Tomu Hanksu, Timu Allenu, Joan Cusak, Nedu Beattyju in ostalim odličnim interpretom, ki so svoje glasove posodili likom iz filma. Ne dvomim, da jim bo precej dobro uspelo, saj je slovenska sinhronizacija risank na izjemno visokem nivoju tudi v svetovnem merilu.

Komaj čakam na avgust. Naj zaključim z iztočnico Kena Kozmobliska – Do neskončnosti in naprej!

  • Share/Bookmark

John Lennon v precepu

Film, Glasba, Življenje je life, Življenje je teater 6.07.2010

V življenju mu ni bilo z rožicami postlano. Rodil se je sredi vojne vihre. Očeta je videl bolj malo.  Že pri petih letih sta ga starša postavila pred dejstvo, da se odloči, s katerim od njiju hoče živeti v prihodnje. Odločil se je za očeta in ni veliko manjkalo, da ni z njim (za vedno) odšel na Novo Zelandijo. In svet bi bil nemara prikrajšan za največjo rock skupino vseh časov. A je usoda hotela drugače, v dogajanje je posegla dečkova teta, ki ni dopustila, da ga oče odpelje na drugo stran sveta, in je prevzela skrb nad njim, saj je bil za mamo enostavno prezahteven zalogaj. Je pa zagotovo ravno ona (mama) v največji meri prispevala k temu, da se je odločil za ukvarjanje z glasbo.

Režiserka Sam Taylor-Wood, ki se je rodila v času, ko so Beatli ustvarjali legendarni album Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, nam v svojem filmu Nowhere Boy – Zgodba o Johnu Lennonu skuša osvetliti Lennonovo življenje sredi najbolj občutljivih najstniških let. V času, ko je ponovno našel stik z mamo in se odločil za glasbeno pot. V času, ko je ustanovil svojo prvo glasbeno skupino in ko se je začelo njegovo glasbeno sodelovanje s Paulom McCartneyjem. Spoznamo mladeniča, ki mu niso bili tuji kraja, pobalinstvo, nasilništvo ter izkoriščanje deklet. Fanta, ki je bil razpet med mamo, ki mu je dopuščala prav vse in teto, ki je bila njeno nasprotje. Obe pa sta ga imeli neznansko radi. Spoznamo fanta, ki je hlastal po ljubezni in ki je bil kasneje do konca življenja eden njenih največjih in najbolj zagretih glasnikov in zagovornikov.

Film je soliden obrtniški izdelek, vsekakor pa se ne more primerjati z biografijami kova Walk The Line. Mestoma je zgodba preveč razvlečena in kot taka seveda manj gledljiva, sploh ob dejstvu, da sam že tako s težavo gledam žalostne zgodbe. Zavedam pa se, da življenje ni samo lepo in da Lennon ne bi postal to, kar je, če ne bi prestal vseh tistih (težkih/žalostnih) življenjskih preizkušenj. Enako seveda velja za vsakega posameznika na tem planetu.

Film priporočam vsem, ki bi želeli dobiti  vpogled v razmere, v kakršnih je nastala skupina The Beatles, čeprav se le-ta konča  z odhodom Lennona (in skupine) v Hamburg, torej pred njenim dokončnim formiranjem. A njeno jedro je bilo do takrat seveda že formirano, ostalo pa je zgodovina.

  • Share/Bookmark

Bližnja srečanja četrte vrste in nočne more

Film, Življenje je life 4.03.2010

Danes se mi zdi stvar smešna, a dve noči nazaj bi težko našel razlog za smeh. Tako hudo strah kot v noči na torek me ni bilo že lep čas, mogoče sploh še nikdar. Morda po ogledu originalnega Osmega potnika, ki sem si ga bolj ali manj na skrivaj ogledal še kot otrok. A vseeno ne pomnim, da bi bilo tako hudo, pa sem bil kot rečeno takrat še otrok. Tokrat pa sem se kot odrasla, odgovorna oseba sredi noči prebudil ves prepoten, skoraj prepričan sem, da sem od sebe spustil tudi kakšen krik, čeprav žena ni slišala ničesar. Po hrbtu so mi šli mravljinci groze in sploh si nisem upal odpreti oči. Čemu? Strah me je bilo, da bi na drugi strani okna zagledal nekoga ali nekaj, kako bolšči vame. Bolj natančno, da bi zagledal belo sovo z velikimi očmi, kako bolšči vame. Belo sovo?

Tako je, belo sovo, o kateri teče beseda v filmu The Fourth Kind (Četrte vrste), režiserja in scenarista Olatundea Osunsanmija, kjer bela sova v bistvu simbolizira nezemeljska bitja. Film je zasnovan kot kombinacija dokumentarnih posnetkov in igranega filma. Prične se s prikazom Mille Jovovich, ki nam pove, da je film posnet po resničnih dogodkih, ki so se v začetku tega tisočletja zvrstili v mestu Nome na Aljaski. Da je za osvetlitev zgodbe režiser v film vključil dokumentarne posnetke psihologinje Abigail Tyler, ki jo sama portretira v filmu ter da je nekaj prizorov skrb zbujajočih. Glede na neprespano noč ji k temu lahko pritrdim.

Film se ukvarja z bližnjimi srečanji četrte vrste, za katera so klasificirana tista srečanja med Zemljani in Nezemljani, v katerih slednji Zemljane ugrabijo. Moj vtis je, da se film s tematiko ukvarja precej posrečeno in učinkovito. Res je, da je večina gledalcev po raznih forumih prepričanih, da gre za navaden nateg, da so tudi dokumentarni prizori zaigrani in da je vse skupaj precej slabo zloženo skupaj, a sam se z njimi ne strinjam. Pa tudi če je res vse zaigrano. Če samo pomislim, da obstaja kanček možnosti, da se kaj od prikazanega resnično dogaja, me spreleti srh. Več o filmu ne bom napisal, tistim, ki si ga bodo ogledali prepuščam, da se sami odločijo, ali je res kaj na stvari ali pa je vse skupaj velika potegavščina. Ne vem pa, ali si bo film v Sloveniji sploh možno ogledati v kinematografih.

