Kategorija: "Koncerti"

Tist’ dan v tednu Big Foot Mame

Film, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 7.12.2010

YouTube slika preogleda

23. junij 1999 je poseben datum v moji osebni zgodovini. Zgodili sta se dve sila pomembni reči. Na ta dan sem namreč spoznal Casha, človeka, ki mi je zelo veliko dal in ima prav posebno mesto v mojem srcu in ki je tisti dan proslavljal diplomo na pikniku za Savo, na katerega sem bil preko svojega brata povabljen tudi sam. A še pred odhodom na piknik sva se z bratom udeležila še enega prelomnega dogodka (no, brat je bil na pikniku že pred tem, jaz sem ga zgolj spotoma pobral na Celovški, kjer ga je odložil Cash, ki ob vsakršni priložnosti z veseljem na dan privleče zabavno prigodo v zvezi s postopkom predaje/prevzema, na temo Kranjčan v Ljubljani). Ta drugi dogodek je bil koncert skupine Big Foot Mama v nabito polnih Križankah, ob njihovi 10-letnici. Z mirnim srcem in brez dodatnega premišljevanja lahko zapišem, da je bil to eden najboljših, če ne kar najboljši rock koncert, kar sem jih videl. Pa jih nisem videl malo. Tudi doživetje skupine Pixies pet let kasneje na istem prizorišču ni bilo tako globoko, pa gre v bistvu za mojo najljubšo skupino, ki se je tedaj po 12-letih mirovanja ponovno formirala in se podala na svetovno turnejo in sem bil resnično vzhičen, da mi jih je bilo dano videti. A enostavno ni bilo takšne energije kot na Bigfootih, pri katerih se je čutilo, da so s srcem pri stvari, za razliko od Pixiesov, ki so bili tam očitno zaradi (pomanjkanja) denarja.

In včeraj zvečer sva z bratom med in po ogledu rockumentarca o skupini Big Foot Mama Tist’ dan v tednu v kranjskem Planetu Tuš obujala spomine na tiste čase. In neizmerno uživala na popotovanju, na katerem nas je film popeljal od golobradih fantičev do precej bolj kosmatih (nekaterih pa tudi manj) in seveda zrelih mož, ki so pošteno zaznamovali zadnjih 20 let slovenskega rock’n'rolla. Nekateri arhivski posnetki so tako bizarni, da delujejo naravnost fantastično. Tisti, ki smo bili vsaj kot gledalci/poslušalci zraven precejšnji del njihove poti, seveda film doživljamo drugače, precej bolj osebno, kot tisti, ki te predzgodovine nimajo. Zato sam verjetno nisem poklican, da bi dajal kakšno oceno, ker bo povsem nekritična. A bom vseeno napisal, da mi je bil film zelo všeč, da sta dve uri minili kot bi mignil ter da sem kinodvorano zapustil resnično dobre volje.

Edino, kar me bega je, kje so bili vsi gledalci? Glede na to, da je film na sporedu samo v Tuševih kinocentrih, domnevam, da tako kot v Kranju zgolj z eno predstavo na dan, bi jih bilo verjetno lahko malce več kot zgolj peščica. Sploh, če upoštevamo še to, da bo film na sporedu zgolj teden dni, t. j. do jutri. Zadeva je (po mojem mnenju) vsekakor vredna ogleda tudi za tiste, ki niso (bili) oboževalci skupine, za tiste, ki to so (so bili) pa je ogled skoraj obvezen.

Get reaedy to rock’n'roll!

  • Share/Bookmark

Od Benetk do Orlekov

Dopust, Foto, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 11.08.2010

V šoku sem se zbudil s precej bolečo glavo in mrzlično pogledal na zaslon mobitela. Jebenti, ura je bila šest. “Žena, zbudi se, zaspali smo. Ura je šest,” sem v naglici budil ženo. Morali bi vstati ob petih, a sem prvič v življenju ob prvem zvoku izključil budilko in spal naprej. Žena in sine pa seveda prav tako. Zakaj neki bi v soboto vstajali tako zgodaj?

