Kategorija: "Šport"

Slovenija : Argentina – 2:0

Šport 25.05.2010

Kakšne tri, štiri tedne nazaj sva šla z ženo na športni stadion v Kranju, da se pozanimava, kako je s treningi na trampolinu. Že ko sva hodila proti drugi strani stadiona, kjer se trampolini nahajajo, sva s teniških igrišč lahko slišala pošteno nabijanje. Nazaj grede sva se enostavno morala ustaviti in pogledati, kaj se dogaja. Nekaj časa sva stala ob mreži, ki loči teniška igrišča od drugih predelov stadiona, in zgolj nemo opazovala. Bila sva priča udarcem na meje perfekcije, tako hitrim, da sva imela težave s spremljanjem žogice. Vedel sem, da na eni strani stoji Grega Žemlja, mladeniča s čepico, ki mu je stal nasproti, pa nisem (pre)poznal. Bilo pa mi je jasno, da tako dobrega tenisa v živo še nisem gledal. Z ženo sva stopila do igrišča, tiho sedla na klop ter naslednje pol ure s peščico ostalih opazovalcev uživala v vrhunski teniški predstavi.

Kar me je najbolj presenetilo je to, da sta si fanta žoge pobirala sama in da je nekako delovalo, kot da se trenirata sama, saj ni bilo nobenih opazk, komentarjev ali navodil od kogarkoli prisotnih, ki bi lahko bil trener. Ni bilo tudi nobenega “sodnika”. Fanta sta si štela sama in sama tudi drug drugemu povedala, ali je bila žogica v avtu in za koliko. Vse skupaj je bilo videti približno tako, kot če grem sam z nekom igrat tenis, z eno oziroma dvema velikima razlikama, vse je potekalo na vrhunskem nivoju in povsem mirno.

Naslednji dan mi je žena po mejlu poslala sliko Blaža Kavčiča, s pripisom: “Da boš vedel, koga sva imela včeraj čast gledati.” Takoj mi je bilo jasno, zakaj je mladenič s kapo lahko tako dobro “pariral” Žemlji. In danes, ko sta v prvem krogu Roland Garrosa oba odpravila vsak svojega Argentinca, ki oba sodita med najboljših petdeset igralcev na svetu, tisti, ki ga je odpravil Žemlja, celo med trideset, lahko samo napišem, da me to po tistem, kar sem imel priložnost videti v Kranju, čisto nič ne preseneča. Tudi naša teniška asa zagotovo sodita med najboljšo petdeseterico tenisačev na svetu, nemara celo više.

Kar se naslova prispevka tiče, pa upam, da ga bomo imeli priložnost podoživeti tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu. Zakaj pa ne?

  • Share/Bookmark

Raj je raj na Rock Otočcu, pardon, pod Pohorjem

Foto, Zabava in sproščanje, Šport 18.05.2010

No ja, raj je bil verjetno predvsem za zmagovalce tekem, ostali pa bi verjetno raje videli, da na in ob progi ne bi bilo toliko blata, ali pač? V včerajšnjem zapisu sem na kratko podoživel celotno prireditev, a ker se je nabralo precej fotografij in včeraj, ko sem pisal objavo, vse še niso bile obdelane, sem se odločil, da danes naredim še en zapis. Tako dodajam nekaj slik iz ciljnega prostora, na katerih se lepo vidi, kakšni so tekmovalci prihajali v cilj in s kakšnimi kolesi. Pa čez kakšno blato smo se morali prebijati gledalci. Zanj sta kriva predvsem dva faktorja, to, da je vreme precej kislo in predvsem, da so pred nedavnim postavili novo vzpenjačo in je v celotnem prostoru sveže navožena zemlja, na kateri trava še ni imela priložnosti pognati.

Najprej pa objavljam posnetek s treninga štiri krosa, ki mi ga je prijazno odstopil brat Damjan, na katerem se lepo vidi, da so imeli tekmovalci zaradi lepljivega blata na progi resne težave pri preskakovanju grbin.