Vem pa, da mi bo pogled na belo sovo  še nekaj časa vzbujal sila neprijetne občutke.

  • Share/Bookmark

Princesa in žabec ali kdo je rešil klasično animacijo

Film 21.01.2010

Za nastanek celovečerne risanke Princesa in žabec se verjetno lahko zahvalimo tudi premišljenosti Chrisa Heblerja, vodji projektov pri Disneyju. Zakaj?
Ko sta Ron Clements in John Musker, ko-scenarista in ko-režiserja omenjene risanke, prišla do zamisli, da bi se pri Disneyju po dolgem času spet lotili ročno narisanega celovečernega animiranega filma, sta kaj kmalu naletela na precej visoko oviro, saj sta ugotovila, da so pri Disneyju, zaradi popolne prevlade računalniške animacije, že pred časom domnevno odprodali vse animatorske mize. Saj veste, tiste lepe lesene mize z vgrajenimi svetilkami, ki so bile dolga leta nepogrešljive spremljevalke animatorjev, ko so bili ti še kaj več kot zgolj računalniški programerji. S problemom sta seznanila Johna Lassetra, kreativnega vodjo Pixarjevega in Disneyjevega animacijskega studia ter Eda Catmulla, predsednika obeh prej navedenih studiev, ki sta tozadevno odgovorne pri Disneyju vprašala, kaj naj storijo, ker so se tako nespametno znebili vseh animatorskih miz. In na tem mestu je na sceno stopil prej omenjeni Chris Hebler, ki je vedoč, da bodo pri Disneyju nekoč obžalovali odločitev, da mize prodajo, le-te shranil na varno v skladišče in tega nikomur zaupal. Z njih so morali zgolj odstraniti prah in 2D klasična animacija je bila rešena.

Film Princesa in žabec je torej klasična risanka oz. bolje rečeno na klasičen način narejena risanka, enako kot recimo Sneguljčica pred 70 leti. Animatorji so like narisali ročno na kos papirja in tudi ozadja so bila narisana na roke. Za razliko od Sneguljčice so bile animacije seveda kasneje tudi računalniško obdelane, toda če proces izdelave primerjamo z nastankom 3D risank, ki prevladujejo v zadnjih petnajstih letih, od kar je John Lasseter pri Pixarju naredil prvo povsem računalniško animirano celovečerno risanko Svet igrač, je razlika očitna. Risanka je nastajala tri leta in pol, v tem času so se ustvarjalci večkrat mudili v New Orleansu, kamor je postavljeno dogajanje, da so si v glavah izoblikovali prizorišča in dodobra začutili utrip mesta, s slovitim karnevalom Mardi Gras na čelu. K delu so povabili nekaj izvrstnih klasičnih animatorjev, ki so se proslavili v 90., za glasbeno opremo pa je poskrbel g. Amerikana Randy Newman osebno, s čudovito mešanico dixielanda, zydeca, bluesa ter gospela.

Toliko o zakulisju nastanka, kaj pa lahko rečem o sami risanki? Čeprav zamisel za film temelji na pravljici bratov Grimm Žabji Kralj, je ustvarjalcem uspelo ustvariti precej inovativno zgodbo s princeso, ki je drugačna, pa ne le zato, ker je temnopolta, pač pa predvsem zato, ker ne sanja o princu, ampak o tem, da bi imela svojo restavracijo. Gre torej za sodobno princeso, s službo in začrtano kariero, ki se kot taka precej razlikuje od do sedaj v Disneyjevih risankah videnih princes. Tudi ko sreča svojega princa, ne pade dol. On pa tudi ne. Drug drugega morata šele spoznati, skozi vse zgode in nezgode, ki ju čakajo na poti do srečnega konca. Čudovita animacija, topla zgodba, fantastična glasbena podlaga, nostalgični spomini na risanke iz otroštva, vse to in še kaj bo verjetno prispevalo k temu, da bo risanka pri gledalcih naletela na dober sprejem. Ronu Clementisu in Johnu Muskerju pa je zagotovo uspelo rešiti klasično animacijo, saj sta svoje delo opravila z odliko, svoje pa je prispeval tudi John Lasseter in studijo Pixar. Brez skrbnega Chirsa Heblerja pa tudi ne bi šlo.

  • Share/Bookmark

Avatar in Kolosejeve mučilne metode, ki se jih ne bi sramoval niti de Sade

Film, Življenje je life 29.12.2009

Priznam, sodim med tisti del vesoljnega gledalstva, ki je nad Avatarjem, težko pričakovano stvaritvijo Jamesa Camerona, nadvse navdušeno. Moje navdušenje je celo tako veliko, da sem si ga ogledal že dvakrat. V kinu, se ve. To je bila sicer v mojih “mladih letih” običajna praksa pri meni res všečnih filmih, v zadnjih letih pa je nekaj skoraj povsem nepojmljivega, saj se človek v dobi udobnega domačega kina in pestre internetne ponudbe težko pripravi za obisk kinematografa, kjer ga čaka nevzgojena publika, z vsem pripadajočim hrupom, smetenjem, svetlobnim onesnaževanjem, neprijetnimi vonjavami in še kaj bi se našlo. Avatar je pač film, ki ga moraš obvezno videti v kinu. In to vsaj v 3D tehniki, če že nimamo na voljo IMAX kino dvoran, za predvajanje v katerih je bil film narejen in so mu edine povsem kos ter omogočajo ultimativno gledalsko doživetje. V običajnem formatu Avatar pač ne more biti tako prepričljiv, saj je Cameron dejansko naredil korak naprej v razvoju filmske umetnosti. Kaj korak, kvantni skok naprej od recimo 2012 in drugega dela Transformerjev. Ustvaril je franšizo, ki bo s svojimi nadaljevanji današnji generaciji mladostnikov predstavljala to, kar je naši Vojna zvezd. Kakšni Transformerji neki. Michael Bay eat your heart out!

