Kategorija: "Zabava in sproščanje"

Ko ti teden dni dopusta plača zavarovalnica (pa bi bil vseeno raje doma)

Dopust, Foto, HDR fotografije, Zabava in sproščanje, Življenje je life 6.10.2011

Ker bo jutri menda nepreklicno konec podaljšanega poletja, nad katerim se letos res ne moremo pritoževati, se spodobi, da objavim spomine na svojo “avanturo” z njegovega začetka. Takole gre.

Spomini so bili prelepi in želja prevelika, zato smo že marca sklenili, da se letos vrnemo na kraj zločina. Da gremo torej po dveh letih ponovno na dopust na grški otok Kos, kjer smo se ob prvem obisku imeli res čudovito. Po natančnem pregledu vseh opcij smo se odločili za hotel Atlantis v okviru Kompasove ponudbe, ki je bila daleč najbolj ugodna od vseh, kar smo jih pregledali. Termin od 15. do 29. junija nam sicer ni šel najbolj na roke, a smo ga morali vzeti v zakup, saj so cene globlje v sezoni nesorazmerno višje.

Osrednja ugotovitev našega letošnjega obiska je, da je na Kosu še vedno vse po starem. In to je v bistvu dobra novica. Nikjer sledu o kakšni krizi, protestih, štrajkih. Raste kar nekaj novih počitniških kompleksov, stare pa pridno obnavljajo (povsem so prenovili tudi hotel Okeanis, kjer smo bili nastanjeni dve leti nazaj), infrastruktura pa ostaja enaka oziroma jo obnavljajo in dopolnjujejo zelo počasi (luknje v asfaltu so še vedno tam, kjer so bile med našim prejšnjim obiskom). Domačini so še vedno zelo prijazni, se pa vidi, da so malce tudi že naveličani navala turistov, kar pa ni nič čudnega, saj se na otoku z dobrimi 30.000 prebivalci v času sezone nahaja še okrog 100.000 turistov. V zadnjem letu prevladujejo Rusi, ki so jim ukinili vize, ti pa znajo biti precej zaverovani vase in v svoje domnevne pravice, ki jim jih prinaša dejstvo, da imajo nekaj pod palcem, kar Grkom gotovo ni po godu. Drugače pa sonce, voda, zrak, svoboda. Ponovno smo za skoraj ves čas bivanja najeli kolesa in se vsak dan vozili vsaj do mestnega jedra, če ne še kam dlje. Vse bi bilo super, če …

Kakšne tri, štiri  dni pred odhodom domov me je pričelo boleti uho. Mislil sem si: “V uho si zabašem malce vate ter spijem dva, tri ouzote, pa bo bolečina izginila, hitreje kot je prišla.” Kako zelo sem se motil. Bolečina se je samo še stopnjevala in po dveh dneh je bilo ženi tega dovolj in je poklicala na Coris, kjer smo imeli sklenjeno družinsko turistično zavarovanje, da mi poiščejo zdravstveno pomoč. Prijazni operater je poskrbel, da me je v roku ene ure v hotelski sobi obiskala zdravnica, ki je ugotovila, da gre za infekcijsko vnetje sluhovoda z močno obremenitvijo bobniča. Predpisala mi je celo goro zdravil, dala navodila za izvajanje terapije ter me šokirala z izjavo, da z mojim skorajšnjim odhodom domov ne bo nič, saj naslednji dan (ko smo odhajali domov) nikakor ne bom v stanju, ki bi dopuščalo letenje. Šok. Kaj pa zdaj? Vsaj še štiri dni naj bi ostal na otoku, da antibiotik naredi svoje in bolečina popusti. Predstavniki Corisa in Kompasa so se trudili z iskanjem prostega mesta zame na kakšnem izmed letov v Slovenijo v tistem terminu ter z iskanjem/pogajanjem za proste kapacitete, kjer bom nastanjen do dneva odhoda. Na koncu so mi našli prosto mesto na letu, točno teden dni za mojim prvotno načrtovanim odhodom domov. V hotelu pa so jim/mi šli toliko na roke, da sem lahko še naprej ostal v istem apartmaju. Ampak …

Sam. Ko sta se tisto sredo žena in sine z avtobusom odpeljala izpred hotela, jaz pa sem ostal tam, sem se počutil povsem enako kot takrat, ko so se oči, mami in brat po zaprisegi odpeljali z vlakom, jaz pa sem ostal v Mostarju. Dobro, situacija je bila vseeno precej drugačna, občutki pač ne. In čeprav so me po vrnitvi domov vsi prijatelji in znanci zbadali, češ, koliko si plačal zdravnici, da je rekla, da ne moreš domov, lahko rečem, da izkušnja ni bila nič kaj prijetna. Prve dni je bila še vedno prisotna precej močna bolečina, ki je le počasi popuščala, poleg tega nisem smel v vodo, se preveč izpostavljati vetru (ki je tam stalnica) in piti alkohola. Predvsem pa sem bil sam, samcat. Pa še brez računalnika. In kot veste na svetu ni bolj nebogljenega bitja, kot je bolan moški, kaj šele, če ta ostane še brez oskrbe. Šalo (ali pa tudi ne) na stran. Takrat mi ni bilo do smeha. Ampak, kaj pa sem hotel, nekako sem se moral prebiti skozi teden dni “nagradnega” dopusta. In sem se. Ko je bolečina malce popustila, sem sem si ušesa zaščitil z ruto, sedel na kolo, se odpeljal v mestno središče in za kakšno uro ali dve okupiral mestno knjigarno. Na koncu sem si kupil specializirano fotografsko revijo, posebno izdajo glasbenega mesečnika Uncut, posvečeno Pink Floydom ter roman The Pregnant Widow, priznanega angleškega pisatelja Martina Amisa. Potem pa sem se skoraj zabubil v sobo, bral kupljeno literaturo ter na TV spremljal žensko nogometno svetovno prvenstvo (ki se mi je vsaj pri eni ali dveh tekmah zdelo precej bolj privlačno od moškega, pa ne samo zaradi akterk pač pa tudi zaradi igre), nisem pa se mogel izogniti niti stalnim poročilom s priprav na in s same monaške poroke stoletja. Vesel sem bil edino neposrednega prenosa koncerta Jeana Michaela Jarrea, ki ga je izvedel v čast mladoporočencema. Vsaj enkrat na dan sem se vseeno spravil na kolo in se odpeljal do mesta oz. na kakšno bližnjo lokacijo in naredil nekaj fotografskih posnetkov, da sem vsaj malce razbil monotonost “zaporniških” dni. Čas je mineval prekleto počasi. Že po 14 dneh (torej še pred tem tedenskim podaljškom) sem se naveličal hotelske hrane, čeprav je bil ponudba precej pestra. Zato sem se odpeljal tudi do blagovnice Carefour in si nakupil zalogo hrane in pijače (predvsem vode) za nekaj dni. V hotel sem hodil samo še na večerje, za ostale obroke sem poskrbel sam. Kuhal sem si tudi kavo in bil skoraj povsem samozadosten, le tu in tam me je v apartmaju obiskala Mucikita (glej fotogalerijo), da sem ji postregel s kakšnim ostankom hrane in mlekom. Pa v soboto me je še enkrat obiskala zdravnica, ki je ugotovila, da okrevam po načrtih in da bom v sredo lahko odletel domov.