Vse se je začelo teden dni prej, ko sem v družbi najbližjih praznoval rojstni dan in so mi prijatelji podarili čudovito, ogromno knjigo s posnetki Benetk iz zraka, zraven pa priložili vozovnice za izlet v Benetke s katamaranom za mene, Marjetko in Andraža, da se o lepotah prepričamo tudi v živo. Žena je uredila vse potrebno in nam že za naslednjo soboto rezervirala sedeže na katamaranu Prince of Venice. Ker je bil zbor izletnikov v Izoli zapovedan za pol osmih, jaz pa sem čez palec ocenil, da imamo do Izole dobro uro vožnje, smo se odločili, da gremo od doma ob pol šestih in se ustavimo še na kavi pri prijateljici Andreji in njeni sestri, ki bosta čez vikend v Izoli. Tak je bil načrt. Izvedba pa je potem malce zašepala. Jutranja kavica je odpadla, mi pa smo uspeli (skoraj) pravočasno priti do Izole, najti parkirišče in poiskati zborno mesto. Zamudili smo samo deset minut in kljub temu še nekaj časa stali v vrsti za check-in.

Imeli smo srečo, ker je bilo ozračje prečiščeno in vidljivost naravnost fantastična. Med triurno vožnjo do Benetk smo lahko opazovali Dolomite in višje zgradbe bližnjih italijanskih mest. Vožnja je potekala mirno, saj ob tako mirnem morju skoraj ne more biti drugače. Prijazni Kompasovi vodiči so nam v več jezikih predstavili načrtovani potek ogleda mesta in opcije, ki jih imamo na izbiro. Na tem mestu moram poudariti, da so predstavniki Kompasa seveda predvsem trgovci, ki želijo s ponujanjem dodatnih storitev ustvariti dodano vrednost. Kar samo po sebi ne bi bilo nič spornega, če nas pri tem ne bi ustrahovali z npr. izjemno zasoljenimi cenami ustekleničene vode v mestu in nam ponujali svojih majhnih plastenk za 2 €, potem pa sem v prodajalni v prvi stranski ulici našel ena in pol litrsko plastenko za 1,5 €. Precej uspešno so nam prodajali tudi povratno vožnjo z vodnim taksijem od trga sv. Marka do pristanišča, saj je od enega do drugega kakšnih 45 min hoje. Ker sem računal, da bomo na koncu ogleda vsi skupaj precej utrujeni, sem se tudi sam odločil za nakup kart za taksi in za nas tri plačal okrog 70 € za 20 min vožnje po velikem kanalu. In to brez računa. Ne rečem, da se ni prileglo, da nam ni bilo treba hoditi nazaj do katamarana, ampak prav veliko pa od te vožnje tudi nismo imeli (beri: 70 € stvar zagotovo ni bila vredna).

Zdi se mi, da je edini pravi način prihoda v Benetke po morju. Mestu se približuješ po širokem kanalu, med obrambnimi nasipi, mimo letališča, nogometnega štadiona in pokopališča in se potem počasi pelješ mimo trga sv. Marka in ostalih znamenitosti do samega pristanišča. Moram reči, da sem imel na tem delu občutek, da se vozim po reki. Delovalo mi je precej podobno doživetju vožnje po Nilu v Kairu. Pred vhodom v pristaniško poslopje se je vila precej dolga kolona obiskovalcev z vsega sveta. Ko sem se že “zasekiral”, da se bomo načakali, so nas (potnike s Princea) spustili v mesto brez kakršnihkoli formalnosti in seveda mimo vrste. Lepo. Smo pa bili zato ob povratku na Princea podvrženi skoraj takšnemu pregledu, kot bi šlo za vkrcanje na letalo. Ob prihodu nič, ob odhodu pa takšna kontrola? Tega si pač ne znam razložiti. Mesto samo je seveda zanimivo, ni pa nekaj, kar bi moralo biti na seznamu stvari, ki jih moraš videti preden umreš. Seveda se tare turistov, a daleč od tega, da bi bilo nevzdržno. Najbolj navdušen sem bil nad izdelki iz stekla (fotografijam katerih sem namenil tudi precejšen del foto galerije) in pa nad dejstvom, da sem dve minuti stran od trga sv. Marka pil odličen kapučino za 1,30 €, kar ni nič dražje kot v Ljubljani, s tem, da še nikjer, ampak resnično nikjer v Ljubljani nisem pil tako dobrega. Res je sicer, da sem si ga moral postreči sam in ga spiti v stoje, ampak bil je vreden vsakega centa. Ne verjamem, da je tisti v Florianu na trgu sv. Marka kaj boljši, čeprav zanj plačaš 12 €.

