Kategorija: "Glasba"

Tist’ dan v tednu Big Foot Mame

Film, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 7.12.2010

YouTube slika preogleda

23. junij 1999 je poseben datum v moji osebni zgodovini. Zgodili sta se dve sila pomembni reči. Na ta dan sem namreč spoznal Casha, človeka, ki mi je zelo veliko dal in ima prav posebno mesto v mojem srcu in ki je tisti dan proslavljal diplomo na pikniku za Savo, na katerega sem bil preko svojega brata povabljen tudi sam. A še pred odhodom na piknik sva se z bratom udeležila še enega prelomnega dogodka (no, brat je bil na pikniku že pred tem, jaz sem ga zgolj spotoma pobral na Celovški, kjer ga je odložil Cash, ki ob vsakršni priložnosti z veseljem na dan privleče zabavno prigodo v zvezi s postopkom predaje/prevzema, na temo Kranjčan v Ljubljani). Ta drugi dogodek je bil koncert skupine Big Foot Mama v nabito polnih Križankah, ob njihovi 10-letnici. Z mirnim srcem in brez dodatnega premišljevanja lahko zapišem, da je bil to eden najboljših, če ne kar najboljši rock koncert, kar sem jih videl. Pa jih nisem videl malo. Tudi doživetje skupine Pixies pet let kasneje na istem prizorišču ni bilo tako globoko, pa gre v bistvu za mojo najljubšo skupino, ki se je tedaj po 12-letih mirovanja ponovno formirala in se podala na svetovno turnejo in sem bil resnično vzhičen, da mi jih je bilo dano videti. A enostavno ni bilo takšne energije kot na Bigfootih, pri katerih se je čutilo, da so s srcem pri stvari, za razliko od Pixiesov, ki so bili tam očitno zaradi (pomanjkanja) denarja.

In včeraj zvečer sva z bratom med in po ogledu rockumentarca o skupini Big Foot Mama Tist’ dan v tednu v kranjskem Planetu Tuš obujala spomine na tiste čase. In neizmerno uživala na popotovanju, na katerem nas je film popeljal od golobradih fantičev do precej bolj kosmatih (nekaterih pa tudi manj) in seveda zrelih mož, ki so pošteno zaznamovali zadnjih 20 let slovenskega rock’n'rolla. Nekateri arhivski posnetki so tako bizarni, da delujejo naravnost fantastično. Tisti, ki smo bili vsaj kot gledalci/poslušalci zraven precejšnji del njihove poti, seveda film doživljamo drugače, precej bolj osebno, kot tisti, ki te predzgodovine nimajo. Zato sam verjetno nisem poklican, da bi dajal kakšno oceno, ker bo povsem nekritična. A bom vseeno napisal, da mi je bil film zelo všeč, da sta dve uri minili kot bi mignil ter da sem kinodvorano zapustil resnično dobre volje.

Edino, kar me bega je, kje so bili vsi gledalci? Glede na to, da je film na sporedu samo v Tuševih kinocentrih, domnevam, da tako kot v Kranju zgolj z eno predstavo na dan, bi jih bilo verjetno lahko malce več kot zgolj peščica. Sploh, če upoštevamo še to, da bo film na sporedu zgolj teden dni, t. j. do jutri. Zadeva je (po mojem mnenju) vsekakor vredna ogleda tudi za tiste, ki niso (bili) oboževalci skupine, za tiste, ki to so (so bili) pa je ogled skoraj obvezen.

Get reaedy to rock’n'roll!

  • Share/Bookmark

John Lennon v precepu

Film, Glasba, Življenje je life, Življenje je teater 6.07.2010

V življenju mu ni bilo z rožicami postlano. Rodil se je sredi vojne vihre. Očeta je videl bolj malo.  Že pri petih letih sta ga starša postavila pred dejstvo, da se odloči, s katerim od njiju hoče živeti v prihodnje. Odločil se je za očeta in ni veliko manjkalo, da ni z njim (za vedno) odšel na Novo Zelandijo. In svet bi bil nemara prikrajšan za največjo rock skupino vseh časov. A je usoda hotela drugače, v dogajanje je posegla dečkova teta, ki ni dopustila, da ga oče odpelje na drugo stran sveta, in je prevzela skrb nad njim, saj je bil za mamo enostavno prezahteven zalogaj. Je pa zagotovo ravno ona (mama) v največji meri prispevala k temu, da se je odločil za ukvarjanje z glasbo.

