Kategorija: "Film"

Gran Torino – Clint Eastwood (2008)

Film 28.01.2009

Ko sem zjutraj odprl Siolovo stran in opazil, da je izpostavljen blog z naslovom Gran Torino, mi je skoraj vzelo voljo, da bi spisal sledeči zapis. A ne povsem, saj sem o njem razmišljal že dva tedna, od kar sem si predmetni film ogledal. In se mi zdi prav, da strnem nekaj svojih vtisov.

Med kopico (pretežno povprečnih in slabih) filmov, ki sem si jih že ogledal v letošnjem letu, se seveda najde tudi nekaj nadpovprečnih, kot sta Slumdog Millionaire in Nenavaden primer Benjamina Buttona. Poleg tega sem videl tudi približno pol ure Krožne ceste, več nisem zdržal. Ni bil pravi dan. Bom še poskušal. Je pa res, da je bilo tudi to dovolj, da lahko mirno zapišem, da je igra obeh protagonistov vrhunska. Enako lahko trdim tudi za predstavo Franka Langelle v vlogi Richarda Nixona v filmu Frost Nixon.

Najbolj pa se me je dotaknil zadnji film Clinta Eastwooda, Gran Torino. Zakaj? Ker je odličen, tako film kot tudi Clint Eastwood v glavni vlogi. Film o zagrenjenem dirtyharryjevskem vdovcu poljskega rodu, veteranu vojne v Koreji, upokojenem delavcu Fordove avtomobilske tovarne, ki zakoreninjeno vztraja v svoji hiši, v soseski, katere rasna sestava se je skozi leta tako korenito spremenila, da on tja nekako več ne sodi. Še posebno s svojim prezirljivim odnosom do drugih ras. Slabe oziroma nikakršne odnose pa ima tudi s svojimi otroki (enemu sinov močno zameri, da prodaja japonske avtomobile). Videti je, da prave družinske topline nikdar ni bilo, je pa v ozadju čutiti ljubezen do pravkar umrle žene.

Kar se je mene najbolj dotaknilo, je to, kako se v navidez izredno trdem, hladnem človeku, skriva veliko srce in čut za pravičnost. Kako v bistvu povsem proti pričakovanjem počasi vzpostavlja in vzpostavi pristen odnos s svojimi sosedi (sicer pripadniki vzhodnoazijskega ljudstva Hmong), predvsem zaradi njihove stiske in potrebe po pomoči ter pešanja njegovega zdravja (in njegove potrebe po pomoči). Izredno slikovita je njegova izjava, da ima s temi ljudmi bolj pristen odnos kot z lastnimi otroki.

Ob koncu filma Clintov junak najde svoj notranji mir, kar jim pripada pa dobijo tudi njegovi otroci, cerkev in seveda njegovi sosedje.

Clint Eastwood je živ dokaz, da ustvarjalna energija človeka drži pokonci. Niti malo se mu ne pozna, da bo prihodnje leto dopolnil 80 let. Gran Torino je režiral, odigral glavno vlogo in med drugim sodeloval tudi pri glasbeni opremi. Ne smemo pozabiti, da je v lanskem letu posnel tudi film Zamenjan in da sta oba vrhunska dosežka filmske umetnosti. Film Gran Torino je pravi poklon in slovo od Umazanega Harryja. In čeprav Clint trdi, da je to njegova zadnja vloga v filmu, mu nekako ne morem verjeti. Preveč mladostne energije vije iz njega.

Dvajset let nazaj bi si težko predstavljal, da bom nekoč fan Clinta Eastwooda. Danes trdim, da bi bila svetovna kinematografija brez njega precej osiromašena.

Veselim se že njegovega naslednjega dosežka.

  • Share/Bookmark
blank