Prišla je tudi tako težko pričakovana sreda, ki sem jo ob (ponovnem) branju Coelhove Veronika se odloči umreti, seveda v angleščini, večinoma preživel na mestnih klopicah, v pričakovanju skorajšnjega snidenja z bližnjimi. Naj napišem še, da je bil let domov eden najboljših, če ne kar najboljši v mojem življenju. Vzleteli smo 15 minut prej in pristali še 15 minut prej, kot je bilo predvideno, tako da sem po pristanku s klicem presenetil ženo, ki je bila takrat še v postelji, misleč, da ima še dovolj časa do mojega prihoda. Konec dober, vse dobro. Edina resnično dobra stran tega nepredvidenega podaljška dopusta je bila, da me je z vsem skupaj (razen izdatkov za dodatno hrano in literaturo) častila zavarovalnica, a če bi lahko izbiral, bi bil vseeno raje doma. Plačali so mi zdravniško oskrbo, zdravila, nastanitev (polpenizion) in let domov. Osnovno družinsko zavarovanje za 15 dni vas pri Corisu pride dobrih 30 evrov. Že prej nisem našel slabe besede za njih, zdaj pa sklenitev zavarovanja pri njih priporočam vsakomur, ki se odpravlja na pot v tujino. Se splača.

  • Share/Bookmark

Fotografske krice krace z ljubljanske obvoznice

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 17.08.2011

Ženka me je včeraj zvečer peljala na Trnfest, sam pa sem čas vožnje izkoristil za ustvarjanje abstraktnih “umetnin” s svojim fotoaparatom, ki so nastale kot posledica dolge ekspozicije in premikajočih se motivov (pa seveda tudi tresočih se rok). No, nekaj jih je nastalo tudi na poti domov, pa ni opaziti kakšne bistvene razlike, saj sem domov vračal v enakem agregatnem stanju, kot sem bil ob prihodu. Aktivne linije so izrisale prav zanimive podobe, z nekaterih se da celo razbrati, kje so nastale.

  • Share/Bookmark

Pravi pogum (True Grit) – Ethana in Joela Coena in pravi pogum Charlesa Portisa

Film, Knjige, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 1.03.2011

Močno bi se motili, če bi mislili, da je film Pravi pogum bratov Coen priredba istoimenskega filma iz l. 1969 z Johnom Wayneom v glavni vlogi. Za razliko od slednjega je film bratov Coen precej bolj zvesta adaptacija romana True grit, ki ga je leta 1968 napisal Charles Portis. Drži pa, da je film z Johnom Wayneom močno prispeval k popularizaciji romana, ki ga imajo mnogi za enega velikih ameriških romanov 20. stoletja.

Charles Portis je bil zelo uspešen poročevalec in kolumnist pri različnih časopisih in revijah (Herald Tribune, Newsweek, …), ki je slovel kot edini poročevalec, ki na svojem delovnem mestu ni imel telefona, kar je bilo za časopisnega reporterja nepredstavljivo. Je pa znal odlično podati novico, saj je suhoparne informacije  z izjemnim občutkom zapakiral v zgodbo, zaradi česar si je pridobil spoštovanje kolegov in nadrejenih. Dokler se ni nenadoma na višku poročevalske kariere odločil, da ima tega dovolj in da se bo posvetil pisanju romanov. Pokazal je pravi pogum in se odpovedal varni službi, da bi sledil notranjemu klicu. Novinarstvo je torej povsem obesil na klin in se lotil pisanja. Leta 1966 je tako izšel njegov prvi roman Norwood, dve leti za njim pa True Grit. Do danes je izdal še tri romane, zadnjega leta 1999, noben od njih pa ni dosegel priljubljenosti romana True Grit. Čeprav Protis ni odljuden človek, le redkokdaj pristane na intervju in o njem ni kaj dosti znanega. Lahko bi rekli, da živi v slogu J. D. Salingerja, a bi mu nemara naredili krivico.