Režiserka Sam Taylor-Wood, ki se je rodila v času, ko so Beatli ustvarjali legendarni album Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, nam v svojem filmu Nowhere Boy – Zgodba o Johnu Lennonu skuša osvetliti Lennonovo življenje sredi najbolj občutljivih najstniških let. V času, ko je ponovno našel stik z mamo in se odločil za glasbeno pot. V času, ko je ustanovil svojo prvo glasbeno skupino in ko se je začelo njegovo glasbeno sodelovanje s Paulom McCartneyjem. Spoznamo mladeniča, ki mu niso bili tuji kraja, pobalinstvo, nasilništvo ter izkoriščanje deklet. Fanta, ki je bil razpet med mamo, ki mu je dopuščala prav vse in teto, ki je bila njeno nasprotje. Obe pa sta ga imeli neznansko radi. Spoznamo fanta, ki je hlastal po ljubezni in ki je bil kasneje do konca življenja eden njenih največjih in najbolj zagretih glasnikov in zagovornikov.

Film je soliden obrtniški izdelek, vsekakor pa se ne more primerjati z biografijami kova Walk The Line. Mestoma je zgodba preveč razvlečena in kot taka seveda manj gledljiva, sploh ob dejstvu, da sam že tako s težavo gledam žalostne zgodbe. Zavedam pa se, da življenje ni samo lepo in da Lennon ne bi postal to, kar je, če ne bi prestal vseh tistih (težkih/žalostnih) življenjskih preizkušenj. Enako seveda velja za vsakega posameznika na tem planetu.

Film priporočam vsem, ki bi želeli dobiti  vpogled v razmere, v kakršnih je nastala skupina The Beatles, čeprav se le-ta konča  z odhodom Lennona (in skupine) v Hamburg, torej pred njenim dokončnim formiranjem. A njeno jedro je bilo do takrat seveda že formirano, ostalo pa je zgodovina.

  • Share/Bookmark

Skunk Anansie – Ljubljana, 28.5.2010

Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 31.05.2010

Ko nas je Slemc zagledal, mislim, da je bilo med nastopom banda Urban&4, kako stojimo tam sredi hale na Gospodarskem razstavišču kot kup nesreče, nam je lahko samo smejoč se dejal: “Saj sem vam rekel, da Skunki ne bodo nastopili pred eno.” Ne me jebat. Pa ti (organizatorji) niso normalni. Do enih zjutraj naj čakamo? To ne more biti res. A ne bi šli raje domov? Ja, za nas “stare prdce” je spoznanje, da na delovni dan ne bomo videli postelje pred četrto zjutraj lahko precej boleče. Ko smo zvedeli, da bodo Skunki nastopili pri nas, smo bili tako vzhičeni, da jih bomo lahko videli, da se nismo kaj prida menili za podatek, da bodo nastopili v okviru festivala Mars in da bodo kot zvezde večera seveda nastopili kot zadnji.

A smo nekako preživeli tudi Dan D in slabo akustiko dvorane ter dočakali Skunke. In bili za svoje muke pošteno poplačani. Skin in njeni fantje so nam uprizorili šov, ki ne bomo nikdar pozabili. V svojem življenju sem bil priča mnogim koncertom tudi največjega formata, a moram reči, da takšne energije kot so jo med nastopom od sebe dali Skunki, še posebno Skin, še nisem doživel. Morda se je temu približal edino Buda s svojo skupino Elvis Jackson. Imel sem občutek, da na odru gledam divje, besa polne najstnike, ki kar kipijo od energije. Danes pa sem malce poguglal in zaprepadeno ugotovil, da so vsi v skupini člani združenja 40+. Kot zadnji se mu je prav na dan koncerta pridružil bobnar Mark, ki smo mu na Skinino pobudo složno zapeli Happy Birthday. Kaj se imam torej sam pritoževati nad pozno uro? Vsi po vrsti so starejši od mene in na odru dajejo vse od sebe, jaz pa imam probleme že s tem, da moram biti nekaj ur na nogah.