YouTube slika preogleda

Sledi pa še nekaj slik, predvsem tekmovalcev po prihodu na cilj ter nekaj prizadevnih delavcev, ki so pripomogli, da je prireditev lepo uspela.

  • Share/Bookmark

Blatna kopel za tekmovalce in gledalce

Foto, Zabava in sproščanje, Šport 17.05.2010

Osma izvedba svetovnega pokala gorskih kolesarjev (v spustu in štiri krosu) je uspešno pod streho, čeprav ji je šlo močno za nohte, saj se je tik pred zdajci umaknil glavni sponzor in je organizator hotel tekmo že odpovedati, a je na koncu na pomoč priskočila mariborska občina in rešila prireditev. V nedeljo jim je zagodla še narava, saj zaradi premočnega vetra niso vozili ne vzpenjača ne sedežnice, ki so bile predvidene kot rezerva, če ne bi šlo z vzpenjačo. Ja, tekmovalce in kolesa je potrebno nekako spraviti na start. Organizator je moral na vrat na nos najti alternativno rešitev – prevoz tekmovalcev z avtobusi in koles s tovornjaki. Posledica zamude pri prevozu je bila, da so pred tekmo lahko odvozili zgolj eno trening vožnjo.

Drugače pa je bil po mojem mnenju najbolj primeren dan, da se naužiješ odličnih voženj in atraktivnih potez največjih mojstrov spusta na svetu, ponovno, kot še vsakokrat doslej, petek, ko je na sporedu prosti trening in ko je bilo vreme kot naročeno za sprehajanje in postopanje ob progi. Že v popoldanskem času pa se je za nekaj minut ulilo kot iz škafa, tako da so imeli tekmovalci v štiri krosu nemalo težav na treningu in v kvalifikacijah, saj se je blato kot lepilo oprijemalo koles. Težave pa smo imeli tudi gledalci, saj je bil ciljni prostor in prostor ob progi za štiri kros videti kot znameniti blatni poligon na Rock Otočcu. Kamorkoli si pogledal, blato. Kamorkoli si stopil, blato. Bili smo dobesedno do gležnjev v blatu.

V soboto je ves dan deževalo in lahko si predstavljate, kako je to vplivalo na blatni poligon. Tekmovalci v štiri krosu so sicer rekli, da je voziti malce laže, kot je bilo v petek, saj je dež toliko omehčal blato, da ni več držalo kot lepilo, vseeno pa je seveda precej teže skakati čez grbine na mokri podlagi kot na suhi, če ne zaradi drugega, zaradi nižjih hitrosti. Prav zaradi tega so organizatorji progo za štiri kros skrajšali za zadnjih nekaj grbin. Z Andražem sva tekmo v štiri krosu sicer izpustila, saj sva se s treninga spusta (peš sva šla do Rock’n'Rolla in nazaj) vrnila mokra kot psa in premražena do kosti in sva raje počivala v apartmaju in si nabirala moči za naslednji dan. Poleg tega pa sva si tekmo lahko ogledala po televiziji.

V nedeljo dopoldan pa smo si ogledali še zadnji (in edini tisti dan) trening mojstrov spusta in imeli kaj videti. Lahko rečem samo kapo dol mojstrom. Medtem ko smo se mi pobijali ob progi in iskali oprijema za noge, so oni mimo drveli s polno hitrostjo, kot da je proga suha kot poper. Pa je bila daleč od tega. Kolesa in kolesarji so bili komaj prepoznavni, toliko blata se je nabralo na njih. Ampak tehnika je delovala brezhibno. Po prihodu na cilj pa je seveda sledilo obvezno pranje s “štrajfiksom”, med drugim tudi zaradi tega, ker iz meni neznanih razlogov na vzpenjači nimajo nameščenih nastavkov za prevoz koles in kolesa prevažajo kar v kabinah.

Ičo (Iztok Tomšič), eden glavnih organizatorjev, nam je potožil, da toliko poškodb, kot jih je bilo že prvi dan, do sedaj še niso zabeležili. Ampak to je pač davek vremena, zahtevnosti proge in otvoritvene dirke svetovnega pokala, ko se zgodi največji osip.