Brata Coen sta se torej v svojem slogu lotila ekranizacije Portisove literarne predloge. In po mojem mnenju svoje delo opravila temeljito in dobro kot vedno.  Imela sta srečno roko (oziroma znanje) pri izbiri sodelavcev. Tako Jeff Bridges kot tudi Hailee Steinfeld sta prikazala izjemno igro, prav nič pa ni zaostajal niti Matt Damon. Direktor fotografije Roger Deakins je poskrbel za nekaj izvrstnih posnetkov, predvsem bi tukaj izpostavil prizor na sodišču, ko Mattie s pogledom išče Roosterja, v temačen od petrolejk bežno osvetljen prostor pa skozi žaluzije prodira nekaj žarkov. Že samo zanj bi si Deakins zaslužil oskarja za fotografijo. Naj bo Pravi pogum največji poraženec letošnjih oskarjev, a to nikakor ne pomeni, da si film ne bi zaslužil vsaj kakšnega zlatega kipca. Sam bi ga zagotovo podelil bratoma Coen za prirejen scenarij, Rogerju Deakinsu za fotografijo ter Hailee Steinfeld za stransko žensko vlogo. Z veseljem bi ga dal tudi Jeffu Bridgesu, ki je fenomenalen kot zapiti šerif Rooster Cogburn, a moram priznati, da bi se, če bi mi bilo dano izbirati, tudi sam odločil za Colina Firtha, ki letos rrrrresnično ni imel konkurence.

Za konec naj še dodam, da sem v COBISSU preveril, ali imamo pri nas na voljo prevod katerega izmed Portisovih romanov in ugotovil, da ga nimamo. Niti romana True Grit. Škoda.

  • Share/Bookmark

Tist’ dan v tednu Big Foot Mame

Film, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 7.12.2010

YouTube slika preogleda

23. junij 1999 je poseben datum v moji osebni zgodovini. Zgodili sta se dve sila pomembni reči. Na ta dan sem namreč spoznal Casha, človeka, ki mi je zelo veliko dal in ima prav posebno mesto v mojem srcu in ki je tisti dan proslavljal diplomo na pikniku za Savo, na katerega sem bil preko svojega brata povabljen tudi sam. A še pred odhodom na piknik sva se z bratom udeležila še enega prelomnega dogodka (no, brat je bil na pikniku že pred tem, jaz sem ga zgolj spotoma pobral na Celovški, kjer ga je odložil Cash, ki ob vsakršni priložnosti z veseljem na dan privleče zabavno prigodo v zvezi s postopkom predaje/prevzema, na temo Kranjčan v Ljubljani). Ta drugi dogodek je bil koncert skupine Big Foot Mama v nabito polnih Križankah, ob njihovi 10-letnici. Z mirnim srcem in brez dodatnega premišljevanja lahko zapišem, da je bil to eden najboljših, če ne kar najboljši rock koncert, kar sem jih videl. Pa jih nisem videl malo. Tudi doživetje skupine Pixies pet let kasneje na istem prizorišču ni bilo tako globoko, pa gre v bistvu za mojo najljubšo skupino, ki se je tedaj po 12-letih mirovanja ponovno formirala in se podala na svetovno turnejo in sem bil resnično vzhičen, da mi jih je bilo dano videti. A enostavno ni bilo takšne energije kot na Bigfootih, pri katerih se je čutilo, da so s srcem pri stvari, za razliko od Pixiesov, ki so bili tam očitno zaradi (pomanjkanja) denarja.

In včeraj zvečer sva z bratom med in po ogledu rockumentarca o skupini Big Foot Mama Tist’ dan v tednu v kranjskem Planetu Tuš obujala spomine na tiste čase. In neizmerno uživala na popotovanju, na katerem nas je film popeljal od golobradih fantičev do precej bolj kosmatih (nekaterih pa tudi manj) in seveda zrelih mož, ki so pošteno zaznamovali zadnjih 20 let slovenskega rock’n'rolla. Nekateri arhivski posnetki so tako bizarni, da delujejo naravnost fantastično. Tisti, ki smo bili vsaj kot gledalci/poslušalci zraven precejšnji del njihove poti, seveda film doživljamo drugače, precej bolj osebno, kot tisti, ki te predzgodovine nimajo. Zato sam verjetno nisem poklican, da bi dajal kakšno oceno, ker bo povsem nekritična. A bom vseeno napisal, da mi je bil film zelo všeč, da sta dve uri minili kot bi mignil ter da sem kinodvorano zapustil resnično dobre volje.

Edino, kar me bega je, kje so bili vsi gledalci? Glede na to, da je film na sporedu samo v Tuševih kinocentrih, domnevam, da tako kot v Kranju zgolj z eno predstavo na dan, bi jih bilo verjetno lahko malce več kot zgolj peščica. Sploh, če upoštevamo še to, da bo film na sporedu zgolj teden dni, t. j. do jutri. Zadeva je (po mojem mnenju) vsekakor vredna ogleda tudi za tiste, ki niso (bili) oboževalci skupine, za tiste, ki to so (so bili) pa je ogled skoraj obvezen.

Get reaedy to rock’n'roll!

  • Share/Bookmark

Marela kot Claudia Schiffer

Foto, Podobe narave, Zabava in sproščanje, Življenje je life 22.09.2010

Ne bi bil zvest samemu sebi, če ne bi tudi letos vsaj enega zapisa namenil marelam. Tem elegantnim velikankam, ki na prelomu poletja v jesen vsako leto krasijo naše gozdove. Torej, marele so. Preverjeno. Pa ne samo marele, v gozdovih se tare gob. Toliko jih je, da je težko narediti korak v katero koli smer in da pri tem ne bi nehote katere izmed njih pohodil. Tudi če si popolnoma “slep” za gobe in ti jih mora običajno nekdo s prstom kazati, pa jih še ne vidiš, bi v teh dneh z lahkoto iz gozda prišel s polno košaro gob. Ne rečem, da užitnih, a košara bi bila polna. Sam pač nisem gobar, sem bolj občudovalec gob v njihovem naravnem okolju. Uživam v raznoraznih oblikah, barvah, vzorcih in še čem, kar gobe kot take definira. Nisem gobar, z eno izjemo – z veseljem utrgam marelo, če mi prekriža pot. Si jo pa pred tem seveda dodobra ogledam in se je naužijem v vsej njeni veličastnosti. Včasih se kakšen košček gozda spremeni tudi v moj fotografski atelje in marela (ali kakšen drug zanimiv primerek gobe) postane moj model. In potem skačem okrog nje z vso opremo, kot bi šlo za kakšno Claudio Schiffer. Upam samo, da me ne bo kakšen lovec pomotoma odstrelil, ko bo slišal in opazil po tleh se plazečo gmoto, saj moje “delovišče” ni kaj prida oddaljeno od Spodnje Besnice, kjer so menda v teh dneh opazili medveda. Na ogled postavljam nekaj primerkov fotografij, nastalih na zadnjih fotošutingih (predvsem marel, seveda).