Skin se sicer niti sanjalo ni, kje se nahaja, a je bila vidno presenečena in zadovoljna nad odzivom publike. Dobro razpoložena si je privoščila kar nekaj izletov med publiko in nam pustila, da odpojemo refren ali dva. K sreči mi je že pri tretjem poskusu foto dokumentiranja njihovega nastopa nastopa shodila baterija na mobitelu in sem se lahko v celoti posvetil samemu nastopu. In bil na koncu skoraj gluh in brez glasu, a neizmerno hvaležen, da sem jih imel priliko videti in slišati. Skunki so naredili pravi čudež, da so v tako nemogoči dvorani zveneli tako dobro. Odigrali so dva bisa in zadnji skoraj gotovo ni bil v planu, kar pomeni, da so se pri nas počutili zelo dobro.

Takoj bi si jih z veseljem ogledal ponovno, ne bi pa imel nič proti, če bi to bilo ob kakšni bolj človeški uri in seveda v bolj primerni dvorani.

  • Share/Bookmark

Vrnitev Jimija Hendrixa

Glasba, Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life, Življenje je teater 19.03.2010

Te dni se v mojem avtu vrti Karma To Burn, odličen (vsaj za moje pojme) koncertni album škotsko-irsko-angleške-in še od kje skupine The Waterboys izpred petih let. Njen ustanovitelj in gonilna sila Mike Scott okrog sebe za vsako inkranacijo Waterboysev zbere ekipo, ki je v danem trenutku najbolj kompatibilna z njegovim ustvarjanjem. V letih 2003/2004, iz katerih so posnetki na albumu, je tako s skupino ponovno sodeloval tudi Steve Wickham, goslaška legenda, ki je z načinom igranja gosli dal edinstven pečat glasbi skupine. Še posebno pa njegov prispevek pride do izraza pri komadu The Return of Jimi Hendrix, v katerem Mike Scott interpretira sanje, v katerih se za dan na ta svet vrne Jimi Hendrix in “razturi” sceno v New Yorku, kar je podloženo z rokovsko nažigajočimi goslimi. Fantastično.

Ker je ravno te dni luč sveta ugledal nov posthumni Hendrixov album Valleys of Neptune, z dvanajstimi pesmimi, ki predhodno še niso bile izdane v studijski različici, zraven prav sede prevod komada o njegovi vrnitvi.