Drugo leto se spet vidimo, če dirka seveda sploh bo. Škoda bi bilo, če takšne velike prireditve pri nas ne bi bilo več.

  • Share/Bookmark

Gravitacijski del karavane svetovnega pokala gorskih kolesarjev že v Mariboru

Foto, Zabava in sproščanje, Šport, Življenje je life 13.05.2010

Tako je, tole je tizer, saj nas ta vikend v Mariboru ponovna čaka svetovni pokal gorskih kolesarjev v spustu in 4X-su. V mestu pod Pohorjem se bo ponovno zbrala zajetna gruča “norcev” z velikimi jajci, ki bodo s kolesi skušali čim prej in čimbolj atraktivno pridrveti v dolino. Za skomine dodajam kratek posnetek z lanskoletnega treninga 4X-sa ter nekaj slik z DH proge, prav tako s petkovega treninga, ko je bilo vreme kot naročeno. Lansko leto se je za tekmovalci precej kadilo (vsaj v petek), letos kaže, da se ne bo. Bodo pa zato same vožnje še bolj atraktivne. Se vidimo na terenu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Anže z Jesenic na jadranski obali

Šport, Življenje je life 16.11.2009

Berem prispevek o Anžetu Kopitarju na uradni spletni strani severnoameriške hokejske lige NHL in se muzam ob avtorjevem (ne)poznavanju geografije. Jesenice je namreč postavil na obalo Jadranskega morja. Da pa ne bom preveč neprizanesljiv do avtorja, ki o Anžetu seveda ne napiše nič slabega, razdalja 100 km, gledano z ameriške perspektive, verjetno ne pomeni nič in zato Jesenice lahko mirno postavijo(mo) tudi ob Jadran.

Po drugi strani pa ob pogledu na trenutno statistiko lige NHL premišljujem, kako veseli, ponosni in hvaležni smo lahko Slovenci, da se je v naših vrstah rodil tako velik talent in garač, ki v tako vrhunski konkurenci kraljuje na prvem mestu napadalcev najmočnejše hokejske lige na svetu. Pogled na to lestvico me res navdaja s ponosom, čeprav sam nimam niti najmanjše zasluge za to, kar je Anže dosegel. Lahko samo iskreno čestitam najboljšemu ambasadorju slovenskega naroda, ki s svojimi rezultati dokazuje, da živi svoje poslanstvo. Da je uresničil svoje sanje, da resnično počne tisto, kar ga veseli, da pri tem uživa in je zato najboljši.

Anžetu želim, da bi lestvica na spodnji sliki še dolgo ostala nespremenjena.

  • Share/Bookmark

Ko s(m)o prvič usekali makadam psihopati

Šport, Življenje je life 4.09.2009

Te dni, ko mi je med rekreacijo po mojem omiljenem hribovju nos preveval znan vonj, oči pa so zaznavale značilne oblike pešpoti, prehodov iz gozda na jaso in nazaj in kar je podobnih značilnih potez hribovske krajine, me je v mislih odneslo štirinajst let nazaj v daljne leto 1995. Ah, nostalgija.

Kar težko verjamem, da je včeraj minilo že štirinajst let od prvega spusta za slovenski pokal, ki smo ga člani MTB kluba Kranj priredili na Joštu nad Kranjem. V bistvu bi bilo pošteno, da bi napisal, da ga je priredil legendarni Sergej Ocepek-Sergio z našo pomočjo. Celoten projekt od ideje, do pridobitve vseh dovoljenj in soglasij, do vseh organizacijskih in izvedbenih del je ležal na njegovih plečih. Kljub silovitemu pritisku, ki mu je bil podvržen, pa je na dirki tudi nastopil. Takšnih ne delajo več.