Ob ogledu predfilma pred nekaj meseci sem bil sicer skrajno zadržan. Tisti modri velikani mi nikakor niso šli v račun, vse skupaj me je preveč spominjalo na ponesrečeno združitev animiranega filma z igranim. A strahovi so bili povsem odveč. Pri filmu 2012 so bili računalniški učinki prignani do absurdne meje dobrega okusa in so zato očitno štrleli ven, pri Avatarju pa jih je zagotovo še več, a so tako “doterani” in narejeni s takšno mero dobrega okusa, da jih praktično ne zaznaš. Vsaj ob prvem gledanju ne. Preprosto padeš v film, le sem in tja te te prešine, vau, takole bi bil pa videti drugi del Terminatorja ali pa drugi del Osmega potnika, če bi bila posneta sedaj. Hudo!

Opažam, da se največ polemik vrti okoli same zgodbe. Raznorazni “poznavalci” Cameronu zamerijo, da film domnevno nima dovolj privlačne zgodbe. Da ga je “pacal” deset let in bi lahko poskrbel za boljšo zgodbo. Sam bom rekel zgolj to, da sem v slabem tednu pred velikim platnom presedel skoraj pet ur in pol in mi niti za trenutek ni bilo dolgčas. Gre za klasični spopad med dobrim in zlim, med Davidom in Goljatom in tukaj z zgodbo nimaš prav veliko za čarati. Jo pa lahko podaš na svoj način. In Cameronu to vsekakor uspeva.

Zdaj pa še ne tako lepa plat ogleda filma, ki pa ima za opraviti s prikazovalcem in ne samim filmom. Sprašujem se, zakaj za vraga je potrebno pred vstopom v dvorano, ob prevzemu 3D očal za njihovo pripravo plačati 1€? Zakaj tega ne zaračunavajo že pri nakupu vstopnic? In zakaj sploh zaračunavajo pripravo očal, če ti potem porinejo v roke od ne vem koliko uporabnikov dodobra zapacan primerek, ki ga moraš najprej temeljito očistiti, da potem lahko normalno služi svojemu namenu? Drži pa, da si v ljubljanskem Koloseju (pazite, Koloseju, ne X-pandu) potem z njimi vsaj zadovoljen in tekom filma sploh ne veš, da jih imaš na sebi. Še več, lahko si naravnost navdušen nad ostro sliko v treh dimenzijah ter nad izrazito ostrimi in dobro berljivimi podnapisi. Zagotovo 3D doživetje kot ga pri nas še ni bilo. Povsem druga zgodba pa je v kranjskem Koloseju, v njihovi dvorani X-pand, kjer uporabljajo zastarela težka očala, ki so tako zelo obtežila moja očala z dioptrijo, da me je že po desetih minutah tako bolel nos, da sem jih moral na glavo namestiti pod drugim kotom. Potem pa so me začela boleti ušesa, pa glava, itd. In tako skozi celotni film. Ena sama muka. Namesto, da bi se v miru posvetil samo filmu, sem se moral ukvarjati z namestitvijo očal, skozi katera pa je bil film tudi videti slabše kot skozi tista v ljubljanskem Koloseju. To je bilo pravo mučenje, čez nemogoča očala se mi je potožil celo so-obiskovalec predstave, ki ga drugače ne poznam, bolečine pa sem čutil še nekaj ur po ogledu. Na srečo sem film najprej videl v Ljubljani, v nasprotnem primeru si upam trditi, da name zagotovo ne bi naredil tako dobrega vtisa. V dobro vseh nesrečnih obiskovalcev bi v kranjskem Koloseju lahko ukrepali in obiskovalcem priskrbeli takšna očala kot jih imajo v ljubljanskem. Ker še kako velja, da so za doživetje filma v njegovi celovitosti pri ogledu Avatarja dobra 3D očala ključnega pomena.

Če negujete otroka v sebi in če v filmih radi vidite igro pojmov kot so ljubezen, pripadnost, nadzavest, pohlep, sovraštvo, tovarištvo, uporništvo, sožitje z naravo, vam ogled Avatarja toplo priporočam. Pred ogledom pa se le prepričajte, skozi kakšna 3D očali si ga boste ogledali. Se splača.

  • Share/Bookmark

Kaj imata skupnega dežela zombijev in dežela dogodivščin?

Film 9.12.2009

Mogoče to, da sta prizorišči obeh filmov vsaj delno postavljeni v zabaviščni park. Ali pa to, da v enem slišimo odlomek iz Mozartove Figarove svatbe, v drugem pa v nedogled navijajo Falcovo Rock me Amadeus. Vse to drži, ampak najbolj ustrezen odgovor na vprašanje iz naslova bi bil: skupni imenovalec obeh filmov je Jesse Eisenberg. Govorim o mladem igralcu, ki je v obeh filmih, Lunapark (Adventureland) in Dobrodošli v deželi zombijev (Zombieland), odigral glavno vlogo. In obe sta bili nekaj najboljšega, kar sem na platnu uzrl v letošnjem letu. In da je stvar še bolj zanimiva, gre za precej podobni vlogi v filmih iz zelo različnih žanrov. Jesse v obeh filmih igra post-najstniškega mladeniča, ki bi se želel znebiti bremena deviškosti, a ima zaradi subjektivnih (lastni strahovi in zadržki) ter objektivnih okoliščin (ki so seveda v obeh filmih povsem drugačne) s tem nemalo težav.

