Kategorija: "Zabava in sproščanje"

Piran, Trst in pelc montli

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 24.02.2010

Nedeljsko jutro se je počasi že spreminjalo v čudovit dan, ko je padla odločitev, da se po dolgem času odpravimo na družinski izlet na slovensko obalo. Takoj ko smo zapustili Ljubljano,  je nebo razsvetlilo sonce v vsej svoji lepoti. Adijo depresija, dobrodošlo življenje. Na postojnskem so bile vidne sledi precej močnega sneženja s prejšnjega dne. Že po izhodu iz prvega predora pa nas je pričakala čisto drugačna pokrajina, nikjer sledu o kakšnem snegu.

V Portorožu smo parkirali v bližini Droginih skladišč soli in se podali na sprehod proti Piranu. Mali z biciklom (no, trenutno še štiriciklom), midva pa peš za njim. Na sprehajalni poti se je trlo nam podobnih iskalcev pomladnega sonca in mali je precej uspešno slalomiral med njimi. Pot ni povsem prijazna do kolesarjev, saj jo na več mestih presekajo stopnice. A prestaviti otroško kolo je seveda precej bolj enostavno kot je invalidu premagati arhitektonske ovire z vozičkom. Odgovorni bi lahko kaj ukrenili v tej smeri, saj sprehod ob morski obali res blagodejno vpliva na vse, ki smo še kako potrebni sprostitve in odmika od vsakodnevnega stresa. In zakaj si tega ne bi mogli privoščiti tudi tisti z gibalnimi omejitvami? Tik pred Piranom nas je presenetila deponija, ki so jo začasno namestili kar na parkirišče pred mestom. Kontejnerji polni smeti in smetarska vozila v urbanem delu turističnega kraja? Na parkirišču? Turizem smo ljudje.

Fizična aktivnost nas je izčrpala, ustavili smo se pri prvem peku in si kupili precej dober burek ter ga pomlaskali na servisnem pomolu piranske marine. Tedaj se je ženi utrnila zamisel (dokaz, da s polnim želodcem misli laže tečejo), da bi se zapeljali v Trst. Kot turisti. Na kapučino. Ker kot turisti tam sploh še nismo bili. V starih časih, ko smo množično oblegali znameniti Ponteroso, ni bilo niti časa niti interesa za ogled mesta.

Rečeno storjeno. Pa da ne dolgovezim. Trst je lep. Lepši kot ga sem ga imel v spominu. Veliki trg je resnično impozanten in večino časa smo se zadržali tam. Turistov in lokalnih sprehajalcev ni manjkalo, med njimi pa smo lahko videli toliko finih gospa v krznenih plaščih, kot jih sam nisem videl v celem življenju. Še zdaj ne morem verjeti, da nekdo lahko tako mirno in ponosno, brez kančka slabe vesti, razkazuje svojo nizko stopnjo ozaveščenosti. Poslikal sem tudi prodajalno krznenih plaščev, kjer se le-teh kar tare. Ne gre mi v glavo, da je nekdo pripravljen odšteti takšno količino denarja za krzno eksotične živali, ki so jo ulovili ali gojili zgolj za to, da bo neka vešča nosila plašč iz njihove kože. Bodi dovolj o tem. Ponovno sem dolžan opravičila Jamesu Joyceu, s čigar spomenikom sem se, tako kot v Dublinu, slikal v trenirki. Kultura pa taka. Dobro, da mama ne ve. Na spominski plošči ob spomeniku je zapisano, da je Joyce svoji Nori pred stotimi leti napisal, da je Trst njegova duša. Moja pa je nemara njegov rodni Dublin.

Kaj več bodo o našem izletu povedale slike, naj dodam samo še to, da je bil kapučino naravnost odličen in povrhu vsega nič dražji kot v Ljubljani. Že samo zaradi tega se nam je izplačalo zapeljati do Trsta.