  • Share/Bookmark

Od Benetk do Orlekov

Dopust, Foto, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 11.08.2010

V šoku sem se zbudil s precej bolečo glavo in mrzlično pogledal na zaslon mobitela. Jebenti, ura je bila šest. “Žena, zbudi se, zaspali smo. Ura je šest,” sem v naglici budil ženo. Morali bi vstati ob petih, a sem prvič v življenju ob prvem zvoku izključil budilko in spal naprej. Žena in sine pa seveda prav tako. Zakaj neki bi v soboto vstajali tako zgodaj?

Vse se je začelo teden dni prej, ko sem v družbi najbližjih praznoval rojstni dan in so mi prijatelji podarili čudovito, ogromno knjigo s posnetki Benetk iz zraka, zraven pa priložili vozovnice za izlet v Benetke s katamaranom za mene, Marjetko in Andraža, da se o lepotah prepričamo tudi v živo. Žena je uredila vse potrebno in nam že za naslednjo soboto rezervirala sedeže na katamaranu Prince of Venice. Ker je bil zbor izletnikov v Izoli zapovedan za pol osmih, jaz pa sem čez palec ocenil, da imamo do Izole dobro uro vožnje, smo se odločili, da gremo od doma ob pol šestih in se ustavimo še na kavi pri prijateljici Andreji in njeni sestri, ki bosta čez vikend v Izoli. Tak je bil načrt. Izvedba pa je potem malce zašepala. Jutranja kavica je odpadla, mi pa smo uspeli (skoraj) pravočasno priti do Izole, najti parkirišče in poiskati zborno mesto. Zamudili smo samo deset minut in kljub temu še nekaj časa stali v vrsti za check-in.

Imeli smo srečo, ker je bilo ozračje prečiščeno in vidljivost naravnost fantastična. Med triurno vožnjo do Benetk smo lahko opazovali Dolomite in višje zgradbe bližnjih italijanskih mest. Vožnja je potekala mirno, saj ob tako mirnem morju skoraj ne more biti drugače. Prijazni Kompasovi vodiči so nam v več jezikih predstavili načrtovani potek ogleda mesta in opcije, ki jih imamo na izbiro. Na tem mestu moram poudariti, da so predstavniki Kompasa seveda predvsem trgovci, ki želijo s ponujanjem dodatnih storitev ustvariti dodano vrednost. Kar samo po sebi ne bi bilo nič spornega, če nas pri tem ne bi ustrahovali z npr. izjemno zasoljenimi cenami ustekleničene vode v mestu in nam ponujali svojih majhnih plastenk za 2 €, potem pa sem v prodajalni v prvi stranski ulici našel ena in pol litrsko plastenko za 1,5 €. Precej uspešno so nam prodajali tudi povratno vožnjo z vodnim taksijem od trga sv. Marka do pristanišča, saj je od enega do drugega kakšnih 45 min hoje. Ker sem računal, da bomo na koncu ogleda vsi skupaj precej utrujeni, sem se tudi sam odločil za nakup kart za taksi in za nas tri plačal okrog 70 € za 20 min vožnje po velikem kanalu. In to brez računa. Ne rečem, da se ni prileglo, da nam ni bilo treba hoditi nazaj do katamarana, ampak prav veliko pa od te vožnje tudi nismo imeli (beri: 70 € stvar zagotovo ni bila vredna).

Zdi se mi, da je edini pravi način prihoda v Benetke po morju. Mestu se približuješ po širokem kanalu, med obrambnimi nasipi, mimo letališča, nogometnega štadiona in pokopališča in se potem počasi pelješ mimo trga sv. Marka in ostalih znamenitosti do samega pristanišča. Moram reči, da sem imel na tem delu občutek, da se vozim po reki. Delovalo mi je precej podobno doživetju vožnje po Nilu v Kairu. Pred vhodom v pristaniško poslopje se je vila precej dolga kolona obiskovalcev z vsega sveta. Ko sem se že “zasekiral”, da se bomo načakali, so nas (potnike s Princea) spustili v mesto brez kakršnihkoli formalnosti in seveda mimo vrste. Lepo. Smo pa bili zato ob povratku na Princea podvrženi skoraj takšnemu pregledu, kot bi šlo za vkrcanje na letalo. Ob prihodu nič, ob odhodu pa takšna kontrola? Tega si pač ne znam razložiti. Mesto samo je seveda zanimivo, ni pa nekaj, kar bi moralo biti na seznamu stvari, ki jih moraš videti preden umreš. Seveda se tare turistov, a daleč od tega, da bi bilo nevzdržno. Najbolj navdušen sem bil nad izdelki iz stekla (fotografijam katerih sem namenil tudi precejšen del foto galerije) in pa nad dejstvom, da sem dve minuti stran od trga sv. Marka pil odličen kapučino za 1,30 €, kar ni nič dražje kot v Ljubljani, s tem, da še nikjer, ampak resnično nikjer v Ljubljani nisem pil tako dobrega. Res je sicer, da sem si ga moral postreči sam in ga spiti v stoje, ampak bil je vreden vsakega centa. Ne verjamem, da je tisti v Florianu na trgu sv. Marka kaj boljši, čeprav zanj plačaš 12 €.