Lunapark sicer oglašujejo kot komedijo, kar pa je precej daleč od resnice. Že res, da filmu ne manjka tudi pridiha humorja, ampak ni pa tako hudo, kot je zadevo prikazoval predfilm, ki je bil menda narejen tako zavajajoče, da je nič hudega sluteč gledalec dobil napačni vtis, da ga čaka nekaj v stilu povprečne slaboumne najstniške komedije. Pričakala pa ga je topla romantična drama o tegobah odraščanja in iskanju lastne identitete v drugi polovici osemdesetih let. Vsekakor toplo priporočam ogled, čeprav ni videti, da bo, z izjemo letošnjega liffea, kaj kmalu našel pot na naša filmska platna. Mogoče mu bo k temu kaj pomagala trenutna velika popularnost glavne ženske protagonistke Kristen Stewart, ki jo mladi gledalci širom zemeljske oble častijo kot Bello Swan v vele uspešni filmski enolončnici Somrak (Twilight).

Dobrodošli v deželi zombijev pa je seveda iz čisto drugega štosa. Za razliko od Lunaparka, sem predfilm za ta film videl. In bil noro navdušen. Če sem čisto iskren, je bil le-ta najboljša stvar pri ogledu “spektakla” 2012. In, za razliko od Lunaprakovega, ne zavaja. Niti malo. Film je točno tisto, kar po ogledu predfilma pričakuješ, da bo. Odpuljena komična grozljivka, ki vsekakor ni za ljudi s slabim želodcem. Road trip po deželi, ki ji vladajo zombiji. Rock’n'Roll do daske. En sam šus, od udarne For Whom the Bell Tolls Metallice ob najavni špici, pa vse do konca. Z odličnim Woodyjem Harrelsonom, ki vidno uživa v masakriranju zombijev in ima zabavno šibko točko, ki pa vam je ne izdam. Woodyju so že od časov serije Na zdravje! na kožo pisane vloge rahlo usekanega tipa. In tudi ta ni nobena izjema. Za piko na i pa so filmu dodali še samo ironični cameo Billa Murrayja. Zadeva je vsekakor vredno ogleda, a še enkrat poudarjam, da zgolj za tiste z dobim želodcem.

Naj za konec napišem: Jesse Eisenberg – zvezda je rojena. Sedaj čakam samo še, da ga odkrijeta brata Cohen, in ga naredita za novega Johna Turturra.

  • Share/Bookmark

Če je fotr z Marsa, potem je sin zagotovo z Lune

Film 1.12.2009

Moon (Luna) – Duncan Jones (2009)

V času njegovega spočetja se je njegov oče ukvarjal z Marsom, slaba štiri desetletja kasneje pa mu sin vrača z Luno. Govorim seveda o Duncanu Jonesu in Davidu Bowieu. Medtem ko si je oče za svojo ustvarjalno platformo izbral področje glasbe, se sin udejstvuje pri filmu in medtem ko je oče postal legenda še za svojega življenja, bo moral sin za to še (marsi)kaj narediti.

Film Moon (Luna) je Duncanov režijski prvenec (vsaj kar se celovečernih filmov tiče), posnet po njegovi lastni zamisli. Na bratovo priporočilo sem si ga ogledal sinoči in po ogledu ostal s precej mešanimi občutki. Vedno odlični Sam Rockwell (najbolj mi je ostal v spominu v vlogi Zaphoda Beeblebroxa v Štoparskem vodniku) igra astronavta Sama Bella, ki na triletni solo misiji na Luni skrbi za nemoteno pridobivanje in pošiljanje plina Helij-3 na Zemljo. Na Luni odkriti plin pokriva kar 70 % človeških energetskih potreb. In korporacija Lunar Industries, ki ga trži, je seveda temu primerno mogočna. Naj ob tem pripomnim, da se mi zdi zamisel, da bi nad nemoteno oskrbo planeta z energijo bedel samo en človek, malce za lase privlečena. A recimo, da ker gre za skoraj popolnoma avtomatizirane procese in ker pošiljanje človeške posadke na Luno ter njena oskrba precej stane, da to lahko nekako kupim. Saj vemo, kako škrte so praviloma korporacije. Sam v lunarni bazi Selene ni povsem sam, saj je ta opremljena z mobilnim računalnikom GERTYJEM, s katerim lahko precej normalno komunicira. Po tej plati (človek je prisiljen v komunikacijo s predmetom) me film asociira na Brodolom, čeprav je tukaj seveda prisotna tudi povratna komunikacija. In to s pomirjujočim glasom Kevina Spaceyja. Spremljamo torej Sama in njegovo enolično življenje v bazi, v kateri, domnevno zaradi lege na senčni strani Lune, ni mogoča niti neposredna komunikacija z Zemljo. Do konca mandata sta mu ostala le še dva tedna. Kar pomeni še dva tedna do ponovnega snidenja z ženo in hčerko, ki se je rodila ravno, ko je odhajal. Nič čudnega da se človeku že malce trga in ima privide. In prav zaradi popuščanja koncentracije in prividov s svojim lunarnim vozilom doživi nesrečo. V bistvu prometno nesrečo, saj se zaleti v drugo premikajoče se vozilo (enega ogromnih transporterjev, ki “nabirajo” helij). V zanimivem zapletu, ki sledi nesreči, Sam ugotovi, da zadeve še zdaleč niso tako preproste kot si jih je predstavljal in svet se mu do dobra sesuje. Ker ne morem nadaljevati brez spoijlerjev, se bom na tem mestu ustavil.