In kakšna dirka je to bila. To so bili časi spustaške romantike, ko je dejansko šlo v večji meri za druženje kot za merjenje moči. Svetovni pokal v Sloveniji se je zdel nekaj tako nepredstavljivega kot smisel človeškega bivanja na Zemlji. Skupaj smo ga pili in se zabavali tekmovalci iz vseh taborov, gledalci in organizatorji. In ker je bilo prvič, smo tudi prvič in zadnjič naredili napako, da je bila osrednja zabava ob dogodku na sporedu v soboto na predvečer dirke. Seveda smo ga žurali pozno v noč, da ne rečem v jutro in ko je bilo treba zjutraj (ob 6-ih) na progo, je bilo hudo. Z bratom sva kot redarja skrbela za zaporo ceste, saj je del proge potekal po cesti na Jošta in smo morali organizirati izmenično enosmerno zaporo. Progo smo morali od ceste ločiti z zastavicami, obešenimi na vrv. Ko so mi v roke potisnili takšno v klobčič zvito vrv z zastavicami, ki je bila dodobra zavozlana, sem mislil, da mi bo razneslo glavo in da bo vsebina mojega želodca ugledala svetlobo dneva. Na srečo mi je na pomoč priskočil brat in elegantno rešil zadevo. V nič kaj boljšem stanju pa niso bili niti nekateri od tekmovalcev (pa ne prav veliko, da ne bom pristranski), ki jim ni uspelo brez težav zvoziti niti ogrevanja.

V naslednjih letih je bilo tega vse manj. Med tekmovalci pa je bilo skoraj nezaznavno. Šlo je vedno bolj za res. Prihajale so mlajše generacije, tekmovalci iz tujine, pokal je pridobival na veljavi, dirka je postala ena najbolj priljubljenih v državi, če ne kar najbolj priljubljena, z več tisoč gledalci ob progi. S čim takim sa lahko pohvali samo še svetovni pokal v Mariboru. Mi (organizatorji) pa smo s prireditvijo opravili čedalje bolj rutinirano. Ko smo leta 2005 priredili zadnji slovenski pokal v spustu z Jošta, romantike že davno ni bilo več. Stvar se je izpela. Kot pravi Nick Cave v pesmi Song of Joy, All things move toward their end. To še kako drži. Štafeto smo predali mlajšim silam, ki imajo dovolj energije za takšne projekte.

Ampak prvi spust z Jošta bo v mojem srcu vedno imel posebno mesto, vsem tegobam in garanju navkljub. Ali pa rvno zaradi tega.

  • Share/Bookmark

Mangart, moja sveta gora

Foto, Zabava in sproščanje, Šport, Življenje je life, Življenje je teater 18.08.2009

Zbudil sem se ob pol šestih. Naspan. Spočit. V koči je bilo že precej živahno, saj se pravi gorniki odpravljajo na ture precej pred sončnim vzhodom. Žena in sine sta še spala, pa sem se odločil, da peljem Tiko, našo labradorsko prinašalko, na krajši sprehod proti sedlu, da opravi, kar narava terja od nje, sam pa se bom malce naužil jutranje spokojnosti v visokogorju. Vendar na osrednjo avgustovsko nedeljo ob šestih zjutraj tik pod Mangartskim sedlom o kakšni spokojnosti na žalost ni bilo ne duha ne sluha. Promet na cesti, ki vodi na sedlo, je bil tako gost, da sem imel občutek, da se nahajam v srednje velikem mestu sredi delovnega tedna. Mogoče malce pretiravam, ampak akustika pod Mangartom je tako dobra, da že peščica avtomobilov na poti na sedlo ustvari skoraj neprekinjen hrup. Vmes se le najde kakšna luknja, ko človek lahko prisluhne tišini oziroma naravi. Pticam, ki pozdravljajo začetek novega dneva, ovcam, ki z zvonci opozarjajo nase. Takšen trenutek miru, ko se lahko v miru povežeš s soncem, ki se trudi pokukati izza mogočne gore. Čas za meditacijo in kontemplacijo. Do naslednjega brrrr.