Po prihodu v Izolo smo se takoj pognali do izolske plaže in se osvežili v morju. Bilo je fantastično, ampak sledilo je nekaj še precej boljšega. Ko smo se odpravljali proti parkirišču, sem zaslišal zvoke znane mi melodije. Kdo že to izvaja? Orleki! Tako je. V živo v Izoli. Lepšega zaključka dneva si ne bi mogel predstavljati. Stali smo tam in uživali v vsakem trenutku glasbe in nastopa, predvsem fenomenalnega Jureta Torija na harmoniki. To, kar ta model počne s harmoniko, pa je nekaj, kar bi moralo biti na seznamu stvari, ki jih moraš videti (in slišati) preden umreš. Virtuoz na harmoniki par excellence. Izlet v Benetke je bil čisto kul, a če bi moral izbirati med koncertom Orlekov in njim, bi se brez oklevanja odločil za Orleke. Na srečo mi ni bilo treba izbirati.

  • Share/Bookmark

Tretji Svet igrač – zaporniški film z velikim srcem in kopico zabave

Film, Zabava in sproščanje 26.07.2010

Pri Pixarju so znova presegli samega sebe in postavili nove mejnike v 3D animaciji, ki jih bodo konkurenti težko kaj kmalu dosegli, kaj šele presegli. Precej bolj verjetno je, da bo to v doglednem času znova uspelo ustvarjalcem pri Pixarju. Morda že v prihajajočem drugem delu Avtomobilov, a menim, da bo težka. Toda, pustimo se presenetiti.

A posvetimo se tretjemu Svetu igrač, ki je luč sveta ugledal v juniju (pri nas na spored prihaja v avgustu) in zaključuje trilogijo Svet igrač, s katere prvim filmom se je leta 1995 začela doba 3D risank, z drugim delom, leta 1999, se je Pixar zasidral ne prestolu med ustvarjalci animiranih filmov, s tretjim pa se bo ta njihov status samo še okrepil.  V to sem prepričan. Pri Pixarju imajo navado, da v odjavni špici filma navedejo imena vseh otrok njihovih uslužbencev, ki so se rodili v času nastanka dotičnega filma. In pri Svetu igrač 3 je ta seznam precej dolg, saj je film nastajal 4 leta in mesec dni. A je bilo vredno, saj jim je uspelo tehnološki proces močno izboljšati, kar se pozna pri natančnosti izdelave detajlov, predvsem bi tu poudaril neverjetno natančno simulacijo izražanja čustev z obrazno mimiko, ki se je povsem približala človeški.

Dogajanje v filmu je postavljeno 11 let naprej od prejšnjega dela, torej toliko, kot je tudi v resnici minilo. Andy je skoraj odrasel fant, ki se odpravlja na fakulteto, za igrače pa seveda nima več časa.  Te so se sprijaznile s tem, da mu ni več do njih, razen šerifa Jelka, ki je trdno prepričan, da temu ni tako. Po naključju skoraj pristanejo v smeteh, nato pa sledi rock’n'roll dogodkov, ki vključuje naslednje pojme: vrtec, razkol med Jelkom in ostalimi igračami, kopica novih likov  igrač, Bonniejina hiša,  zapor, Mojmoj, Jelkov povratek, veliki pobeg, smetišče in srečen konec na novi lokaciji. Pa še marsikaj bi se našlo, a glavni element filma so zagotovo hudo zabavni in močno čustveni prizori, ob katerih se bodo tudi marsikateremu očku in mamici orosile oči.

V film se je vrnila vsa originalna igralska zasedba, kar veliko pove tudi o tem, kaj posameznim igralcem Svet igrač pomeni. Prav tako pa je pri njegovem nastanku sodelovala tudi večina ustvarjalcev prejšnjih dveh delov. Nekje v ozadju je seveda vedno prisoten “oče” Sveta igrač John Lasseter, ki je to pot režijo sicer prepustil prav tako zagnanemu Leeju Unkrichu, ki se je odlično odrezal, čeprav gre v bistvu za njegov režijski prvenec, je pa pred tem že ko-režiral nekaj velikih Pixarjevih uspešnic, kot so drugi del Sveta igrač, V iskanju malega Nema, Pošasti iz omare, itd. V končnem izdelku se vidi prisotnost moštvenega duha, ki kaže na to, da so pri Pixarju resnično ponosni na svojega otroka (Svet igrač) in da na z njim povezanih projektih vsi delajo z velikim zanosom.

Zadeva zagotovo nikogar ne bo pustila hladnega, kar dokazujejo tudi ocene zadovoljnih gledalcev, med katere (sicer po službeni dolžnosti) lahko štejem tudi sebe. Takoj, ko bo film na sporedu pri nas, peljem Andraža v kino. Tudi zaradi njega, seveda, a priznam, da predvsem zaradi sebe, ker si ga želim znova ogledati. Želel pa bi tudi preveriti, v kolikšni meri se bodo naši sinhronizatorji uspeli približati Tomu Hanksu, Timu Allenu, Joan Cusak, Nedu Beattyju in ostalim odličnim interpretom, ki so svoje glasove posodili likom iz filma. Ne dvomim, da jim bo precej dobro uspelo, saj je slovenska sinhronizacija risank na izjemno visokem nivoju tudi v svetovnem merilu.

Komaj čakam na avgust. Naj zaključim z iztočnico Kena Kozmobliska – Do neskončnosti in naprej!