Ne morem reči, da je film slab, a do odličnosti mu manjka kar precej. Predvsem bi rekel, da se pozna, da se je Duncan prvič spopadel s celovečercem. Film je bil na kar nekaj mestih precej očitno skrajšan in zaradi tega so nekateri kadri med seboj zmontirani precej grobo. Mu pa vsekakor štejem v plus, da je uspel posneti gledljiv film z zgolj peščico igralcev (v bistvu z enim igralcem), kar pa tudi ni mačji kašelj. Da ne govorim o znatno nižjem proračunu kot ga imajo na voljo holivudski blokbasterji in znatno večjem učinku.

Boste pa film Moon zastonj iskali v naših kinematografih, saj nisem zasledil, da bi kdo kupil pravice za njegovo distribucijo po naših kino dvoranah. Glede na to, kaj vse se tam vrti, bi si to nedvomno zaslužil.

  • Share/Bookmark

2012, Transformerji 2? Hollywood, ne me jebat

Film 17.11.2009

Potem, ko sem si bolj ali manj po službeni dolžnosti ogledal drugi del Transformerjev, z vsem dodatnim materialom z DVD-ja in na lastno željo še 2012, lahko samo resignirano ugotovim, da je Hollywood dejansko zadel rock bottom. A tako naj bi bil videti gledljiv film? En sam specialni efekt od začetka do konca. Efekti so tako zelo napihnjeni čez vsako mero dobrega okusa, da so samo še karikatura samih sebe. Kot Donatella Versace po vseh lepotnih posegih. Fake. Prosim vas, nehajte.

In pri vsem tem si Michael Bay, režiser Transformerjev, dovoli izjavo, da bodo Transformerji današnji generaciji mlajših gledalcev predstavljali isto kot je Vojna zvezd v svojih časih takratni. Halo? G. Bay, kako lahko ta neprebavljiva čreva efektov primerjate s takšno klasiko kot je Vojna zvezd, ki ima za razliko od vašega skrpucala dušo?

Podobno se je v svojem prevelikem navdušenju in hlastanju po “popolnih” specialnih efektih zaplezal Roland Emmerich, čigar zadnji kolikor toliko gledljiv izdelek je bil Dan pojutrišnjem. Tu so bili efekti še nekako v mejah normale za ta žanr. Nekako. 10.000 BC sem na srečo izpustil, 2012 pa je poraz na vsej črti. Z družbo smo po ogledu filma složno ugotovili, da bi bil ta lahko gledljiv pod pogojem, da bi recimo na ultimativnem cunamiju čez kader priplaval Big River Man. Ja, kakšen dodatek v stilu Monty Pythonov ne bi škodil. Pravzaprav, veliko dodatkov v tem stilu. In kaj za vraga v glavni vlogi počne John Cusack? Če vprašate mene, bi morala, glede na videno, glavna vloga pripasti vsaj MacGyverju.

Boste rekli, kaj se jadim, saj me nihče ne sili, da hodim gledat takšne zadevščine. To je že res, ampak poleg filmov za dušo si vsake toliko rad privoščim tudi kakšen “spektakel”, ki te potegne vase iz drugih razlogov, kot “dušni” filmi. Nekaj, kar dodobra zaposli slušne in vidne organe. Da ves film doživiš kot vožnjo na vlaku smrti. In glavna odlika takšnih filmov so seveda posebni učinki. In ti naj bi bili narejeni tako nevsiljivo, da gledalec niti ne zazna, da je šlo za efekt. No, malce pretiravam. Seveda veš, da gre za efekt. Ampak če ta ni prignan čez vse meje, te to ne moti. Če pa je očitno, da namesto filma gledaš risanko, potem je bolje, da greš v resnici gledat risanko, na primer Wall-E-ja ali pa (še) aktualno V višave. Boš imel zagotovo več od tega. Sploh, če pri vsem skupaj šepa še zgodba, kar je pri velikih hollywoodskih spektakli vse bolj pogost pojav.

Za danes bo dovolj jamranja. Vem, da v Hollywoodu ne bodo nehali pretiravati z efekti meni na ljubo. Nasprotno, pretiravanje se bo še stopnjevalo, ker tako narekuje box office. Bi bilo pa lepo, če bi kakšnemu režiserju to uspelo narediti z večjim občutkom. Skrbi me, da kaj takšnega ne bo uspelo nit Jamesu Cameronu s tako težko pričakovanim in napovedovanim Avatarjem, ki na spored prihaja konec leta.

A pustimo se presenetiti.

  • Share/Bookmark

Tarantino je prikrit psihopat in odkrit genialec

Film 2.09.2009

Prekršil bom enega ali celo dva od štirih dogovorov, ki jih v svoji istoimenski knjigi navaja in opredeljuje Don Miguel Ruiz. Na tem mestu postavljam domnevo, da je Quentin Tarantino čisto navaden psihopat, skrit (bolj slabo) v telesu svetovno znanega filmarja. Povsem jasno si ga predstavljam, kako v temačni ulici z mačeto (ali čim podobnim) seka glave tistim, ki so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času. Imam ga na sumu, da se mu za pristnost lika Richarda Gecka v filmu Od mrako do zore ni bilo potrebno kaj prida truditi. Verjetno imamo srečo, da Tarantino uspe svoje psihopatske težnje izživeti s filmi, ki jih snema. Vsaj upam, da je tako, da mu filmi zadostujejo. Po drugi stani pa lahko mirno napišem, da so zgornje domneve plod moje domišljije, da Qentina Tarantina sploh ne poznam in da o človeški psihi vem čisto premalo, da bi lahko potegnil kakšne relevantne zaključke in z njimi podkrepil svoje domneve. Priznam pa, da se je zanimivo poigravati s takšnimi in drugačnimi domnevami.