Mangart je v mojem srcu že petnajst let zapisan kot sveta gora. Nekakšen domači Kailaš (Gang Rinpoche), tibetanska sveta gora, na katero naj se ne bi povzpel še nihče. Na Mangart se sicer valijo trume pohodnikov (vsaj ta vikend je bilo tako), a sam se nanj verjetno ne bom povzpel nikdar. Sem prevelik zajec, da bi se gibal po previsih in strmel v prepade. Zadostuje mi, da se na sedlo (ali pa vsaj do koče) lahko povzpnem s kolesom in naredim potem še nekaj korakov v smeri Mangarta. Zadostuje mi, da se mi že na Predelu odpre veličasten pogled nanj in da me njegova podoba spremlja med pritiskanjem na pedala. Podoba, ki raste iz metra v meter. Na koncu pa je tako blizu, da bi ga lahko zgrabil z roko, a vendar tako daleč kot Himalaja.

To soboto smo z družbo imeli torej že petnajsti tradicionalni kolesarski vzpon na Mangartsko sedlo. Kar nekaj sem jih vmes sicer izpustil, a tokrat sem bil po treh letih ponovno zraven. V prejšnjih letih smo štartali z odcepa za Mangart, od kar pa tam gradijo viadukt, imamo za izhodišče mejni prehod Predel, kjer je na voljo dovolj parkirnih mest. Pognali smo se točno opoldne in prvi junak (ki je edini napadel s specialko) je bil na vrhu že po dobri uri. Večina se jih je veselila cilja po uri in pol do dveh. Sam sem »vozil« debeli dve uri in pol, a sem bil vesel, da sem priplezal vsaj do koče (priznam, zadnji vzpon sem prepešačil). Po obveznem okrepčilu smo se spustili do avtomobilov. Med prebijanjem skozi (pre)gost avtomobilski promet se ena od udeleženk med umikanjem avtomobilu ni mogla izogniti padcu. Posledice so bile nekaj odrgnin in modric, strgana vetrovka ter zlomljena čelada. Hvala bogu, da jo je imela na glavi. Zbrali smo se na izhodiščnem položaju ter se odpravili v Bovec. Bolj natančno v Letni vrt, da proslavimo in zažremo uspešen vzpon. Nato so nekateri odšli postavljati šotore v bovški kamp, drugi so se šli razpakirati v Kaninsko vas, naša družina pa se je z avtom odpeljala nazaj do koče na Mangartskem sedlu. Prijazna oskrbnika sta nam, kljub najbolj obleganem vikendu v letu, omogočila, da smo imeli sobo za šest ljudi povsem zase. Obnemogel sem padel v posteljo in ob 21. sem sladko spal kot otrok.

Po jutranjem sprehodu s Tiko, o katerem sem pisal v prvem odstavku, sem se vrnil do koče, kjer smo pozajtrkovali in se odpravili na sedlo in od tam proti Mangartu. Ponosno sem gledal sina, kako jo strumno maha v breg in premaguje prepreke. Prav daleč sicer nismo šli, ker za večji vzpon niti nismo bili pripravljeni, a vseeno dovolj daleč, da smo se naužili čudovite gorske klime. In spremljali trume ljudi, ki so se valile na goro. Nazaj pri avtu smo si pripravili manjši piknik na travi, ki so ga nasilno prekinile agresivne ovce, ki so ne oziraje se na nas napadle naše zaloge hrane in se sploh niso pustile odgnati. Skupaj z dobrotami smo se bili prisiljeni umakniti v avto. Na srečo so šle hitro naprej in smo lahko v miru dokončali začeto. No, skoraj dokončali. Naš mir je skalil še prelet helikopterja. Ti pa v gorah ponavadi ne pomenijo nič dobrega. In res se je izkazalo, da smo priča reševalni akciji gorske reševalne službe. V časopisu sem naslednji dan prebral, da si je nek planinec zlomil nogo. Naj na tem mestu napišem, da sem opazil, da je bila večina pohodnikov, ki so se mimo nas vili proti Mangartu, vsaj na videz ustrezno opremljena za svoje početje. Skoraj vsi so bili opremljeni tudi s čeladami.