  • Share/Bookmark

Zverinica bleščeče zelenih oči

Foto, Podobe narave, Zabava in sproščanje, Življenje je life 30.06.2010

“Veverica je!” je vzkliknila žena, ko je nekaj metrov pred nama čez stezo steklo nekaj podolgovatega s precej čudno glavo. Napenjal sem oči in ušesa ter skušal slediti bitju, ki se je ob šumenju listja hitro spuščalo po bregu navzdol. “Ne, ni veverica, ampak podlasica. In nekaj drži v gobcu. Miško!” sem pametno pripomnil, naredil nekaj korakov v smeri njenega “pobega” in zgrabil fotoaparat, da naredim portret ubežnice. No, da vsaj skušam narediti njen portret, kot se je izkazalo kasneje. Zaradi hitrega razvoja dogodkov seveda nisem imel časa preveriti nastavitev fotoaparata, ampak sem samo nameril in pritisnil na sprožilec. In tako večkrat.  Slikal sem bolj ali manj po občutku, saj v danih svetlobnih pogojih njenega položaja nisem mogel natančno določiti. Edino, kar mi je šlo na roke, je bilo to, da se je, ko se ji je zdelo, da je dovolj na varnem, ustavila in gledala v najini smeri. Ob vsaki sprožitvi bliskavice, sem lahko videl močan odsev njenih oči, uprtih vame. Ko je bila stvar mimo in podlasice že davno ni bilo več na vidiku, sem ob pregledu posnetega materiala precej slabe volje ugotovil, da sem jo sicer ujel, a so bile nastavitve fotoaparata prilagojene slikanju na travniku, obsijanem s soncem, kjer sem še malo pred tem veselo slikal metulje. Čeprav sem uporabljal bliskavico so bili vsi posnetki znatno premalo osvetljeni, saj je bila podlasica od mene oddaljena vsaj deset metrov. Vseeno pa je z njih moč razbrati njeno podolgovato postavo in miško, ki jo drži v gobcu. Oči pa itak ne moreš zgrešiti. Naslednjič bom za vsak primer pred vstopom v gozd ustrezno prilagodil nastavitve fotoaparata. Nikoli ne veš, kaj zanimivega ti lahko že v naslednjem trenutku prekriža pot.

  • Share/Bookmark

Skunk Anansie – Ljubljana, 28.5.2010

Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 31.05.2010

Ko nas je Slemc zagledal, mislim, da je bilo med nastopom banda Urban&4, kako stojimo tam sredi hale na Gospodarskem razstavišču kot kup nesreče, nam je lahko samo smejoč se dejal: “Saj sem vam rekel, da Skunki ne bodo nastopili pred eno.” Ne me jebat. Pa ti (organizatorji) niso normalni. Do enih zjutraj naj čakamo? To ne more biti res. A ne bi šli raje domov? Ja, za nas “stare prdce” je spoznanje, da na delovni dan ne bomo videli postelje pred četrto zjutraj lahko precej boleče. Ko smo zvedeli, da bodo Skunki nastopili pri nas, smo bili tako vzhičeni, da jih bomo lahko videli, da se nismo kaj prida menili za podatek, da bodo nastopili v okviru festivala Mars in da bodo kot zvezde večera seveda nastopili kot zadnji.

A smo nekako preživeli tudi Dan D in slabo akustiko dvorane ter dočakali Skunke. In bili za svoje muke pošteno poplačani. Skin in njeni fantje so nam uprizorili šov, ki ne bomo nikdar pozabili. V svojem življenju sem bil priča mnogim koncertom tudi največjega formata, a moram reči, da takšne energije kot so jo med nastopom od sebe dali Skunki, še posebno Skin, še nisem doživel. Morda se je temu približal edino Buda s svojo skupino Elvis Jackson. Imel sem občutek, da na odru gledam divje, besa polne najstnike, ki kar kipijo od energije. Danes pa sem malce poguglal in zaprepadeno ugotovil, da so vsi v skupini člani združenja 40+. Kot zadnji se mu je prav na dan koncerta pridružil bobnar Mark, ki smo mu na Skinino pobudo složno zapeli Happy Birthday. Kaj se imam torej sam pritoževati nad pozno uro? Vsi po vrsti so starejši od mene in na odru dajejo vse od sebe, jaz pa imam probleme že s tem, da moram biti nekaj ur na nogah.

Skin se sicer niti sanjalo ni, kje se nahaja, a je bila vidno presenečena in zadovoljna nad odzivom publike. Dobro razpoložena si je privoščila kar nekaj izletov med publiko in nam pustila, da odpojemo refren ali dva. K sreči mi je že pri tretjem poskusu foto dokumentiranja njihovega nastopa nastopa shodila baterija na mobitelu in sem se lahko v celoti posvetil samemu nastopu. In bil na koncu skoraj gluh in brez glasu, a neizmerno hvaležen, da sem jih imel priliko videti in slišati. Skunki so naredili pravi čudež, da so v tako nemogoči dvorani zveneli tako dobro. Odigrali so dva bisa in zadnji skoraj gotovo ni bil v planu, kar pomeni, da so se pri nas počutili zelo dobro.

Takoj bi si jih z veseljem ogledal ponovno, ne bi pa imel nič proti, če bi to bilo ob kakšni bolj človeški uri in seveda v bolj primerni dvorani.

  • Share/Bookmark

Raj je raj na Rock Otočcu, pardon, pod Pohorjem

Foto, Zabava in sproščanje, Šport 18.05.2010

No ja, raj je bil verjetno predvsem za zmagovalce tekem, ostali pa bi verjetno raje videli, da na in ob progi ne bi bilo toliko blata, ali pač? V včerajšnjem zapisu sem na kratko podoživel celotno prireditev, a ker se je nabralo precej fotografij in včeraj, ko sem pisal objavo, vse še niso bile obdelane, sem se odločil, da danes naredim še en zapis. Tako dodajam nekaj slik iz ciljnega prostora, na katerih se lepo vidi, kakšni so tekmovalci prihajali v cilj in s kakšnimi kolesi. Pa čez kakšno blato smo se morali prebijati gledalci. Zanj sta kriva predvsem dva faktorja, to, da je vreme precej kislo in predvsem, da so pred nedavnim postavili novo vzpenjačo in je v celotnem prostoru sveže navožena zemlja, na kateri trava še ni imela priložnosti pognati.

