Kategorija: "Knjige"

Pravi pogum (True Grit) – Ethana in Joela Coena in pravi pogum Charlesa Portisa

Film, Knjige, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 1.03.2011

Močno bi se motili, če bi mislili, da je film Pravi pogum bratov Coen priredba istoimenskega filma iz l. 1969 z Johnom Wayneom v glavni vlogi. Za razliko od slednjega je film bratov Coen precej bolj zvesta adaptacija romana True grit, ki ga je leta 1968 napisal Charles Portis. Drži pa, da je film z Johnom Wayneom močno prispeval k popularizaciji romana, ki ga imajo mnogi za enega velikih ameriških romanov 20. stoletja.

Charles Portis je bil zelo uspešen poročevalec in kolumnist pri različnih časopisih in revijah (Herald Tribune, Newsweek, …), ki je slovel kot edini poročevalec, ki na svojem delovnem mestu ni imel telefona, kar je bilo za časopisnega reporterja nepredstavljivo. Je pa znal odlično podati novico, saj je suhoparne informacije  z izjemnim občutkom zapakiral v zgodbo, zaradi česar si je pridobil spoštovanje kolegov in nadrejenih. Dokler se ni nenadoma na višku poročevalske kariere odločil, da ima tega dovolj in da se bo posvetil pisanju romanov. Pokazal je pravi pogum in se odpovedal varni službi, da bi sledil notranjemu klicu. Novinarstvo je torej povsem obesil na klin in se lotil pisanja. Leta 1966 je tako izšel njegov prvi roman Norwood, dve leti za njim pa True Grit. Do danes je izdal še tri romane, zadnjega leta 1999, noben od njih pa ni dosegel priljubljenosti romana True Grit. Čeprav Protis ni odljuden človek, le redkokdaj pristane na intervju in o njem ni kaj dosti znanega. Lahko bi rekli, da živi v slogu J. D. Salingerja, a bi mu nemara naredili krivico.

Brata Coen sta se torej v svojem slogu lotila ekranizacije Portisove literarne predloge. In po mojem mnenju svoje delo opravila temeljito in dobro kot vedno.  Imela sta srečno roko (oziroma znanje) pri izbiri sodelavcev. Tako Jeff Bridges kot tudi Hailee Steinfeld sta prikazala izjemno igro, prav nič pa ni zaostajal niti Matt Damon. Direktor fotografije Roger Deakins je poskrbel za nekaj izvrstnih posnetkov, predvsem bi tukaj izpostavil prizor na sodišču, ko Mattie s pogledom išče Roosterja, v temačen od petrolejk bežno osvetljen prostor pa skozi žaluzije prodira nekaj žarkov. Že samo zanj bi si Deakins zaslužil oskarja za fotografijo. Naj bo Pravi pogum največji poraženec letošnjih oskarjev, a to nikakor ne pomeni, da si film ne bi zaslužil vsaj kakšnega zlatega kipca. Sam bi ga zagotovo podelil bratoma Coen za prirejen scenarij, Rogerju Deakinsu za fotografijo ter Hailee Steinfeld za stransko žensko vlogo. Z veseljem bi ga dal tudi Jeffu Bridgesu, ki je fenomenalen kot zapiti šerif Rooster Cogburn, a moram priznati, da bi se, če bi mi bilo dano izbirati, tudi sam odločil za Colina Firtha, ki letos rrrrresnično ni imel konkurence.

Za konec naj še dodam, da sem v COBISSU preveril, ali imamo pri nas na voljo prevod katerega izmed Portisovih romanov in ugotovil, da ga nimamo. Niti romana True Grit. Škoda.

  • Share/Bookmark

Odisejada z Jamesom Joyceom

Knjige, Življenje je life 8.04.2009

Spominjam se, da sem že v srednji šoli, kadar je beseda nanesla na Jamesa Joycea, začutil pred seboj ogromno neosvojljivo trdnjavo. Ulikses. Sodobna odisejada, prenesena v Dublin z začetka 20. stoletja, bolj natančno, v Dublin 16. junija 1904. Mojster nam prikaže dan v življenju Leopolda Blooma.

Le kaj je na knjigi tako groznega? Hmja, ne vem. Mogoče gre za skozi leta izobraževanja vcepljen strah, da je knjiga tako kompleksna, da jo je zelo težko razumeti. Da se z njo mučijo tudi poznavalci. Kakorkoli že. Od pubertete naprej sem se nekajkrat poskušal prebiti skozi, pa bil vedno neuspešen. Ne morem reči, da sem ravno zato, da bi našel dodatni motiv za branje (spoznal mesto dogajanja), že dvakrat obiskal Irsko. To ne, me pa nekaj neustavljivo vleče tja, in po malem je to zagotovo tudi Joyce. Šel sem tako daleč, da sem svojo ženo v Dublin peljal celo na poročno potovanje. In prav na tem potovanju, slabih pet let nazaj, sem si v eni dublinških knjigarn kupil eno izmed mnogih verzij Uliksesa, ki jih imajo tam na voljo. Spodnji posnetek je nastal v znamenitem Temple Baru kmalu po nakupu. Tihožitju bi dal naslov Joyce z odisejado v najboljši družbi.