  • Share/Bookmark

Nončni pohod na Jošta, šnops in palačinke

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life 2.02.2010

Če nam je le dano, se z druščino vsaj enkrat letno podamo na nočni pohod na Jošta, najraje ob polni luni in po snežni podlagi. Hoja po zasneženi stezi, obsijani s polno luno, je nekaj najbolj čarobnega, kar sem v življenju izkusil. Ob povsem jasni noči sploh ni potrebe po uporabi kakršnekoli dodatne razsvetljave. Na gozdnih jasah bi človek skoraj potreboval sončna očala, saj se lunina svetloba čudovito odbija od snežnih kristalčkov. Naravni Swarovski, vam rečem.

Ob zadnji polni luni so nam pohod preprečili oblaki, zato smo se odločili, da gremo dva večera kasneje, torej sinoči. Ker je luna vzhajala kasneje in ni imela več takšne moči, smo vseeno potrebovali nekaj naglavnih svetilk, smo pa resnično uživali v hoji po sveže zapadlem snegu. Ker podlaga ni bila ledena, ni bilo nevarnosti za kakšen hujši zdrs in padec, če pa ti je že slučajno zdrsnilo, si pristal na (v) mehkem. 100 % pure joy!

Na vrhu pa čudovit razgled, čaj z rumom, šnopček in gratinirane nadevane palačinke, čeprav je koča ob ponedeljkih zaprta. Moja ženka zna vedno poskrbeti za kakšno sladko presenečenje, da je druženje še bolj veselo. Veselimo se že naslednje polne lune. Če bo le mogoče, zadevo ponovimo.

Zmaga!

Pogled na Stražišče

Pogled na Šmarjetno, Kranj in Krvavec

Druščina pozira pred cerkvijo

Še dve s pogledom na Stražišče

Pogled proti Šmarni gori, z Ljubljano v ozadju

Za konec še pogled proti osvetljenemu smučišču na Staremu vrhu


  • Share/Bookmark

S sankami po šolski strehi

Foto, Zabava in sproščanje 1.02.2010

Stvar ni tako nevarna, kot je slišati. Gre za to, da so snovalci osnovne šole v Dragomlju znali poskrbeti za veselje otrok, ki tam žulijo klopi, pa ne samo njih. Šola je namreč sestavljena iz treh modulov, od katerih je pri dveh streha zasnovana tako, da v lepem loku pade do tal. Takšna streha, pokrita s travo, že v letnem času predstavlja poligon za rekreacijo, v zimskem, kadar narava ne skopari s snegom, pa se spremeni v priročno sankališče. Včeraj sem ga preizkusil tudi sam in moram reči, da naklon sploh ni tako majhen kot se zdi, nasprotno, sanke prav dobro “letijo” in v izteku imaš občutek, da te bo zabilo ob tla. Prehod v iztek je pač malce bolj “divji” kot na kakšni skakalnici, a za sankaške potrebe povsem ustrezen.

Pri vsem skupaj mi je še najmanj jasno, kako otroci zdržijo pri pouku, če jim misli stalno uhajajo na streho?

  • Share/Bookmark

Zimske radosti na bregu nad hišo

Foto, Zabava in sproščanje 20.01.2010

Ja, tako to gre. Babi si je zamislila, da bi bilo res lepo, če bi se pri njej in pri dediju doma zbrali prijatelji njunih otrok iz mladosti, s svojimi otroki, njuni prijatelji pa še kdo in bi se skupaj spuščali z zračnicami po bregu nad njuno hišo. In to soboto je zamisel meso postala. Vabilu so se odzvali skoraj vsi, tako da se nas je pri babici in dediju tekom dneva zvrstilo blizu štirideset. Kar za povprečno veliko stanovanje ni mačji kašelj, a smo bili vsi do zadnjega deležni toliko jedače in pijače, da smo pokali po šivih. Gostitelja sta nakuhala tolikšno količino izvrstnega “makaronflajša”, da bi z njim lahko nahranila manjši bataljon. Seveda smo ga ob odhodu vsi dobili še za domov. O sladicah, čaju z obveznimi dodatki ter ostalih pritiklinah sploh ne bom zgubljal besed. Se bom raje posvetil sankanju oz. spuščanju z zračnicami. Dedi se je potrudil in s stisnjenim zrakom napolnil pet ali šest zračnic za traktorske gume, zraven pa še nekaj manjših. Otovorjeni z njimi pa še nekaj dodatnimi pripomočki za spuščanje po snegu smo se podali na breg nad hišo. In veselje se je pričelo. Staro in mlado se je spuščalo od zgodnjih dopoldanskih ur pa vse do poznega mraka. Kolikor se je komu zahotelo in kolikor je kdo zmogel. Vmes pa smo si tu in tam privoščili odmor in se malo okrepčali. Za prvo silo lahko že na sankališču, za kaj več pa smo se spustili do hiše. Očitno je bilo videti, da takšne zabave že dolgo ni bil deležen nihče od nas. Babi in dedi sta res carja, zadevo bo treba še kdaj ponoviti.