Najprej pa objavljam posnetek s treninga štiri krosa, ki mi ga je prijazno odstopil brat Damjan, na katerem se lepo vidi, da so imeli tekmovalci zaradi lepljivega blata na progi resne težave pri preskakovanju grbin.

YouTube slika preogleda

Sledi pa še nekaj slik, predvsem tekmovalcev po prihodu na cilj ter nekaj prizadevnih delavcev, ki so pripomogli, da je prireditev lepo uspela.

  • Share/Bookmark

Blatna kopel za tekmovalce in gledalce

Foto, Zabava in sproščanje, Šport 17.05.2010

Osma izvedba svetovnega pokala gorskih kolesarjev (v spustu in štiri krosu) je uspešno pod streho, čeprav ji je šlo močno za nohte, saj se je tik pred zdajci umaknil glavni sponzor in je organizator hotel tekmo že odpovedati, a je na koncu na pomoč priskočila mariborska občina in rešila prireditev. V nedeljo jim je zagodla še narava, saj zaradi premočnega vetra niso vozili ne vzpenjača ne sedežnice, ki so bile predvidene kot rezerva, če ne bi šlo z vzpenjačo. Ja, tekmovalce in kolesa je potrebno nekako spraviti na start. Organizator je moral na vrat na nos najti alternativno rešitev – prevoz tekmovalcev z avtobusi in koles s tovornjaki. Posledica zamude pri prevozu je bila, da so pred tekmo lahko odvozili zgolj eno trening vožnjo.

Drugače pa je bil po mojem mnenju najbolj primeren dan, da se naužiješ odličnih voženj in atraktivnih potez največjih mojstrov spusta na svetu, ponovno, kot še vsakokrat doslej, petek, ko je na sporedu prosti trening in ko je bilo vreme kot naročeno za sprehajanje in postopanje ob progi. Že v popoldanskem času pa se je za nekaj minut ulilo kot iz škafa, tako da so imeli tekmovalci v štiri krosu nemalo težav na treningu in v kvalifikacijah, saj se je blato kot lepilo oprijemalo koles. Težave pa smo imeli tudi gledalci, saj je bil ciljni prostor in prostor ob progi za štiri kros videti kot znameniti blatni poligon na Rock Otočcu. Kamorkoli si pogledal, blato. Kamorkoli si stopil, blato. Bili smo dobesedno do gležnjev v blatu.

V soboto je ves dan deževalo in lahko si predstavljate, kako je to vplivalo na blatni poligon. Tekmovalci v štiri krosu so sicer rekli, da je voziti malce laže, kot je bilo v petek, saj je dež toliko omehčal blato, da ni več držalo kot lepilo, vseeno pa je seveda precej teže skakati čez grbine na mokri podlagi kot na suhi, če ne zaradi drugega, zaradi nižjih hitrosti. Prav zaradi tega so organizatorji progo za štiri kros skrajšali za zadnjih nekaj grbin. Z Andražem sva tekmo v štiri krosu sicer izpustila, saj sva se s treninga spusta (peš sva šla do Rock’n'Rolla in nazaj) vrnila mokra kot psa in premražena do kosti in sva raje počivala v apartmaju in si nabirala moči za naslednji dan. Poleg tega pa sva si tekmo lahko ogledala po televiziji.

V nedeljo dopoldan pa smo si ogledali še zadnji (in edini tisti dan) trening mojstrov spusta in imeli kaj videti. Lahko rečem samo kapo dol mojstrom. Medtem ko smo se mi pobijali ob progi in iskali oprijema za noge, so oni mimo drveli s polno hitrostjo, kot da je proga suha kot poper. Pa je bila daleč od tega. Kolesa in kolesarji so bili komaj prepoznavni, toliko blata se je nabralo na njih. Ampak tehnika je delovala brezhibno. Po prihodu na cilj pa je seveda sledilo obvezno pranje s “štrajfiksom”, med drugim tudi zaradi tega, ker iz meni neznanih razlogov na vzpenjači nimajo nameščenih nastavkov za prevoz koles in kolesa prevažajo kar v kabinah.

Ičo (Iztok Tomšič), eden glavnih organizatorjev, nam je potožil, da toliko poškodb, kot jih je bilo že prvi dan, do sedaj še niso zabeležili. Ampak to je pač davek vremena, zahtevnosti proge in otvoritvene dirke svetovnega pokala, ko se zgodi največji osip.

Drugo leto se spet vidimo, če dirka seveda sploh bo. Škoda bi bilo, če takšne velike prireditve pri nas ne bi bilo več.

  • Share/Bookmark

Gravitacijski del karavane svetovnega pokala gorskih kolesarjev že v Mariboru

Foto, Zabava in sproščanje, Šport, Življenje je life 13.05.2010

Tako je, tole je tizer, saj nas ta vikend v Mariboru ponovna čaka svetovni pokal gorskih kolesarjev v spustu in 4X-su. V mestu pod Pohorjem se bo ponovno zbrala zajetna gruča “norcev” z velikimi jajci, ki bodo s kolesi skušali čim prej in čimbolj atraktivno pridrveti v dolino. Za skomine dodajam kratek posnetek z lanskoletnega treninga 4X-sa ter nekaj slik z DH proge, prav tako s petkovega treninga, ko je bilo vreme kot naročeno. Lansko leto se je za tekmovalci precej kadilo (vsaj v petek), letos kaže, da se ne bo. Bodo pa zato same vožnje še bolj atraktivne. Se vidimo na terenu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Računalniška doba se je zame začela pred dvajsetimi leti, za Disneyjev studio prav tako