Potem je knjiga žalostno končala na polici in do začetka letošnjega leta se je na njej nabiral prah. Se je pa v tem času zgodil en velik premik. Dosegel sem avtorjeva leta, pri katerih se je pečal s pisanjem Uliksesa, prav tako pa je mojih let tudi glavni protagonist knjige. In sem znova poskusil, opogumljen z zavedanjem o večji zrelosti in precej boljšem znanju angleščine (večjim besednim zakladom) kot pri prvem poskusu.

A sem bil znova neuspešen. Knjiga je razdeljena na tri dele, ki jih tvori 18 poglavij. Meni se je zopet zataknilo že pri prvem. Na delu, ko je druščina na poti k obali. Enostavno se ne morem zadosti zmotivirati, da bi se prebil skozi, vsaj do četrtega poglavja, kjer nastopi Leopold Bloom. Knjiga se spet praši na polici, odisejada pa se nadaljuje. Do naslednjega poskusa.

Za konec pa še en posnetek z mojstrom oz. z njegovim kipom na North Earl Streetu v Dublinu (njemu in vsem morebitnim bralcem se opravičujem, da sem si drznil biti v njegovi prisotnosti v navadni trenirki. Ni ga čez udobje).

James Joyce je bil res prav posebne sorte tič.

  • Share/Bookmark

Randy Pausch – Zadnje predavanje

Duhovnost, Knjige, Življenje je life 11.02.2009

Ne glede na to, kako nadarjen je bil Randy Pausch na računalniškem področju (pravzaprav na kateremkoli področju), se je na koncu njegove življenjske poti izkazalo, da je njegovo glavno poslanstvo v tem življenju, da nas naključne (in malo manj naključne) bralce spodbudi, da v polni meri uresničimo svoje otroške sanje in v največji meri izkoristimo čas, ki nam je na voljo. Ker kot pravi sam, se nam lahko zgodi, da bomo postavljeni pred dejstvo, da na voljo nimamo toliko časa, kot smo mislili, da ga imamo.

Kako bi se odzvali, če bi vam pri še ne dopolnjenih 46. letih odkrili raka na trebušni slinavki?

Randy se je odločil, da bo čas, ki mu je še na voljo v čim večji meri preživel z ženo in otroki (takrat starimi eno, tri in pet let). Odločil pa se je tudi, da, kot je v navadi na univerzi, na kateri je predaval, pripravi zadnje predavanje za svoje slušatelje. Zasnoval ga je tako, da ni bilo namenjeno zgolj takratnim slušateljem pač pa predvsem njegovim otrokom. Naredil je nekakšno zapuščino otrokom, ki bodo primorani odraščati brez očeta. Da bodo skozi predavanje lahko vsaj malce začutili, kakšen človek je bil njihov oče, da bodo lahko izluščili nekaj modrosti, ki jim bodo v življenju v oporo pri iskanju prave poti.

Ni potrebno posebej poudarjati, da je bilo predavanje pospremljeno z ovacijami in da si je njegov posnetek na internetu ogledalo ogromno število ljudi. Randy se je tudi zaradi tega odločil, da v sodelovanju s kolumnistom Wall Street Journala Jeffreyjem Zaslowom napiše knjigo Zadnje predavanje, ki je nekakšna razširjena verzija dejanskega predavanja.

Moram priznati, da si sam predavanja nisem ogledal. Do prejšnjega tedna, ko mi je prišel v roke slovenski prevod knjige, niti nisem vedel za njegov obstoj. Zdaj pa lahko napišem, da sem zelo vesel, da je stvarstvo (oz. Mladinska knjiga) omogočilo, da mi je knjiga prekrižala pot. Na določenih mestih se me je napisano globoko dotaknilo, bolje rečeno ganilo. Preprosto sem navdušen nad izpovedjo človeka, ki si je dovolil živeti svoje sanje. Zamislil sem se nad tem, kako v življenju ni potrebno komplicirati, da otroške sanje niso nekaj trapastega in da na voljo nimamo prav veliko časa. Zato je potrebno ukrepati tukaj in zdaj. In biti vztrajen pri premagovanju ovir na poti do uresničitve svojih sanj.

Randyju je v njegovem kratkem življenju uspelo premostiti ovire in uresničiti skoraj vse sanje iz otroštva, čeprav jih je bilo kar nekaj na prvi pogled zelo težko uresničljivih.

Svojim otrokom in vsem nam je pustil krasno zapuščino.

  • Share/Bookmark
blank