  • Share/Bookmark

Črno, ki te ljubim črno, z bež kapo in deteljico

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life 5.11.2009

S tem zapisom ne nameravam spodbujati alkoholizma. Niti pod razno. Gre preprosto za to, da je pint Guinnessa ena bolj fotogeničnih stvari, kar so jih moje oči kdaj videle. Nekakšen ultimativni fotografski predmet poželenja. Na žalost takrat, ko se pojavi priložnost za slikanje, pri sebi ponavadi nimam boljšega fotoaparata od tistega, s katerim je opremljen mobilnik. A tudi na teh slabih posnetih mi stvar deluje fascinantno. Z obvezno deteljico na bež penah. Guinness je zagotovo najbolj fotogenično pivo na svetu.

Zgornja kompozicija je bila ustvarjena zavestno (skoraj).

Pa na zdravje!

  • Share/Bookmark

Chick Corea, Stanley Clarke in Lenny White – Power of Three, Gallusova dvorana CD, 27.10.2009

Duhovnost, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 28.10.2009

Sinoči sem imel spet enkrat v življenju srečo, da sem bil priča duhovnemu dogodku par excellence. No, bolj kot sreči se imam za to izkušnjo zahvaliti prijateljici Eleni, ki me je na dogodek povabila. Po petintridesetih letih so se namreč v Ljubljano vrnili Chick Corea, Stanley Clarke ter Lenny White, ki so takrat kot kvartet Return to Forever, katerega član je bil še Al di Meola, nastopili v Hali Tivoli. Tokrat so kot trio Power of Three v sklopu 50. ljubljanskega jazz festivala nastopili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Ker nisem niti velik poznavalec jazza, niti njihove glasbe kot take, bom oceno repertoarja včerajšnjega koncerta prepustil bolj poklicanim od sebe. Jemljem pa si pravico napisati, da sem lahko tudi sam kot v bistvu laični poslušalec že po nekaj taktih uvodnega komada videl (slišal), no, začutil, da so na odru resnični mojstri svoje obrti. S prvega balkona sem imel priliko pod seboj opazovati nekakšno mešanico Jesperja Juula in Jamese Earla Jonesa za klavirjem, Baracka Obamo (po končanem mandatu) na kontrabasu ter Ice-T-ja za bobni. Toliko o moči domišljije in asociacij. To, kar je prihajalo izpod njihovih prstov, pa presega še tako bujno domišljijo. Zvoki so me ponesli v svetove, v katerih nisem bil še nikdar dotlej. Brezčasno. Breztelesno. Velik del koncerta sem spremljal z zaprtimi očmi. Ko si odvisen zgolj od sluha, je doživetje precej globlje. Seveda pa sem imel oči odprte ravno dovolj, da sem lahko tudi vizualno spremljal gestikuliranje med izvajalci. Bili so vidno razpoloženi. In the mood. Sproščeni. Kar se je najlepše odražalo v nasmehih, ki so jih drug drugemu namenjali ob duhovitih potezah posameznika, ki jih ni manjkalo.