The Waterboys – The Return Of Jimi Hendrix

Sanjal sem o Jimiju Hendrixu,

da se je vrnil za en dan

Cmerajoč se se je izvalil iz jajca

kot je povedala babica

in takoj pričel moliti

z dvignjeno glavo

Prve ure je preživel

v tihem sožitju z zvezdami danicami

nato se je oglasil pri meni doma

in preizkusil mojo kitaro

Bil je mlad, črn in čudovit,

z velikimi očmi, popolno poltjo

in mojo kitaro je igral kot nevihta,

kot v vetru plešoči listi,

iz nje je izvabljal zvoke konca sveta,

ognja, reke ledu, ladijske flote

Stiskal jo je počasi in čustveno

kot bi se skrivaj dotaknil ljubimčevih ustnic

Sprehodila sva se čez izklesane vrtove

skozi ležerno popoldne,

služkinje so švigale sem ter tja,

skozi okno se je razlegal zvok violine

Angeli, odeti v negovalke, so se igrali s kartami,

iz zaporov pobegli plenilci so se gnetli na dvorišču,

rumeno sonce se je zehajoč se spustilo do obzorja

in ko se je potapljajo,

je Jimi stal pokončno, se režal

in migal z žametnimi boki

Poimenoval se je za Kralja Električnega

In zvečer čisto znorel,

igral na ducatu odrov

v newyorških klubih

in mesto zažgal z ene na drugo stran

Jo priklopil in nažigal,

zavit v šal, ves okiten, dolgonog, kačjerok

športen, zagnan, nevaren

Manhattan je spravil v tresenje,

ulice in pločnike pa v drget,

zaradi njegovega stratocasterja je zavibriral

mogočni Empire State,

ročica njegove kitare je šokirane modele

iz Hackensacka in Yonkersa,

ki so odraščali ob speedu, metalu in rapu,

spravila v trans in lebdenje

Igral je Purple Haze v klubu Pyramid,

Voodoo Child v klubu Sin-E,

Up From the Skies ter Stone Free

v klubu King Tut’s Wah-Wah hut

Izvedel je devetinšestdesetminutni

šokantni kozmični dvig

s Star Spangled Banner

v zaodrju CBGB-ja

Zaustavil je vse ure v državi New York

in vsako srce, ki ga je slišalo,

celo čas je obstal potolčen in zmeden

in se je pohlevno vdal uroku njegovih znamenitih bliskovitih prstov

Za dodatek je v klubu Bitter End

zaigral srce parajočo Little Wing,

še natakarje je spravila v jok

nato smo padli ven

v prašno zoro na ulici Bleeker street

padal je prijeten dež

in Jimi je umrl

  • Share/Bookmark

Začetek velike pustolovščine

Glasba, Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life, Življenje je teater 1.03.2010

Z Lou Reedom in njegovim glasbenim ustvarjanjem sem se srečal nekje ob vstopu v adolescenco, hkrati z rastočim zanimanjem za glasbo. Kaj dlje od uspešnice Walk on the Wild Side takrat sicer nisem prišel, saj me je glasbeno ustvarjanje skupine Velvet Undergraund pustilo hladnega, podoben učinek pa je imel name tudi Reedov znameniti album Berlin, je pa Reed zagotovo našel mesto na mojem glasbenem zemljevidu.

Na velika vrata je Lou Reed v moje življenje vstopil šele ob zadnjih vzdihljajih moje pubertete, ko sem že razvil malce kritične distance in izoblikoval svoj odnos do sveta (vsaj okvirno). Bilo je v času zaključevanja srednje šole, tik pred odhodom v JLA,  na glasbenih policah pa se je  znašel album New York. Ne vem, kaj na njem me je tako pritegnilo, zna biti, da je bila to uspešnica Dirty Blvd, vem le to, da sem bil kmalu po izidu ponosni lastnik nove avdio kasete. Kasete zato, ker sem imel z gramofonom preveč težav, CD predvajalnika pa si takrat še nisem mogel privoščiti, pa tudi sami CD-ji so bili predragi.

Danes, ko ga ponovno poslušam s trenutno zavestjo, lahko napišem, da je album resnično fantastičen in mi je jasno, zakaj sem ga takrat proglasil za najboljši album 80. po mojem izboru. Zasnovan je tako, da ga brez težav poslušaš od začetka do konca. Ni slabega komada. Reed pripoveduje o New Yorku, kriminalu, brezdomcih, (pokvarjenih) politikih, med njimi o  bivšem generalnem sekretarju ZN, Kurtu Waldheimu, ki je bil v času izida predsednik Avstrije in Jesseju Jacksonu, pa o papežu ter AIDSU in strahovih povezanih z njim. Pa še o marsičem, na primer o očetovstvu, čeprav, kolikor mi je uspelo pobrskati, oče (še) ni postal. Se pa ta trenutek vztrajno približuje mojemu prijatelju Cashu, in njemu v razmislek in popotnico na veliki pustolovščini (čeprav vem, da mu Lou Reed ni ravno pri srcu) namenjam prevod komada z New Yorka Begining of a Great Adventure.

Lou Reed – Začetek velike pustolovščine

.