Dan smo zaključili z osvežilnim namakanjem v Soči v Čezsoči. Vikend bi bil skoraj popoln, če se ne bi tik pred prihodom domov na razcepu Zadobrova zlomil prtljažni nosilec kolesa, tako da je kolo usekalo po strehi in steklu, a na srečo se je še toliko držalo prtljažnika, da sem se z vključenimi utripalkami po odstavnem pasu privlekel do izhoda Sneberje in ustavil na prvem možnem mestu. Na avtocesti res ne bi želel ustavljati in hoditi iz avtomobila. Z ženo sva nekako demontirala nosilec ter kolo z nosilca. Pes se je iz prtljažnega prostora preselil k ženinim nogam, kolo pa v prtljažni prostor. Nosilec kolesa pa gre na kosovni odpad. Imeli smo neznansko srečo, da se ni zgodilo kaj hujšega. Naslednji nosilec kolesa, ki si ga bom omislil, bo vsekakor od priznanega proizvajalca.

Namaste, Mangart. Če ne prej, se vidiva prihodnje leto.

P.S. Slike v galeriji si ne sledijo povsem kronološko, saj je njih prvi del posnet z Nokio, glavnina pa z Nikonom. Zadnje tri pa sem dodal naknadno, ko mi je brat posredoval svoje slike.

  • Share/Bookmark

Juhu, že spet smo tu – svetovni pokal gorskih kolesarjev v Mariboru

Šport, Življenje je life 17.06.2009

O preteklih svetovnih pokalih gorskih kolesarjev pri nas (predvsem o prvem) sem pisal že na tem mestu, pa tudi na tem. Ta zapis pa je mišljen kot teaser, kajti že jutri (v četrtek, 18.6.) bo na Pohorju moč znova videti udeležence svetovnega pokala gorskih kolesarjev v spustu in štiri krosu. In glede na vremensko napoved bo pravi dan za oglede vragolij najboljših na svetu petek. Relativno najboljši. Če nisi rad moker. Po drugi strani pa ima seveda večji čar prav tekma v mokrih pogojih, ki je zagotovo precej bolj zahtevna od tiste od v suhih.

V dosedanjih šestih svetovnih pokalih v Mariboru s(m)o imeli srečo z vremenom. No, za tekmovalce je bilo verjetno večkrat prevroče, kajti skoraj vedno do sedaj je sonce neusmiljeno žgalo. Videti je, da bo letos drugače, vsaj na tekmovalna dneva, kar pomeni, da bomo videli povsem drugačno tekmo. Gledalcev skoraj za gotovo ne bo tako veliko kot prejšnja leta, bo pa tolikanj bolj zanimivo dogajanje na progi.

Svetovni pokal gorskih kolesarjev je dogodek, za katerega imam rezerviran prosti čas že leto vnaprej (skoraj, letos je naneslo tako, da v nedeljo odhajamo na dopust in jo bom moral žal izpustiti, ampak meni tako in tako večje užitke nudi ogled treninga). Tekmi bosta torej v soboto (4X) in v nedeljo (DH). Za konec dodajam še nekaj krakih posnetkov z lanskoletne tekme, ki jih je posnel moj brat Damjan.

Se vidimo pod Pohorjem (in na njem, seveda).

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kako je Shaun Palmer pod Pohorjem snedel pašto Missy Giove

Foto, Šport, Življenje je life 19.05.2009

Čez mesec dni (20. in 21. junija) bo v Mariboru zopet zbrana celotna druščina tekmovalcev svetovnega pokala gorskih kolesarjev v spustu in štirikrosu, sam pa še vedno ne morem pozabiti nepozabne prve takšne prireditve pred desetimi leti, o kateri sem se razpisal v enem svojih zgodnejših blogov. Bo že držalo, da prve(ga) ne pozabiš nikoli.