Od začetka me je malce motil preveč izstopajoč zvok bobnov, čeprav ni šlo za kakšno neusmiljeno nabijanje po bobnih, prej za nežno spoznavanje z njimi, ki pa je precej izstopalo v sami zvočni sliki (vsaj sam sem imel tak občutek). A se je zadeva kmalu unesla. Na žalost so imeli na razpolago zgolj uro in pol, saj je njihovemu nastopu sledil še en koncert v Klubu CD, a je bilo tudi to dovolj, da človek pride na okus po božanskem. Če bi moral izpostaviti zgolj eno stvar, bi bilo to izvajanja na kontrabasu Stanleyja Clarka. Človek zna iz svojega inštrumenta spraviti zvoke, za katere (vsaj do včeraj) ne bi niti pomislil, da jih je sproduciral kontrabas. Hudo. Ko je v roke prijel lok, me je na trenutke asociiral na malce globlje zvenečo Apocalyptico. Najbolj pa se me je dotaknil v svojem solu, čigar prvi del me je spomnil na pokojnega basista Metallice Cliffa Burtona in njegova izvajanja v komadu (Anesthesia) Pulling Teeth z njihovega debitantskega albuma Kill ‘em All, zaključil pa se je v čistem bluesu v stilu Muddyja Watersa.

Publika, ki je znala med koncertom z navdušenim aplavzom pozdraviti mojstrske poteze izvajalcev, je bila dorasla koncertu, razen peščice neotesancev, ki so kljub izrecni prepovedi na dan privlekli svoje mobitele in skušali na skrivaj (bolj slabo) snemati dogajanje na odru. Uboge pare, namesto da bi uživali v samem dogodku tukaj in zdaj, so si raje naprtili stresno nalogo, da skušajo posneti nekaj, kar je obsojeno, da bo videti in slišati kot navadno skrpucalo. Skoraj vsi so imeli opravka s hosteso, ki jih je prišla okarati. Prav jim je. Na koncu nam je trio z dolgim aplavzom uspelo zvabiti nazaj, da so zaigrali še en komad in verjetno bi še kakšnega, če ne bi bili zaradi časovne stiske prireditelja dobesedno prisiljeni zapustiti odra.

Za okus vam dodajam posnetek nastopa tria Power of Three iz Romunije, ki je na žalost nastal na zgoraj opisan način, a boljšega nisem našel.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Ne domnevaj, da ti nekdo “krade” marele

Zabava in sproščanje, Življenje je life 5.10.2009

Ko sem se izza ovinka pripeljal do svojega običajnega izhodiščnega položaja, sem presenečen skušal najti razumsko razlago, zakaj je parkirišče nabito polno. Bil je torek popoldan, navaden deloven dan, na kakršnega običajno na tem mestu naletim na največ dve, tri parkirana vozila. Tistega dne pa je bila še mimovodeča cesta skoraj do neprevoznosti zaparkirana, tako da sem komaj našel prostor za svojega jeklenega konjička. Porajali sta se mi dve možni razlagi za takšno stanje, ali ljudje na veliko lovijo zadnje še tako lepe dneve, ko se da po hribih sprehajati v poletni opravi ali pa se je med okoliškim življem razširila vest, da so gozdovi natrpani z gobami in je narod navalil na njih kot ose na med.

Ta druga domneva bi nemara lahko bila celo več kot zgolj domneva, kajti gob je bilo ob (na) stezi res ogromno. Šlo je sicer pretežno za sirovke, golobice, maslenke in travniške šampinjone (od tistih, ki jih poznam), pa še za celo goro meni nepoznanih zraven. Ampak za vse naštete mi je bilo mar kot za lanski sneg, mene je naprej gnala želja po tem, da čim prej ugotovim, ali so končno na sporedu tudi marele. Kajti moja napoved iz sredine avgusta, da je napočil čas za marele, je bila zgrešena približno toliko kot napoved kakšnega guruja ekonomije sredi leta 2008, da bo leto 2009 leto velike gospodarske konjunkture. Marel ni in ni hotelo biti od nikoder (vsaj ne na terenih, za katere vem, da na njih uspevajo).