Film Neslavne Barabe (Inglorious Basterds) je še eden v vrsti njegovih filmov, za katerega lahko napišem, da je tipično tarantinovski. Obilica krvi, nazornih prikazov pobijanja, s primesmi sadizma in kot špricer hladni eksekutorji. Da se ne bomo narobe razumeli, film je odličen. Obrtniško dovršen. Zabaven in krut. Skoraj tri ure te drži tako močno prilepljenega na sedež, da dogajanja okrog sebe (v precej polni dvorani) niti ne zaznaš. Drugače povedano: med ogledom filma v ljubljanskem Koloseju nisem zaznal nobenih motečih faktorjev. To lahko pomeni dvoje, da motečih faktorjev ni bilo (v kar močno dvomim) ali pa, da je bil film res tako privlačen, da jih nisem utegnil opaziti. Seveda pa je, kot pri vseh Tarantinovih filmih, glavni pogoj za ogled filma močan želodec. Brez tega ne bo šlo. Če želodec ni ovira, pa močno priporočam ogled filma, če že ne zaradi drugega, zaradi odličnega avstrijskega igralca Chirstopha Waltza, ki fenomenalno odigra sadističnega, velociraptersko učinkovitega, uglajenega, preračunljivega, multilingvističnega lovca na Žide in vodjo varnosti ter še marsikaj polkovnika Hansa Lando. Ob njegovih pogledih ti zaledeni kri v žilah. Drug močan razlog pa je, da Tarantinov alternativni prikaz poteka vojne prinaša židovsko maščevanje nad celotnim ožjim nacističnim vrhom s Hitlerjem na čelu. Ob tem lahko doživite vsaj virtualno katarzo, če že za pravo nikdar ni bilo možnosti. Verjetno je to tudi glavni razlog, ki je občinstvo ob koncu filma pripravil do aplavza, česar v kinu že dolgo nisem doživel. Edin moteči faktor v filmu je bil za moje pojme Mike Myers, s svojim do konca recikliranim angleškim naglasom. Pa nimam nič proti Myersu. Celo dopadel se mi je v Waynovem svetu,  v So I Married an Axe Murderer in prvem delu Austina Powersa. Gre za to, da se enkrat pač naveličaš istih fint. Jebiga, Tarantinu, ki baje v vsakem svojem filmu zaupa vlogo priznanemu komiku, želim prihodnjič več sreče pri izbiri.

Film Neslavne barabe je kot vsak Tarantinov izdelek resnični hommage filmski umetnosti. Quentin črpa iz ogromne zakladnice filmskih biserov, jih reciklira na svoj način in nam jih servira v obliki presenetljivih koktajlov.

Pa na zdravje!

  • Share/Bookmark

Watchmen (Varuhi) – Zack Snyder (2009)

Film 6.08.2009

Ameriških filmov, posnetih po stripovskih predlogah o njihovih super junakih, se ponavadi lotevam z veliko rezerve (vrinjeni stavek bi lahko mirno izpustil). Tudi v primeru filma Watchmen (Varuhi) ni bilo nič drugače. Ko sem se odločal, ali naj si ga ogledam, mi je nekje v ozadju kot nadležna muha odzvanjal spomin na film X-men, z vsem razočaranjem, ki sem ga bil ob njegovem ogledu deležen. Pa tudi na Fantastic Four, ki ga na srečo nisem gledal, sem pa nekoč v Big Bangu po sili razmer videl dovolj odlomkov, ki so jih neusmiljeno predvajali na vseh možnih televizijah, da vem, da ne gre za kakšen vrhunski prispevek k sedmi umetnosti. Nikdar nisem kaj prida cenil stripov, v katerih nastopa cela gora super herojev skupaj. Še manj pa filmov, posnetih po njih.

A tokrat so se strahovi izkazali za neupravičene. Film me je že takoj na začetku razorožil z odličnim izborom glasbe (ocena je seveda subjektivne narave). Najavno špico, v kateri spremljamo prizore transformacij Varuhov skozi čas, podkrepljene s prizori nekaterih (seveda, predvsem z ameriškega gledišča) pomembnih svetovnih dogodkov, ima podloženo z zelo ustrezno Dylanovo The Times They Are a-Changin’, zaključno pa (tudi), glede na to, da je eden glavnih protagonistov filma Dr. Manhattan, z ustrezno  Cohenovo First We Take Manhattan. V samem filmu pa se oba avtorja še pojavita. Dylan sicer ne osebno, pač pa s fenomenalno Hendrixovo izvedbo njegove All Along The Watchtower ter z Desolation Row v izvedbi My Chemical Romance, Cohen pa s Hallelujah, ki jo seveda uporabijo za podlago ljubezenskemu prizoru. Vmes pa med drugim lahko slišimo celo originalno Nenino 99 Luftballons (beri nemško različico) ter duet Simon & Garfunkel z legendarno The Sound Of Silence. Temačni prizori umorov in zla na pohodu pa so, zanimivo, podkrepljeni z  nepozabno Unforgettable v izvedbi Nata Kinga Colea.