Zabava in sproščanje, Življenje je life 3.05.2010

Leta 1989 je naša družina postala bogatejša za veliko čudo tehnike. Stric je iz Nemčije namreč pripeljal prvega pravega PC-ja. Sam sem takrat sicer služil bivši domovini in sem se z zadevščino seznanil šele globoko v naslednjem letu (natančno pred dvajsetimi leti, ko sem bil po skoraj devetih mesecih prvič doma na »podaljšanem« prvomajskem vikendu), je pa toliko več zabave z novo igračko imel moj brat. Za današnje standarde je zadeva sicer imela sila pičlo uporabno vrednost, ampak vseeno smo z njo nevede vstopili v novo, digitalno dobo. Nastopila je zora računalništva tudi za nas, male uporabnike. In na vrata je potrkala z naslednjimi impresivnimi tehničnimi podatki: 16 MHz Intelov procesor 386, 512 kB RAMa, 20 MB prostora na disku. Ja, zadevščina bi imela resne probleme z eno samo sliko, ki jo danes proizvede moj fotoaparat, že dve pa bi zagotovo pomenili odpoved poslušnosti. Slika bi se zagotovo nalagala celo večnost, če bi se sploh naložila. Da ne govorim o tem, da se mi niti sanja ne, na kakšen način bi jo sploh lahko spravil na računalnik, saj se o kakšnih USB ali bognedaj celo brezžičnih povezavah takrat nikomur ni še niti sanjalo. Za vnos podatkov v računalnik si imel na voljo vhodni enoti za diskete (floppy diske) – za malo in veliko in mislim, da nobena (takrat) ni imela kapacitete večje od 1,44 MB. In če bi sliko že uspel spraviti na računalnik, ti tisto, kar bi videl na črnobelem 13-palčnem zaslonu zelo slabotne resolucije, verjetno ne bi nudilo kakšnih večjih estetskih užitkov. Sva pa z bratom vseeno lahko ure in ure previsela pred računalnikom in se preganjala s ferrariji in porscheji v Accoladovi igrici The Duel: Test Drive II in naju ni nič motilo, da je stvar črnobela. V tistih časih je bil PC namenjen pretežno igranju igric. No, saj se tudi moj sin z računalnikom spoznava preko igric, razlika je zgolj v tem, da ima dobrih petnajst let manj, kot sem jih imel sam, ko sem šel skozi to fazo. Kar pomeni, da ima že v izhodišču petnajst let prednosti in bo nekoč iz PC-ja lahko iztisnil precej več kot zmorem sam.

Pri tem lahko potegnem zanimivo vzporednico z Disneyjem, kjer so približno v istem času plaho vstopali v dobo digitalnih risanih filmov, ko so ustvarjali risanko Lepotica in zver. Ozadja zanjo so bila na primer že pretežno generirana računalniško. So se pa recimo v oddelku za računalniško animacijo cele tri mesece trudili računalniško izdelati drevo, pa jim je uspelo izdelati zgolj nekaj, kar je še najbolj spominjalo na vrtečo se kokošjo taco. Ustvarjalci so bili prisiljeni zavreči zamisel, da bi gozd izdelali računalniško in so pač uporabili klasične metode.

Pri Disneyju so kasneje v animaciji naredili pravo računalniško revolucijo in se danes ponovno vračajo h klasičnim metodam, sam pa vsakodnevno za računalnikom preživim tja do 16 ur, od tega na razvedrilo odpadeta največ dve, pa še ti sta namenjeni branju časopisov in mailov ter bloganju. Kakšne igrice na računalniku nisem igral že tako dolgo, da ne pomnim. No, ne bom trdil, da nisem pri kakšni malce pomagal Andražu. Ampak to ne šteje.

  • Share/Bookmark

Ko tudi “fina ljubljanska dama” poprime za lopato

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 12.04.2010

Znova je napočil čas, da uredimo svoje vrtove in si zagotovimo nekaj prepotrebnega domačega zelenjavnega prirastka. Štihanje je eno od opravil pri hiši, ki vsako leto poskrbi, da smo družinski člani nekaj uric še bolj povezani. Ko vsak opravlja svoje delo in se netijo medsebojne iskrice, ki poskrbijo za obilo dobre volje in smeha. Ja, štihanje je lahko tudi prav zabavno opravilo, če ga človek ne jemlje kot prisilo. Zavihajmo torej rokave, zgrabimo lopate, vile in grablje ter akcija! Jaz pa bom, kot vsako leto, poskrbel za zadostno količino gnoja. Brez tega pač ne gre.

  • Share/Bookmark

Mar bo zima al’ pomlad ali kepanje, čebelice in regrat

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life 15.03.2010

Malega, ženo in babi sem včeraj popoldan odpeljal na meni najljubšo jaso na svetu, ki zna v prav vsakem letnem času pokazati svoj najlepši obraz. Od pomladanskega, s prebujajočo naravo, preko poletnega, ko vse buhti od življenja, do fantastično barvitega jesenskega ter v spokojno snežno belino odetega zimskega. Te dni pa kaže dvojni obraz. Na prisojnih obronkih snega že zdavnaj ni več, rastlinski svet se že prebuja s prvimi cvetovi in celo kakšno čebelico ali trota je moč opaziti. V kotanji na spodnjem koncu, ki leži v senci, pa leži še kakšnih 30 cm debela snežna odeja, ki daje vtis, ko da je ravnokar nehalo snežiti.

In kombinacija obojega je pravi recept za zimske radosti. Do mile volje se lahko predajaš skakanju, valjanju in dričanju po snegu ter ter kepanju in ostalim zimskim radostim v kotanji, nato pa se povzpneš malo više, med zelenje in cvetove in si na toplem pomladnem soncu ogreješ premražene kosti. Nato pa, če imaš tako dobro teto kot jaz, te lahko ob prihodu domov preseneti še zvrhana skleda sveže nabranega regrata. Človek ne bi imel nič proti, če bi takšna pomlad še nekaj časa trajala.

  • Share/Bookmark
blank