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, ki prekladal bi ga naokrog

majhnega sebe, da bi ga napolnil s svojimi mislimi

Majhnega mene ali njega ali njo, da napolnil s svojimi sanjami bi ga

in s tem povedal, da življenje vrednost ima

.

Mulčka držal proč od šole bi in poučeval ga sam

da obvarujem ga pred strupom množice

Po drugi strani pa popolna izolacija verjetno najboljša zamisel ni

ni dobro, če  skušaš narediti se nesmrtnega

.

Začetek velike pustolovščine

Začetek velike pustolovščine

.

Zakaj ustavil bi pri enem se, lahko bi jih imel deset, zvest TV pomladek bi bili

V gozdu vzgajal liberalno vojsko bi

kot kmetavzarski norci, ki v bližnjem lokalu srečujem jih,

z njihovo hordo mutantskih sokrvnih parkljastih prašičkov

Naučil bi jih, kako podstaviti bombo, zanetiti požar, igrati kitaro

in če ujamejo lovca, kako ustreliti v jajca ga

K zadevi pristopil postopno bi kot se le da

a le, če ob tem truda ne bi bilo prehudega

.

Začetek velike pustolovščine

Začetek velike pustolovščine

.

Susie, Jezus, Bogart, Sam, Leslie, Jill in Jeff

Rita, Winny, Andy, Fran in Jet

Boris, Bono, Lucy, Ethel, Bunny, Reg in Tom

Veliko imen, da bi si zapomnil vsa

.

Carrie, Marlon, Mo in Steve, La Rue in Jarry Lee

Jajčevec, Rufus, Lutka, Zvezda in Kugla

Potreboval prekleti računalnik bi, da bi na tekočem bil

Upam, da ta star z otrokom ne bo predaleč šla

.

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

.

Pravi: »Srček, to je začetek velike pustolovščine.«

»Dragi, začetek velike pustolovščine,«

kar poglej

.

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, ki prekladal bi ga naokrog

in po svoji božji podobi oblikoval bi ga

vzgojil lastne pogrebce bi, ki v grob me poneso

in mi za družbo bi bili, ko zgrbančen brezzob neotesanec bom

.

Blebetajoč star bedak, sedeč sam, ki po lastni srajci slini se

Senilen star pezde, ki v blatu se igra

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, na katerega lahko prenesel bi

kaj več od besa, bolečine, jeze in prizadetosti

.

Upam, da držikar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Pravi: »Lou, to je začetek velike pustolovščine.«

»Lou, Lou, Lou, začetek velike pustolovščine.«

Pravi: »Kako kličeš svojega ljubimca.«

»Sylvia, precej pokliči svojega ljubimca.«

  • Share/Bookmark

Tako pač je

Glasba, Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life 29.10.2009

Avgusta 1986 je Bruce Hornsby s skupino The Range izdal album The Way It Is. Na njem se nahaja tudi istoimenska skladba, ki mi trenutno krajša čas na poti v službo. V času izida male plošče sem komad sicer zaznal, nisem pa do njega vzpostavil kakšnega posebnega odnosa. Šlo je zgolj za eno v množici pesmi, ki so se takrat vrtele po radiu. Danes, milijone, morda milijarde novih nevronskih povezav kasneje, ko svet dojemam precej drugače, pa me je pesem znova našla in mi sedla v srce in dušo. Mogoče niti ne toliko zaradi besedila, čeprav je to še vedno ali pa celo vedno bolj aktualno, pač pa zaradi melodije. Tisti klavir mi nikakor ne gre iz glave.