Po prihodu v Izolo smo se takoj pognali do izolske plaže in se osvežili v morju. Bilo je fantastično, ampak sledilo je nekaj še precej boljšega. Ko smo se odpravljali proti parkirišču, sem zaslišal zvoke znane mi melodije. Kdo že to izvaja? Orleki! Tako je. V živo v Izoli. Lepšega zaključka dneva si ne bi mogel predstavljati. Stali smo tam in uživali v vsakem trenutku glasbe in nastopa, predvsem fenomenalnega Jureta Torija na harmoniki. To, kar ta model počne s harmoniko, pa je nekaj, kar bi moralo biti na seznamu stvari, ki jih moraš videti (in slišati) preden umreš. Virtuoz na harmoniki par excellence. Izlet v Benetke je bil čisto kul, a če bi moral izbirati med koncertom Orlekov in njim, bi se brez oklevanja odločil za Orleke. Na srečo mi ni bilo treba izbirati.

  • Share/Bookmark

Skunk Anansie – Ljubljana, 28.5.2010

Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 31.05.2010

Ko nas je Slemc zagledal, mislim, da je bilo med nastopom banda Urban&4, kako stojimo tam sredi hale na Gospodarskem razstavišču kot kup nesreče, nam je lahko samo smejoč se dejal: “Saj sem vam rekel, da Skunki ne bodo nastopili pred eno.” Ne me jebat. Pa ti (organizatorji) niso normalni. Do enih zjutraj naj čakamo? To ne more biti res. A ne bi šli raje domov? Ja, za nas “stare prdce” je spoznanje, da na delovni dan ne bomo videli postelje pred četrto zjutraj lahko precej boleče. Ko smo zvedeli, da bodo Skunki nastopili pri nas, smo bili tako vzhičeni, da jih bomo lahko videli, da se nismo kaj prida menili za podatek, da bodo nastopili v okviru festivala Mars in da bodo kot zvezde večera seveda nastopili kot zadnji.

A smo nekako preživeli tudi Dan D in slabo akustiko dvorane ter dočakali Skunke. In bili za svoje muke pošteno poplačani. Skin in njeni fantje so nam uprizorili šov, ki ne bomo nikdar pozabili. V svojem življenju sem bil priča mnogim koncertom tudi največjega formata, a moram reči, da takšne energije kot so jo med nastopom od sebe dali Skunki, še posebno Skin, še nisem doživel. Morda se je temu približal edino Buda s svojo skupino Elvis Jackson. Imel sem občutek, da na odru gledam divje, besa polne najstnike, ki kar kipijo od energije. Danes pa sem malce poguglal in zaprepadeno ugotovil, da so vsi v skupini člani združenja 40+. Kot zadnji se mu je prav na dan koncerta pridružil bobnar Mark, ki smo mu na Skinino pobudo složno zapeli Happy Birthday. Kaj se imam torej sam pritoževati nad pozno uro? Vsi po vrsti so starejši od mene in na odru dajejo vse od sebe, jaz pa imam probleme že s tem, da moram biti nekaj ur na nogah.

Skin se sicer niti sanjalo ni, kje se nahaja, a je bila vidno presenečena in zadovoljna nad odzivom publike. Dobro razpoložena si je privoščila kar nekaj izletov med publiko in nam pustila, da odpojemo refren ali dva. K sreči mi je že pri tretjem poskusu foto dokumentiranja njihovega nastopa nastopa shodila baterija na mobitelu in sem se lahko v celoti posvetil samemu nastopu. In bil na koncu skoraj gluh in brez glasu, a neizmerno hvaležen, da sem jih imel priliko videti in slišati. Skunki so naredili pravi čudež, da so v tako nemogoči dvorani zveneli tako dobro. Odigrali so dva bisa in zadnji skoraj gotovo ni bil v planu, kar pomeni, da so se pri nas počutili zelo dobro.

Takoj bi si jih z veseljem ogledal ponovno, ne bi pa imel nič proti, če bi to bilo ob kakšni bolj človeški uri in seveda v bolj primerni dvorani.