Kaj za vraga je bilo na prvi tekmi tako posebnega? Najbolj od vsega verjetno to, da smo imeli vse zvezdnike tega športa možnost videti pri nas doma. Do takrat smo jih gledali zgolj na tujih prizoriščih in v medijih. Tukaj pa smo jih imeli priložnost videti povsem od blizu. In to v času, ko sta tako moškemu kot ženskemu delu spustašev kraljevala nepremagljiva Francoza Nicolas Vouilloz (ki se je med tem posvetil rallyju in super downhillu) in Anne-Caroline Chausson (ki se je leta 2007 povsem posvetila BMX-u ter lani osvojila naslov olimpijske prvakinje v tej kategoriji). Bili smo torej polni pričakovanj in navdušenja (tako gledalci kot tudi organizatorji), kar se je seveda pri prireditvi močno poznalo. Celotni cirkus svetovnega pokala je od presenečenja nad fantastičnim sprejemom in pogoji ostal široko odprtih ust. Veliko se jih je balo, da prihajajo v malodane vojne razmere (NATO je v tistih časih še operiral po Srbiji), nato so pa tukaj naleteli na čudovit sprejem, odlično progo, fantastične pogoje in bili očarani. V tujih mediji smo lahko brali navdušena poročila kot je tole.

Stara trasa proge za spust na Pohorju je imela cilj na istem mestu kot Zlata lisica, torej pred hotelom Arena. In prav v tem hotelu je bilo (kako priročno) organizirano tudi prehranjevanje tekmovalcev. Mi (gledalci) smo tako na terasi pili kavo in veselo opazovali dogajanje na prizorišču, zraven pa so tekmovalci mirno (bolj ali manj) jedli, kar so jim pač pripravili. In se je zgodilo, da se je v naši bližini k obedovanju pripravljala divja deklica spusta Missy Giove – The Missile, ko je od nekod pridivjal razvpiti bad guy spusta in deskanja Shaun Palmer, pograbil njen krožnik in veselo pospravil vsebino. Mislim, da se Missy ni pretirano razburjala, prepričan pa sem tudi, da mu ni ostala dolžna.

Danes ne eden ne drugi ne tekmujeta več v spustu. Za Missy ne vem, kaj počne, Palmer pa se je potem, ko je propadel dogovor z nekom, ki naj bi sponzoriral Palmerjevo nastopanje v motokrosu in je v hudi depresiji zaužil skoraj usodno mešanico alkohola in kokaina, posvetil svoji znamki snežnih desk in deskanju samemu. Želi se uvrstiti v ameriško deskarsko moštvo za nastop na zimskih olimpijskih igrah prihodnje leto v Vancouvru. Pri dvainštiridesetih!

Tudi dogodki kot je opisani so popestrili prvi svetovni pokal pri nas. Verjamem, da bomo marsikaj zanimivega doživeli tudi letos, ampak takšne romantične sproščenosti med tekmovalci kot smo ji bili priča leta 1999 si pa zagotovo ne moremo obetati. Jebiga, časi se spreminjajo in mi z njimi.

Da malce vzbudim tek, objavljam nekaj posnetkov, ki jih je lansko leto naredil moj brat Damjan.


  • Share/Bookmark

Smetana svetovnega gorskega kolesarstva znova v Mariboru

Šport 18.03.2007

Skok pred ciljem DH-ja l. 2000

Pred nekaj dnevi sem čisto slučajno zasledil novico, da se v letošnji sezoni na Pohorje po petih letih ponovno vrača svetovni pokal v gorskem kolesarstvu in to kar z zaključno prireditvijo v treh disciplinah – DH, 4X ter XC (15. in 16. septembra). Organizacija pokala je bila sicer Mariboru dodeljena že pred pol leta, vendar sem na žalost v zadnjih dveh letih, od kar v Kranju ne prirejamo več spustaške dirke, precej izgubil stik z dogajanjem v gorskem kolesarstvu in me je novica pošteno presenetila. Seveda pozitivno. Na plano so takoj privreli spomini na vse štiri mariborske svetovne pokale v letih od 1999 do 2002, še posebno na prvo tekmo. Prve ne pozabiš nikoli. Čeprav so bile vse štiri tekme vrhunsko organizirane in je prav vse spremljalo neverjetno lepo vreme (prava poletna pripeka konec maja oz. v začetku junija), mi je prav dirka iz l. 1999 ostala v najlepšem spominu, še posebno dual, ki mu po mojem ni bilo para nikjer na svetu, ne prej, ne kasneje (tudi ob upoštevanju, da je dual nadomestil 4-cross). To si upam trditi, ker sem v letih od 1995 do 2005 precej spremljal tovrstno dogajanje, tako v živo kot preko medijev, in nikjer nisem zasledil česa podobno navdušujočega. To je bila res vrhunska poslastica za vse ljubitelje adrenalinskih dvobojev “na življenje in smrt”.