Prisopihal sem na sleme in kmalu sem jo uzrl. Kukala je izpod listja na strmem bregu, kakšne štiri ali pet metrov pod vrhom. Ne bodi len sem se urno spustil do nje. Gravitacija me je vlekla proti dolini, a sem se ji dokaj uspešno upiral, občasno tudi z vsemi štirimi. Nisem se še niti prebil do prve, že sem nekaj metrov pod njo uzrl naslednjo. Spretno kot veverica sem se pognal proti njej (beri: odlomstil sem kot medved) in jo utrgal nekje na spodnjem delu stebla (noža seveda nisem imel s seboj). Ob pogledu navzgor proti prvi, mi je zaigralo srce, saj je malce nad njo moje oko uzrlo še eno, ki se je skrivala pod plastjo listja, tako da je bila od zgoraj povsem nevidna. Še dobro, da je nisem pomendral med svojim vratolomnim spustom. Ko sem se z dvema marelama v roki prebijal proti tretji, bi skoraj prišlo do tragedije. Pod mojo težo se je vdala malce debelejša trhla veja, na katero sem stopil (kdo bi ji zameril), in nenadoma sem se znašel na tleh, drseč proti dolini. Levo roko sem tiščal v zrak, da se ne bi kaj zgodilo marelama, z desno pa sem instinktivno kot kakšen Bruce Willis zgrabil za drevesce, mimo katerega sem drsel. Preživel sem, še bolj pomembno pa je, da sta preživeli tudi obe mareli. Z dvema marelama v roki bi še nekako šlo, s tremi pa nikakor, zato sem, ko sem se z vsemi tremi uspel prebiti nazaj na stezo, iz zgornjega dela trenirke, ki sem jo imel obešeno okrog pasu, naredil nekakšno culo in odšel novim gobarskim zmagam naproti.

Ko sem takole nadaljeval svoj pohod in utrgal še tri marele, med njimi je bila ena celo iz rodu velikank, sem pod seboj poslušal glasove z obeh strani hriba. Imel sem občutek, da po celem hribu mrgoli izkušenih gobarjev, jaz, amater, pa jim spretno izmikam plen. Reveži se sploh ne zavedajo, kaj jih je doletelo. Ko sem se vrnil do avtomobila, bogatejši za slastno večerjo, sem se moral nasmejati vsem svojim domnevam in strahovom, ki so se mi porajali pred in med pohodom, saj sem ugotovil, da je bilo parkirišče tako polno zato, ker se je večja skupina pohodnikov odločila za skupen pohod na enega okoliških vrhov in so se pač pripeljali z večjo količino avtomobilov. Toliko torej o domnevnem navalu gobarjev.

Če bi se ob pričetku pohoda držal tistega od Ruizovih štirih dogovorov, ki pravi, da ne domnevaj, bi moj sprehod zagotovo minil v bolj sproščeni maniri.

  • Share/Bookmark

Mangart, moja sveta gora

Foto, Zabava in sproščanje, Šport, Življenje je life, Življenje je teater 18.08.2009

Zbudil sem se ob pol šestih. Naspan. Spočit. V koči je bilo že precej živahno, saj se pravi gorniki odpravljajo na ture precej pred sončnim vzhodom. Žena in sine sta še spala, pa sem se odločil, da peljem Tiko, našo labradorsko prinašalko, na krajši sprehod proti sedlu, da opravi, kar narava terja od nje, sam pa se bom malce naužil jutranje spokojnosti v visokogorju. Vendar na osrednjo avgustovsko nedeljo ob šestih zjutraj tik pod Mangartskim sedlom o kakšni spokojnosti na žalost ni bilo ne duha ne sluha. Promet na cesti, ki vodi na sedlo, je bil tako gost, da sem imel občutek, da se nahajam v srednje velikem mestu sredi delovnega tedna. Mogoče malce pretiravam, ampak akustika pod Mangartom je tako dobra, da že peščica avtomobilov na poti na sedlo ustvari skoraj neprekinjen hrup. Vmes se le najde kakšna luknja, ko človek lahko prisluhne tišini oziroma naravi. Pticam, ki pozdravljajo začetek novega dneva, ovcam, ki z zvonci opozarjajo nase. Takšen trenutek miru, ko se lahko v miru povežeš s soncem, ki se trudi pokukati izza mogočne gore. Čas za meditacijo in kontemplacijo. Do naslednjega brrrr.