  • Share/Bookmark

Chick Corea, Stanley Clarke in Lenny White – Power of Three, Gallusova dvorana CD, 27.10.2009

Duhovnost, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 28.10.2009

Sinoči sem imel spet enkrat v življenju srečo, da sem bil priča duhovnemu dogodku par excellence. No, bolj kot sreči se imam za to izkušnjo zahvaliti prijateljici Eleni, ki me je na dogodek povabila. Po petintridesetih letih so se namreč v Ljubljano vrnili Chick Corea, Stanley Clarke ter Lenny White, ki so takrat kot kvartet Return to Forever, katerega član je bil še Al di Meola, nastopili v Hali Tivoli. Tokrat so kot trio Power of Three v sklopu 50. ljubljanskega jazz festivala nastopili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Ker nisem niti velik poznavalec jazza, niti njihove glasbe kot take, bom oceno repertoarja včerajšnjega koncerta prepustil bolj poklicanim od sebe. Jemljem pa si pravico napisati, da sem lahko tudi sam kot v bistvu laični poslušalec že po nekaj taktih uvodnega komada videl (slišal), no, začutil, da so na odru resnični mojstri svoje obrti. S prvega balkona sem imel priliko pod seboj opazovati nekakšno mešanico Jesperja Juula in Jamese Earla Jonesa za klavirjem, Baracka Obamo (po končanem mandatu) na kontrabasu ter Ice-T-ja za bobni. Toliko o moči domišljije in asociacij. To, kar je prihajalo izpod njihovih prstov, pa presega še tako bujno domišljijo. Zvoki so me ponesli v svetove, v katerih nisem bil še nikdar dotlej. Brezčasno. Breztelesno. Velik del koncerta sem spremljal z zaprtimi očmi. Ko si odvisen zgolj od sluha, je doživetje precej globlje. Seveda pa sem imel oči odprte ravno dovolj, da sem lahko tudi vizualno spremljal gestikuliranje med izvajalci. Bili so vidno razpoloženi. In the mood. Sproščeni. Kar se je najlepše odražalo v nasmehih, ki so jih drug drugemu namenjali ob duhovitih potezah posameznika, ki jih ni manjkalo.

Od začetka me je malce motil preveč izstopajoč zvok bobnov, čeprav ni šlo za kakšno neusmiljeno nabijanje po bobnih, prej za nežno spoznavanje z njimi, ki pa je precej izstopalo v sami zvočni sliki (vsaj sam sem imel tak občutek). A se je zadeva kmalu unesla. Na žalost so imeli na razpolago zgolj uro in pol, saj je njihovemu nastopu sledil še en koncert v Klubu CD, a je bilo tudi to dovolj, da človek pride na okus po božanskem. Če bi moral izpostaviti zgolj eno stvar, bi bilo to izvajanja na kontrabasu Stanleyja Clarka. Človek zna iz svojega inštrumenta spraviti zvoke, za katere (vsaj do včeraj) ne bi niti pomislil, da jih je sproduciral kontrabas. Hudo. Ko je v roke prijel lok, me je na trenutke asociiral na malce globlje zvenečo Apocalyptico. Najbolj pa se me je dotaknil v svojem solu, čigar prvi del me je spomnil na pokojnega basista Metallice Cliffa Burtona in njegova izvajanja v komadu (Anesthesia) Pulling Teeth z njihovega debitantskega albuma Kill ‘em All, zaključil pa se je v čistem bluesu v stilu Muddyja Watersa.

Publika, ki je znala med koncertom z navdušenim aplavzom pozdraviti mojstrske poteze izvajalcev, je bila dorasla koncertu, razen peščice neotesancev, ki so kljub izrecni prepovedi na dan privlekli svoje mobitele in skušali na skrivaj (bolj slabo) snemati dogajanje na odru. Uboge pare, namesto da bi uživali v samem dogodku tukaj in zdaj, so si raje naprtili stresno nalogo, da skušajo posneti nekaj, kar je obsojeno, da bo videti in slišati kot navadno skrpucalo. Skoraj vsi so imeli opravka s hosteso, ki jih je prišla okarati. Prav jim je. Na koncu nam je trio z dolgim aplavzom uspelo zvabiti nazaj, da so zaigrali še en komad in verjetno bi še kakšnega, če ne bi bili zaradi časovne stiske prireditelja dobesedno prisiljeni zapustiti odra.