Tako pač je (The Way It Is) – Bruce Hornsby

Stoječ v vrsti preganjajo čas
Čakajoč na socialno pomoč
Ker službe dobiti se ne da
V svilo odet mož mimo prihiti
Ko ujame pogled uboge gospe,
Za zabavo navrže »naj službo najde si«

Tako pač je
Nekatere stvari se ne bodo spremenile
Tako pač je
A ne verjemi jim

Pravijo, hej, fantič ne moreš tja
Kamor ostali gredo
Ker drugačnega si videza
Vprašam, hej stari, kako sploh lahko
Razmišljaš tako
Si premislil vse to
Preden pravila si sprejel
Pa pravi, sine

Tako pač je
Nekatere stvari se ne bodo spremenile
Tako pač je
A ne verjemi jim

1964. sprejeli zakon so,
Da revežem kaj več bi šlo
Tu pa zadeva neha se
Ker zakon miselnosti ne spremeni
Na prosta mesta delovna
Se drugih ras sprejema ne

Dodajam še video za obuditev spomina na melodijo. Originalne verzije na YouTubeu nisem našel, zato sem izbral tole, ki jo je Bruce izvedel s skupino The Noisemakers pred petimi leti.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Chick Corea, Stanley Clarke in Lenny White – Power of Three, Gallusova dvorana CD, 27.10.2009

Duhovnost, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 28.10.2009

Sinoči sem imel spet enkrat v življenju srečo, da sem bil priča duhovnemu dogodku par excellence. No, bolj kot sreči se imam za to izkušnjo zahvaliti prijateljici Eleni, ki me je na dogodek povabila. Po petintridesetih letih so se namreč v Ljubljano vrnili Chick Corea, Stanley Clarke ter Lenny White, ki so takrat kot kvartet Return to Forever, katerega član je bil še Al di Meola, nastopili v Hali Tivoli. Tokrat so kot trio Power of Three v sklopu 50. ljubljanskega jazz festivala nastopili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Ker nisem niti velik poznavalec jazza, niti njihove glasbe kot take, bom oceno repertoarja včerajšnjega koncerta prepustil bolj poklicanim od sebe. Jemljem pa si pravico napisati, da sem lahko tudi sam kot v bistvu laični poslušalec že po nekaj taktih uvodnega komada videl (slišal), no, začutil, da so na odru resnični mojstri svoje obrti. S prvega balkona sem imel priliko pod seboj opazovati nekakšno mešanico Jesperja Juula in Jamese Earla Jonesa za klavirjem, Baracka Obamo (po končanem mandatu) na kontrabasu ter Ice-T-ja za bobni. Toliko o moči domišljije in asociacij. To, kar je prihajalo izpod njihovih prstov, pa presega še tako bujno domišljijo. Zvoki so me ponesli v svetove, v katerih nisem bil še nikdar dotlej. Brezčasno. Breztelesno. Velik del koncerta sem spremljal z zaprtimi očmi. Ko si odvisen zgolj od sluha, je doživetje precej globlje. Seveda pa sem imel oči odprte ravno dovolj, da sem lahko tudi vizualno spremljal gestikuliranje med izvajalci. Bili so vidno razpoloženi. In the mood. Sproščeni. Kar se je najlepše odražalo v nasmehih, ki so jih drug drugemu namenjali ob duhovitih potezah posameznika, ki jih ni manjkalo.

Od začetka me je malce motil preveč izstopajoč zvok bobnov, čeprav ni šlo za kakšno neusmiljeno nabijanje po bobnih, prej za nežno spoznavanje z njimi, ki pa je precej izstopalo v sami zvočni sliki (vsaj sam sem imel tak občutek). A se je zadeva kmalu unesla. Na žalost so imeli na razpolago zgolj uro in pol, saj je njihovemu nastopu sledil še en koncert v Klubu CD, a je bilo tudi to dovolj, da človek pride na okus po božanskem. Če bi moral izpostaviti zgolj eno stvar, bi bilo to izvajanja na kontrabasu Stanleyja Clarka. Človek zna iz svojega inštrumenta spraviti zvoke, za katere (vsaj do včeraj) ne bi niti pomislil, da jih je sproduciral kontrabas. Hudo. Ko je v roke prijel lok, me je na trenutke asociiral na malce globlje zvenečo Apocalyptico. Najbolj pa se me je dotaknil v svojem solu, čigar prvi del me je spomnil na pokojnega basista Metallice Cliffa Burtona in njegova izvajanja v komadu (Anesthesia) Pulling Teeth z njihovega debitantskega albuma Kill ‘em All, zaključil pa se je v čistem bluesu v stilu Muddyja Watersa.