Proga duala v vrhnjem delu

Če me spomin ne vara, je progo zasnoval neki avstralski strokovnjak za postavljanje takšnih prog. Lahko samo rečem, da mu je skupaj z marljivimi prireditelji res uspelo narediti progo, ki je kar klicala po ostrih spopadih mož na moža.
Že petkov popoldanski uradni trening je postregel z obilico divjih voženj na robu zmogljivosti, podprtih z vratolomnimi skoki, bili pa smo seveda priča tudi precejšnjemu številu atraktivnih padcev. Tekmovalci so jo na srečo odnesli brez večjih poškod, razen Dava Culinana, člana Toyota Schween teama, ki je po skoku čez dvojno grbino nesrečno pristal na na tleh ležečem kolesu tekmovalca, ki je padel tik pred njim. Kaj se je zgodilo s kolesom lahko vidite na spodnji sliki, Dave pa zaradi bolečin v ramenskem predelu naslednji dan ni nastopil na tekmi.

Zlomljeni Schween Dava Culinana

Ob misli na samo tekmo pa mi gredo še danes mravljinci po hrbtu. Gledalci smo z odprtimi usti in glasnimi vzkliki presenečenja gledali, kako so tekmovalci dobesedno trkali med seboj v zraku, se skušali čimprej pobrati, zajahati kolo ter se pognati naprej proti cilju. Kot pravi gladiatorji. Spodaj je lep posnetek enega izmed zračnih dvobojev oz. njegovih posledic.

Trk v zraku, dual 1999

V svoji agresivnosti in nepopustljivosti je še posebno izstopal Francoz Karim Amour, ki mu je uspelo premagati oz. zriniti s proge prav vse konkurente, na koncu tudi slovitega Mika Kinga, ki je po trku obležal na progi in se od same užaljenosti več minut ni premaknil z mesta ter na razglasitvi najboljših ni hotel čestitati zmagovalcu. Je pa zato tretje uvrščeni Cedric Gracia z veseljem na progi izvedel še nekaj ekshibicijskih skokov za gledalce.
Cedric Gracia v akciji

Ženski del tekme ni bil tako atraktiven, saj je Katrina Miller z lahkoto pometla s kunkurenco. Ostaja vprašanje, kako bi se vse skupaj izteklo, če bi v dualu nastopala tudi Anne-Caroline Chauson, verjetno najboljša spustašica vseh časov, ki je suvereno dobila nedeljski spust in kot lahko vidite na spodnji fotografiji, ji tudi skoki niso nič tujega.

Anne-Caroline Chauson v skoku
Zadevo je na srečo s svojimi kamerami zabeležil Eurosport. Posnetek sem si ogledal neštetokrat, dokler se ni uničila video kaseta in nisem še izgubil upanja, da ga nekoč nekje znova najdem. Če (ko) se to zgodi, vem da bom v njem užival kot ob prvem ogledu. Na spodnji fotografiji pa si lahko ogledate še, na kašen izviren način so organizatorji vozili tekmovalce s cilja na start.

Prevoz tekmovalcev na start

Za konec naj napišem, da komaj čakam na september, ko si bo vse to znova moč ogledati v živo pri nas. Prepričan sem, da nam bodo tekmovalci prikazali vsaj del tistega, česar smo bili deležni pred osmimi leti.

  • Share/Bookmark
blank