Da ne bo vse skupaj videti samo kot recenzija glasbene opreme filma, naj navedem še kakšno stvar, ki se me je poleg glasbe v filmu še dotaknila. Predvsem mogoče to, da so super junaki prikazani z vsemi svojimi človeškimi slabostmi vred. Da so tudi odvisniki, da znajo biti nasilni in polni strahov, torej zelo človeški. Precej bliže Batmanu kot Supermanu. Zelo mi je všeč tudi avtorjev poklon režiserju Robertu Zemeckisu in njegovim filmom. Saj je dogajanje v Varuhih postavljeno v oktober 1985, v čas, ki ga ima za izhodišče tudi trilogija Nazaj v prihodnost in to celo v alternativno leto 1985, podobno kot se tudi protagonista trilogije Nazaj v prihodnost v drugem delu vrneta v alternativno leto 1985, poleg tega pa se junaki v filmu podobno kot Forest Gump večkrat pojavijo v prizorih skupaj z znanimi osebnostmi. Je pa seveda možno, da gre pri vsem skupaj zgolj za slučaj in ne za poklon Zemeckisu, saj, vsaj kar se postavitve dogajanja v alternativno leto 1985 tiče, je strip Wathcmen izšel dve, tri leta pred snemanjem drugega in tretjega dela trilogije Nazaj v prihodnost in je čisto možno, da je ravno obratno, da so si ustvarjalci filmov Nazaj v prihodnost zamisel o alternativni prihodnosti sposodili ravno pri tem stripu. Kdo bi vedel. Sam verjamem, da gre za poklon Zemeckisu. Pa saj niti ni tako pomembno. Leto 1985 je v Varuhih prikazano precej bolj temačno in tesnobno kot je bilo v resnici in v bistvu tudi bolj temačno kot v drugem delu Vrnitve v prihodnost. Jedrska vojna je tik pred vrati. Nekdo pobija upokojene Varuhe. Ti so se primorani re-aktivirati in se s skupnimi močmi spopasti z lastnim sovražnikom in seveda tudi reševati usodo sveta. Nič novega torej. Američani znova rešujejo svet. Pa je stvar vseeno gledljiva, saj je narejena na način, ki ravno dovolj odstopa od klišejskih pristopov pri takšne vrste filmih, da te prikuje pred zaslon. In to za skoraj tri ure.

Ogled filma bi priporočil vsem ljubiteljem z/f akcijskih kriminalk s kopico posebnih učinkov in nekaj dramskimi primesmi.

  • Share/Bookmark

Rokoborec (The Wrestler) – Darren Aronofsky (2008)

Film 2.06.2009

Po zadnjem in edinem filmu Darrena Aronofskyja, ki sem si ga ogledal pred Rokoborcem, Rekviemu za sanje, sem bil tako globoko pretresen, da nisem bil v stanju iti niti na pivo. Kar po ogledu tako šokantnega prikaza odvisnosti niti ni tako zelo nerazumljivo. Še po skoraj desetih letih se mi včasih iz podzavesti privlečejo nagnusni prizori od narkomanske igle zlorabljene gangrenaste roke Jareda Leta.

Zato ni čudno, da sem precej kolebal pri odločitvi, ali naj si Rokoborca sploh ogledam, ker se po ogledu filma resnično nisem želel ponovno počutiti tako usrano. Številne dobre kritike filma samega ter predvsem hvalospevi igri glavnega protagonista so tehtnico nagnili v prid odločitvi o ogledu.

Včeraj sem si ga torej ogledal in bil v bistvu malce razočaran oz. bolje rečeno, ostal sem precej ravnodušen. Film mi ni povedal oz. pokazal nič takšnega, česar ne bi že večkrat videl. Zgodbo osamljenega ostarelega bivšega zvezdnika, ki ne najde poti iz načina življenja, ki ga nezadržno pelje v prerano smrt. Verjetno, vsaj kar se mene tiče, filmu v prid ni tudi dejstvo, da govori o svetu wrestlinga, športne panoge, če ji lahko tako rečemo, do katere imam že od nekdaj precej odklonilen odnos. Ker so mi smešni tako nastopajoči, ki se dogovarjajo, kako se (ne) bodo tepli, kot tudi publika, ki ve, da je vse skupaj zrežirano, pa vseeno navija kot da gre resnično za življenje in smrt. A verjetno občutki ne bi bili pretirano drugačni tudi če bi film govoril o kakšnem drugem športu.
Prav tako pa me ni pretirano ganila tudi igra Mickeyja Rourkea, ki so mu zaupali glavno vlogo v filmu. Meni se ni zdela nič posebnega. Mirno bi jo lahko primerjal z igro Brucea Willisa v četrtem delu filma Umri pokončno (kar ne pomeni, da menim, da je Bruce odigral slabo). Solidno odigrano, ampak brez kakšnih oskarjevskih presežnikov. Ves ta pomp okrog nominacije za oskraja bi pripisal ameriški obsedenosti s come-backi. Letošnjega oskarja pa je po mojem mnenju povsem upravičeno dobil Sean Penn, bolj kot Rourke pa si ga je zaslužil vsaj še Frank Langella, morda celo Brad Pitt.

Da ne bom samo kritiziral, naj napišem, da film vseeno izstopa iz holivudskega povprečja in si ga v poplavi razno raznega balasta vseeno velja ogledati. Sem si pa po ogledu močno oddahnil, ker je bil na srečo precej manj pretresljiv od Rekviema za sanje.

Piva si pa vseeno nisem privoščil.

  • Share/Bookmark

Zvezdne steze, štoparski vodnik in Hrvatje

Film 13.05.2009

Gledano s stališča nestrpnega Slovenca za novo inkarnacijo Zvezdnih stez ne bi mogli izbrati bolj posrečenega igralca za lik glavnega negativca, saj ga igra Eric Bana oz. Eric Banadinović, po očetu Hrvat. S Hrvaške pa itak lahko pride samo kaj negativnega, kajne?