Publika, ki je znala med koncertom z navdušenim aplavzom pozdraviti mojstrske poteze izvajalcev, je bila dorasla koncertu, razen peščice neotesancev, ki so kljub izrecni prepovedi na dan privlekli svoje mobitele in skušali na skrivaj (bolj slabo) snemati dogajanje na odru. Uboge pare, namesto da bi uživali v samem dogodku tukaj in zdaj, so si raje naprtili stresno nalogo, da skušajo posneti nekaj, kar je obsojeno, da bo videti in slišati kot navadno skrpucalo. Skoraj vsi so imeli opravka s hosteso, ki jih je prišla okarati. Prav jim je. Na koncu nam je trio z dolgim aplavzom uspelo zvabiti nazaj, da so zaigrali še en komad in verjetno bi še kakšnega, če ne bi bili zaradi časovne stiske prireditelja dobesedno prisiljeni zapustiti odra.

Za okus vam dodajam posnetek nastopa tria Power of Three iz Romunije, ki je na žalost nastal na zgoraj opisan način, a boljšega nisem našel.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Child in Time na poti v službo

Duhovnost, Glasba, Življenje je life 4.03.2009

Dobrih dvanajst minut. Tolikšna je dolžina koncertne verzije komada Child in Time skupine Deep Purple na znamenitem albumu Made in Japan iz leta 1972. Ravno prav, da si ga na poti v službo lahko privoščim dvakrat zaporedoma v celotni dolžini. In meditiram.

Kar pomnim, so mi bili bolj pri srcu koncertni kot studijski posnetki. Studijski so ponavadi zloščeni oz. sproducirani “u nulo”. Pri posnetkih v živo tega ni (da ne bo pomote, govorim o posnetkih zdravih rock koncertov) in ravno zato lahko na plano privre resnična kakovost izvajalca.

Dire Straits – Alchemy, Pink Floyd – Pulse, Rod Stewart – Absolutely Live, Neil Young and Crazy Horse – Rust Never Sleeps ter Aimee Mann – Live at St. Ann’s Warehouse, če naštejem zgolj pet koncernih albumov, ki so mi polepšali že nešteto ur v življenju. In vem, da mi jih bodo še mnogo. Čudovite izvedbe, improvizacija, fantastične solaže, stik s publiko ter njen odziv, vse skupaj prispeva k temu, da hrbet predanega poslušalca lahko hitro in večkrat obiščejo mravljinci. Ne bom trdil, da je občutek enak kot če bi bil dejansko prisoten na koncertu. To ne. Na koncertu si le tudi sam del energije, pri poslušanju posnetka pa se te energija zgolj dotakne. Je pa dovolj dober nadomestek prave stvari. Z malo fantazije se lahko kaj hitro prestaviš na koncertno prizorišče. Pa še veliko bolj udobno je od prerivanja pod koncertnim odrom.

Ampak kot rečeno na začetku, mi trenutno čas krajšajo Deep Purpli. Made in Japan. Kje so tisti časi, ko je bilo na dvojnem albumu (LP-jki) vsega 7 komadov? Retorično vprašanje je seveda namenjeno tistim, ki se še spominjajo, kako so bile videti gramofonske plošče. Tudi najkrajši komad na pološči je dolg skoraj sedem minut, najdaljši pa skoraj dvajset in sam zaseda celotno stran plošče. Avgusta 1972 so bili Purpli res v vhunski formi. Ne smemo pozabiti, da je na plošči Made in Japan tudi verjetno najboljša verzija komada Smoke on the Water, kar so jih kdaj posneli. Toda trenutno imam ušesa zgolj za Child in Time. Lordove klavijature, Blackmorova kitara ter do izjemnih višav segajoč Gillanov vokal mi božajo dušo. Nezainteresiran poslušalec bi verjetno rekel, da gre za navadno dretje in neznosen hrup, pa nič ne de, stvar začutiš ali pač ne.