Mangart je v mojem srcu že petnajst let zapisan kot sveta gora. Nekakšen domači Kailaš (Gang Rinpoche), tibetanska sveta gora, na katero naj se ne bi povzpel še nihče. Na Mangart se sicer valijo trume pohodnikov (vsaj ta vikend je bilo tako), a sam se nanj verjetno ne bom povzpel nikdar. Sem prevelik zajec, da bi se gibal po previsih in strmel v prepade. Zadostuje mi, da se na sedlo (ali pa vsaj do koče) lahko povzpnem s kolesom in naredim potem še nekaj korakov v smeri Mangarta. Zadostuje mi, da se mi že na Predelu odpre veličasten pogled nanj in da me njegova podoba spremlja med pritiskanjem na pedala. Podoba, ki raste iz metra v meter. Na koncu pa je tako blizu, da bi ga lahko zgrabil z roko, a vendar tako daleč kot Himalaja.

To soboto smo z družbo imeli torej že petnajsti tradicionalni kolesarski vzpon na Mangartsko sedlo. Kar nekaj sem jih vmes sicer izpustil, a tokrat sem bil po treh letih ponovno zraven. V prejšnjih letih smo štartali z odcepa za Mangart, od kar pa tam gradijo viadukt, imamo za izhodišče mejni prehod Predel, kjer je na voljo dovolj parkirnih mest. Pognali smo se točno opoldne in prvi junak (ki je edini napadel s specialko) je bil na vrhu že po dobri uri. Večina se jih je veselila cilja po uri in pol do dveh. Sam sem »vozil« debeli dve uri in pol, a sem bil vesel, da sem priplezal vsaj do koče (priznam, zadnji vzpon sem prepešačil). Po obveznem okrepčilu smo se spustili do avtomobilov. Med prebijanjem skozi (pre)gost avtomobilski promet se ena od udeleženk med umikanjem avtomobilu ni mogla izogniti padcu. Posledice so bile nekaj odrgnin in modric, strgana vetrovka ter zlomljena čelada. Hvala bogu, da jo je imela na glavi. Zbrali smo se na izhodiščnem položaju ter se odpravili v Bovec. Bolj natančno v Letni vrt, da proslavimo in zažremo uspešen vzpon. Nato so nekateri odšli postavljati šotore v bovški kamp, drugi so se šli razpakirati v Kaninsko vas, naša družina pa se je z avtom odpeljala nazaj do koče na Mangartskem sedlu. Prijazna oskrbnika sta nam, kljub najbolj obleganem vikendu v letu, omogočila, da smo imeli sobo za šest ljudi povsem zase. Obnemogel sem padel v posteljo in ob 21. sem sladko spal kot otrok.

Po jutranjem sprehodu s Tiko, o katerem sem pisal v prvem odstavku, sem se vrnil do koče, kjer smo pozajtrkovali in se odpravili na sedlo in od tam proti Mangartu. Ponosno sem gledal sina, kako jo strumno maha v breg in premaguje prepreke. Prav daleč sicer nismo šli, ker za večji vzpon niti nismo bili pripravljeni, a vseeno dovolj daleč, da smo se naužili čudovite gorske klime. In spremljali trume ljudi, ki so se valile na goro. Nazaj pri avtu smo si pripravili manjši piknik na travi, ki so ga nasilno prekinile agresivne ovce, ki so ne oziraje se na nas napadle naše zaloge hrane in se sploh niso pustile odgnati. Skupaj z dobrotami smo se bili prisiljeni umakniti v avto. Na srečo so šle hitro naprej in smo lahko v miru dokončali začeto. No, skoraj dokončali. Naš mir je skalil še prelet helikopterja. Ti pa v gorah ponavadi ne pomenijo nič dobrega. In res se je izkazalo, da smo priča reševalni akciji gorske reševalne službe. V časopisu sem naslednji dan prebral, da si je nek planinec zlomil nogo. Naj na tem mestu napišem, da sem opazil, da je bila večina pohodnikov, ki so se mimo nas vili proti Mangartu, vsaj na videz ustrezno opremljena za svoje početje. Skoraj vsi so bili opremljeni tudi s čeladami.