Šalo na stran. Nove Zvezdne steze so mi všeč. Ne morem reči, da sem vzhičen, ampak med predstavo mi vsekakor ni bilo dolgčas. Mogoče se film malce vleče tik pred koncem, ampak skoraj omembe nevredno. Drugače pa je zadeva dinamična, zabavna in tudi čustvena. Pri tem zadnjem je v ospredju predvsem Spock in njegova razpetost med čustvi in razumom, razpetost med človeškim in vulkanskim v njem. Pa tudi Kirkovo uporništvo in obenem želja, da bi zadostil očetovim pričakovanjem.

Film je narejen v duhu celotnega seriala in je časovno premaknjen pred njegov začetek. Torej v čas Kirkovega rojstva in njegovega vzpona na položaj kapitana Enterprisea. Za filmom stoji producent in režiser J.J. Abrams, ki poskrbi, da zadevi ne poide sapa, ne moremo pa spregledati vplivov njegove trenutne “obsedenosti” s skoki skozi čas, ki jih je moč videti predvsem v zadnji sezoni serije Skrivnostni otok, katere ustvarjalec je prav tako on. Dodelitvi vlog ne gre oporekati. Eric Bana je svoje delo opravil zelo korektno, prav tako mladi Chris Pine v vlogi Kirka, ki bi lahko postal novi Brad Pitt. Najboljše od vseh pa je po mojem mnenju svoje delo opravil Zachary Quinto v vlogi Spocka, ki bo dostojen naslednik legendarnega Spocka Leonarda Nimoyja, ki tudi nastopa v filmu.

Osebno se me je najbolj dotaknil poklon ustvarjalcev Douglasu Adamsu in njegovemu Štoparskemu vodniku po galaksiji, saj Scotty (zabavni Simon Pegg) prvič pride na Enterprise v bistvu kot štopar, se pri tem zmoči do kože ter izrazi željo po brisači. Lepo.

Še to, manjšo vlogo v filmu je, potem ko je zvedel za njegove otroške sanje, da bi bil kapitan Kirk, J.J. Abrams dal tudi Randyju Pauschu, ki je oblekel uniformo zavezništva in si (do neke mere) pred prezgodnjo smrtjo izpolnil še ene otroške sanje. Menda v filmu celo spregovori, a mi ga ni uspelo locirati. Pa nič ne de.

Skratka, film Zvezdne steze je postavil dobro osnovo, na podlagi katere bodo posneli še kopico nadaljevanj z novo ekipo, ki ima vse predispozicije, da postane legendarna.

In pogumno so odšli…

  • Share/Bookmark

Toše – The Hardest Thing (dokumentarec)

Film, Življenje je life 19.02.2009

Včeraj sem šel po dolgem času spet v kino. Kakšnega pretiranega navala ni bilo. Ljubljanski Kolosej je v vsej svoji praznini v bistvu deloval precej otožno. Za dokumentarec, ki sem si ga ogledal pa tega ne bi mogel trditi, čeprav si ne moreš kaj, da ob gledanju ne bi občutil žalosti. Žalosti, ko se zaveš, kakšen velik potencial je ostal neizkoriščen. Žalosti, ko dojameš, kako ogromna količina kreativne energije se je v hipu ohladila, morda prav na svojem vrhuncu.

V bistvu mi je bilo vse to jasno že ob Tošetovi smrti, dokumentarec me je zgolj utrdil v tem prepričanju. Čeprav nikdar nisem bil ne vem kako velik pristaš glasbene zvrsti, v kateri se je udejstvoval, lahko z mirnim srcem napišem, da sem ob njegovih pesmih čutil nekaj posebnega. Čutil sem ljubezen, ki je vela iz vsake pore njegovega bitja in nezadržno napolnila prostor, katerega se je dotaknil njegov glas.

Film sicer prikazuje ustvarjanje njegovega zadnjega albuma, ki naj bi mu tlakoval pot k svetovni slavi, pokaže pa precej več kot to. Skozi pričevanja ljudi, ki so z njim sodelovali, skozi prikaze odziva publike, ki mu je jedla iz roke, ter skozi odzive njega samega, spoznaš, kako velik človek je bil Toše. Ne me narobe razumeti, a zdi se mi, da je bil prevelik za ta svet. Na njem je bilo nekaj angelskega. Tako lepega bitja, v fizičnem in duhovnem smislu, s tako čistim srcem, lepim glasom in ogromnim ustvarjalnim potencialom, ne najdeš daleč naokrog. Če sploh kje.

Za film, kot obrtniški izdelek, lahko rečem, da je narejen zelo solidno. Ura in dvajset minut gre mimo kot ekspresni vlak. Dinamike je dovolj, čustvenega naboja prav tako. Na nekaj mestih sem imel pošteno orošene oči. Zelo se me je dotaknil prikaz njegovega stika s publiko, najbolj pa se me je zagotovo ganil izsek iz njegovega zadnjega intervjuja, ki ga je dal makedonski televiziji le nekaj ur pred svojim tragičnim odhodom. Skozi tistih nekaj stavkov se zrcali vsa njegova veličina in neizmerna ljubezen do svojih najbližjih.

Hvaležni smo lahko, da smo imeli priložnost med seboj gostiti tako visoko duhovno razvito bitje.

Ena od velikih Kolosejevih dvoran je bila med predvajanjem skoraj prazna. Nemara so prikazovalci pričakovali večji obisk. Vsekakor bi si ga dokumentarec, Toše in ustvarjalci tudi zaslužili.

  • Share/Bookmark
blank