In sam čutim mravljince po hrbtu.

  • Share/Bookmark

Bryan Ferry, Ljubljana, Hala Tivoli, 10.10.2007

Glasba, Koncerti 11.10.2007

Nisem ravno velik oboževalec Bryana Ferryja, nisem pa tudi čisto imun na posebni zven njegovega glasu. Všeč mi je, kako je pesmi drugih avtorjev in izvajalcev sposoben interpretirati na njemu lasten način in velikokrat doseči ali celo preseči kakovost originala.

Prvič sem se z njegovo glasbo srečal sredi osemdesetih, ko je izdal album Boys and Girls, na katerem je tudi ena njegovih največjih uspešnic Slave to Love. Spominjam se tudi njegovega nastopa na Live Aidu istega leta (1985), vendar pa sem se bolj zagrel za njegovo glasbo šele kakšni dve leti kasneje, ko mi je v roke prišla LP-jka Bryan Ferry and Roxy Music – Street Life – 20 Great Hits, ki me je tudi uvedla v glasbo skupine Roxy Music. In ostalo je bolj ali manj pri tem. Ne rečem, da nisem vsaj površno spremljal Bryanove nadaljne poti, ampak kaj več od tega pa tudi ne.

Ko pa sem kakšen mesec nazaj ujel novico, da Bryan prihaja koncertirati v naše loge, sem se brez oklevanja odločil, da se koncerta udeležim, in danes lahko z veseljem napišem, da svoje odločitve nikakor ne obžalujem.

Ko sva se s prijateljem Cashem točno ob 20. uri z Belvijske strani približevala Hali Tivoli so naju sicer obhajale zle misli, da s koncertom ne bo nič, saj nikjer nisva videla žive duše, pa tudi avtomobilov je bilo zgolj za vzorec, ampak potem sva ugotovila, da je koncertu namenjena mala dvorana, kjer pa je bilo malce bolj živahno (na tem mesu se opravičujem za slabo kakovost vseh fotografij v tem prispevku, saj so bile narejene z mobilnim aparatom in s precejšnje oddaljenosti).

Ko sva vstopila v precej prazno dvorano (ocenjujem, da nas je bilo kakih 3000) je že potekal nastop Tinkare Kovač s skupino, ki naj bi nas ogrela pred nastopom zvezde večera. Mislim, da ji to ni šlo najbolje od rok, morda zaradi prevelikega izživljanja s flavto ali pa ne najbolj posrečenega izbora pesmi.

Točno ob 21. so oder zasedli Bryan Ferry ter 9-članska spremljevalna skupina, ki so nam v naslednji uri in pol pokazali in dokazali, da gre za vrhunske in dobro uigrane glasbenike.

Glede na to, da je aktualna turneja namenjena prestavitvi zadnjega Bryanovega albuma Dylanesque, ki je v celoti posvečen predelavi Bryanu najljubših pesmi Boba Dylana, smo bili seveda deležni ustrezne količine pesmi z njega. In treba je priznati, da so predelave res vrhunske, še prav posebno pa je izstopala izvedba pesmi All Along The Watchtower, izvedba katere je bila vsekakor bliže izvedbi Jimija Hendrixa kot Boba Dylana. V vsakem primeru pa odlična!

Koncert je svoj višek doživel ob Ferryjevi izvedbi Lennonove klasike Jelous Guy, sam pa sem najbolj užival ob že omenjeni All Aong The Watchtower ter Don’t Stop The Dance in Love Is The Drug.

Ob 22.20 se je Ferry zahvalil in poklonil občinstvu ter zapustil oder. Na zahtevo občinstva se je vrnil nazaj in v bisu so odigrali še dva komada ter ob 22.30 dokončno zaključili z nastopom.

Nastop je bil res bolj kratke narave, a nabit s čustvi in odlično glasbo. Bryan Ferry vsekakor ni razočaral.

  • Share/Bookmark
blank