Za okus vam dodajam posnetek nastopa tria Power of Three iz Romunije, ki je na žalost nastal na zgoraj opisan način, a boljšega nisem našel.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Bryan Ferry, Ljubljana, Hala Tivoli, 10.10.2007

Glasba, Koncerti 11.10.2007

Nisem ravno velik oboževalec Bryana Ferryja, nisem pa tudi čisto imun na posebni zven njegovega glasu. Všeč mi je, kako je pesmi drugih avtorjev in izvajalcev sposoben interpretirati na njemu lasten način in velikokrat doseči ali celo preseči kakovost originala.

Prvič sem se z njegovo glasbo srečal sredi osemdesetih, ko je izdal album Boys and Girls, na katerem je tudi ena njegovih največjih uspešnic Slave to Love. Spominjam se tudi njegovega nastopa na Live Aidu istega leta (1985), vendar pa sem se bolj zagrel za njegovo glasbo šele kakšni dve leti kasneje, ko mi je v roke prišla LP-jka Bryan Ferry and Roxy Music – Street Life – 20 Great Hits, ki me je tudi uvedla v glasbo skupine Roxy Music. In ostalo je bolj ali manj pri tem. Ne rečem, da nisem vsaj površno spremljal Bryanove nadaljne poti, ampak kaj več od tega pa tudi ne.

Ko pa sem kakšen mesec nazaj ujel novico, da Bryan prihaja koncertirati v naše loge, sem se brez oklevanja odločil, da se koncerta udeležim, in danes lahko z veseljem napišem, da svoje odločitve nikakor ne obžalujem.

Ko sva se s prijateljem Cashem točno ob 20. uri z Belvijske strani približevala Hali Tivoli so naju sicer obhajale zle misli, da s koncertom ne bo nič, saj nikjer nisva videla žive duše, pa tudi avtomobilov je bilo zgolj za vzorec, ampak potem sva ugotovila, da je koncertu namenjena mala dvorana, kjer pa je bilo malce bolj živahno (na tem mesu se opravičujem za slabo kakovost vseh fotografij v tem prispevku, saj so bile narejene z mobilnim aparatom in s precejšnje oddaljenosti).

Ko sva vstopila v precej prazno dvorano (ocenjujem, da nas je bilo kakih 3000) je že potekal nastop Tinkare Kovač s skupino, ki naj bi nas ogrela pred nastopom zvezde večera. Mislim, da ji to ni šlo najbolje od rok, morda zaradi prevelikega izživljanja s flavto ali pa ne najbolj posrečenega izbora pesmi.

Točno ob 21. so oder zasedli Bryan Ferry ter 9-članska spremljevalna skupina, ki so nam v naslednji uri in pol pokazali in dokazali, da gre za vrhunske in dobro uigrane glasbenike.

Glede na to, da je aktualna turneja namenjena prestavitvi zadnjega Bryanovega albuma Dylanesque, ki je v celoti posvečen predelavi Bryanu najljubših pesmi Boba Dylana, smo bili seveda deležni ustrezne količine pesmi z njega. In treba je priznati, da so predelave res vrhunske, še prav posebno pa je izstopala izvedba pesmi All Along The Watchtower, izvedba katere je bila vsekakor bliže izvedbi Jimija Hendrixa kot Boba Dylana. V vsakem primeru pa odlična!

Koncert je svoj višek doživel ob Ferryjevi izvedbi Lennonove klasike Jelous Guy, sam pa sem najbolj užival ob že omenjeni All Aong The Watchtower ter Don’t Stop The Dance in Love Is The Drug.

Ob 22.20 se je Ferry zahvalil in poklonil občinstvu ter zapustil oder. Na zahtevo občinstva se je vrnil nazaj in v bisu so odigrali še dva komada ter ob 22.30 dokončno zaključili z nastopom.

Nastop je bil res bolj kratke narave, a nabit s čustvi in odlično glasbo. Bryan Ferry vsekakor ni razočaral.

  • Share/Bookmark
blank