Dan smo zaključili z osvežilnim namakanjem v Soči v Čezsoči. Vikend bi bil skoraj popoln, če se ne bi tik pred prihodom domov na razcepu Zadobrova zlomil prtljažni nosilec kolesa, tako da je kolo usekalo po strehi in steklu, a na srečo se je še toliko držalo prtljažnika, da sem se z vključenimi utripalkami po odstavnem pasu privlekel do izhoda Sneberje in ustavil na prvem možnem mestu. Na avtocesti res ne bi želel ustavljati in hoditi iz avtomobila. Z ženo sva nekako demontirala nosilec ter kolo z nosilca. Pes se je iz prtljažnega prostora preselil k ženinim nogam, kolo pa v prtljažni prostor. Nosilec kolesa pa gre na kosovni odpad. Imeli smo neznansko srečo, da se ni zgodilo kaj hujšega. Naslednji nosilec kolesa, ki si ga bom omislil, bo vsekakor od priznanega proizvajalca.

Namaste, Mangart. Če ne prej, se vidiva prihodnje leto.

P.S. Slike v galeriji si ne sledijo povsem kronološko, saj je njih prvi del posnet z Nokio, glavnina pa z Nikonom. Zadnje tri pa sem dodal naknadno, ko mi je brat posredoval svoje slike.

  • Share/Bookmark

Dobrodošli na drugem planetu – Wellness Orhidelia

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life 11.05.2009

Ko stojiš pred poslopjem novega wellness kompleksa Orhidelia v Termah Olimia, se počutiš kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu. Zadeva je zasnovana povsem futuristično. Ne znam opisati občutka, ki mi ga vzbudi pročelje iz temnih ploskev z ostrimi robovi, je pa ta zagotovo povezan z mojimi predstavami o arhitekturni urejenosti zgradb bodočih zemeljskih kolonij na kakšnem drugem planetu.

Decembra, ko smo bili z družino na krajšem oddihu v termah, sem z nejevero primerjal tisto, kar je bilo na promocijskih plakatih, z dejanskim stanjem na terenu. Tole da naj bi dokončali pred prvim majem 2009? Ne samo, da ne verjamem, marveč si tudi težko predstavljam, da bi zadeva dejansko bila videti tako kot na skicah.

In ker jim zadeve resnično ni uspelo dokončati pred prvim majem (pa zamuda ni bila huda, kakšnih deset dni), je naneslo tako, da sem bil znova nenačrtovano prisoten na svečani premieri, no, otvoritvi. Otvoritev sama ni bila nič pompoznega (vsaj za nas, zunanje opazovalce ne), je pa zato tolikanj bolj pompozen sam objekt. Stvar v živo deluje še precej boljše kot je bilo možno pričakovati na podlagi skic.

Najboljše od vsega pa je, da je tisto, kar objekt skriva v sebi, še bolj fascinantno od njegove zunanjosti. Vse opremljeno v stilu, s posebnim poudarkom na udobju. Udobni fotelji, najbolj udobni ležalniki, kar sem jih do sedaj imel priložnost preizkusiti (vse je oblazinjeno), da ne govorim o možnosti vrhunske sprostitve na vodnih posteljah. Očitno so pri snovanju mislili na parčke, ki se bodo lahko nemoteno predajali sprostitvi v intimnih kotičkih. Teh je na voljo več kot dovolj. Objekt je ogromen. V večji meri se namreč skriva pod zemljo. Pa je zadeva zasnovana tako, da človeku ne daje takšnega občutka. Svetlobe je zadosti, zraka pa tudi. Vse, vključno s savnami, je zelo prostorno.

Res je, da sem Orhidelio obiskal takoj po otvoritvi in obiskanost seveda ni bila na vrhuncu, ampak lahko rečem, da sem prepričan, da se bo v njej “porazgubilo” tudi veliko število ljudi. Zadovoljnih ljudi, ki jih bo razvajalo izjemno prijazno osebje.

Wellness Orhidelia je po mojem mnenju v tem trenutku zagotovo nekaj najboljšega, kar si človek lahko v Sloveniji privošči za razvajanje lastnega telesa in duše. Zagotovo pa bi kaj podobnega težko našli tudi v širši okolici.

  • Share/Bookmark
blank