Kategorija: "Življenje je life"

Ko ti teden dni dopusta plača zavarovalnica (pa bi bil vseeno raje doma)

Dopust, Foto, HDR fotografije, Zabava in sproščanje, Življenje je life 6.10.2011

Ker bo jutri menda nepreklicno konec podaljšanega poletja, nad katerim se letos res ne moremo pritoževati, se spodobi, da objavim spomine na svojo “avanturo” z njegovega začetka. Takole gre.

Spomini so bili prelepi in želja prevelika, zato smo že marca sklenili, da se letos vrnemo na kraj zločina. Da gremo torej po dveh letih ponovno na dopust na grški otok Kos, kjer smo se ob prvem obisku imeli res čudovito. Po natančnem pregledu vseh opcij smo se odločili za hotel Atlantis v okviru Kompasove ponudbe, ki je bila daleč najbolj ugodna od vseh, kar smo jih pregledali. Termin od 15. do 29. junija nam sicer ni šel najbolj na roke, a smo ga morali vzeti v zakup, saj so cene globlje v sezoni nesorazmerno višje.

Osrednja ugotovitev našega letošnjega obiska je, da je na Kosu še vedno vse po starem. In to je v bistvu dobra novica. Nikjer sledu o kakšni krizi, protestih, štrajkih. Raste kar nekaj novih počitniških kompleksov, stare pa pridno obnavljajo (povsem so prenovili tudi hotel Okeanis, kjer smo bili nastanjeni dve leti nazaj), infrastruktura pa ostaja enaka oziroma jo obnavljajo in dopolnjujejo zelo počasi (luknje v asfaltu so še vedno tam, kjer so bile med našim prejšnjim obiskom). Domačini so še vedno zelo prijazni, se pa vidi, da so malce tudi že naveličani navala turistov, kar pa ni nič čudnega, saj se na otoku z dobrimi 30.000 prebivalci v času sezone nahaja še okrog 100.000 turistov. V zadnjem letu prevladujejo Rusi, ki so jim ukinili vize, ti pa znajo biti precej zaverovani vase in v svoje domnevne pravice, ki jim jih prinaša dejstvo, da imajo nekaj pod palcem, kar Grkom gotovo ni po godu. Drugače pa sonce, voda, zrak, svoboda. Ponovno smo za skoraj ves čas bivanja najeli kolesa in se vsak dan vozili vsaj do mestnega jedra, če ne še kam dlje. Vse bi bilo super, če …

Kakšne tri, štiri  dni pred odhodom domov me je pričelo boleti uho. Mislil sem si: “V uho si zabašem malce vate ter spijem dva, tri ouzote, pa bo bolečina izginila, hitreje kot je prišla.” Kako zelo sem se motil. Bolečina se je samo še stopnjevala in po dveh dneh je bilo ženi tega dovolj in je poklicala na Coris, kjer smo imeli sklenjeno družinsko turistično zavarovanje, da mi poiščejo zdravstveno pomoč. Prijazni operater je poskrbel, da me je v roku ene ure v hotelski sobi obiskala zdravnica, ki je ugotovila, da gre za infekcijsko vnetje sluhovoda z močno obremenitvijo bobniča. Predpisala mi je celo goro zdravil, dala navodila za izvajanje terapije ter me šokirala z izjavo, da z mojim skorajšnjim odhodom domov ne bo nič, saj naslednji dan (ko smo odhajali domov) nikakor ne bom v stanju, ki bi dopuščalo letenje. Šok. Kaj pa zdaj? Vsaj še štiri dni naj bi ostal na otoku, da antibiotik naredi svoje in bolečina popusti. Predstavniki Corisa in Kompasa so se trudili z iskanjem prostega mesta zame na kakšnem izmed letov v Slovenijo v tistem terminu ter z iskanjem/pogajanjem za proste kapacitete, kjer bom nastanjen do dneva odhoda. Na koncu so mi našli prosto mesto na letu, točno teden dni za mojim prvotno načrtovanim odhodom domov. V hotelu pa so jim/mi šli toliko na roke, da sem lahko še naprej ostal v istem apartmaju. Ampak …

Sam. Ko sta se tisto sredo žena in sine z avtobusom odpeljala izpred hotela, jaz pa sem ostal tam, sem se počutil povsem enako kot takrat, ko so se oči, mami in brat po zaprisegi odpeljali z vlakom, jaz pa sem ostal v Mostarju. Dobro, situacija je bila vseeno precej drugačna, občutki pač ne. In čeprav so me po vrnitvi domov vsi prijatelji in znanci zbadali, češ, koliko si plačal zdravnici, da je rekla, da ne moreš domov, lahko rečem, da izkušnja ni bila nič kaj prijetna. Prve dni je bila še vedno prisotna precej močna bolečina, ki je le počasi popuščala, poleg tega nisem smel v vodo, se preveč izpostavljati vetru (ki je tam stalnica) in piti alkohola. Predvsem pa sem bil sam, samcat. Pa še brez računalnika. In kot veste na svetu ni bolj nebogljenega bitja, kot je bolan moški, kaj šele, če ta ostane še brez oskrbe. Šalo (ali pa tudi ne) na stran. Takrat mi ni bilo do smeha. Ampak, kaj pa sem hotel, nekako sem se moral prebiti skozi teden dni “nagradnega” dopusta. In sem se. Ko je bolečina malce popustila, sem sem si ušesa zaščitil z ruto, sedel na kolo, se odpeljal v mestno središče in za kakšno uro ali dve okupiral mestno knjigarno. Na koncu sem si kupil specializirano fotografsko revijo, posebno izdajo glasbenega mesečnika Uncut, posvečeno Pink Floydom ter roman The Pregnant Widow, priznanega angleškega pisatelja Martina Amisa. Potem pa sem se skoraj zabubil v sobo, bral kupljeno literaturo ter na TV spremljal žensko nogometno svetovno prvenstvo (ki se mi je vsaj pri eni ali dveh tekmah zdelo precej bolj privlačno od moškega, pa ne samo zaradi akterk pač pa tudi zaradi igre), nisem pa se mogel izogniti niti stalnim poročilom s priprav na in s same monaške poroke stoletja. Vesel sem bil edino neposrednega prenosa koncerta Jeana Michaela Jarrea, ki ga je izvedel v čast mladoporočencema. Vsaj enkrat na dan sem se vseeno spravil na kolo in se odpeljal do mesta oz. na kakšno bližnjo lokacijo in naredil nekaj fotografskih posnetkov, da sem vsaj malce razbil monotonost “zaporniških” dni. Čas je mineval prekleto počasi. Že po 14 dneh (torej še pred tem tedenskim podaljškom) sem se naveličal hotelske hrane, čeprav je bil ponudba precej pestra. Zato sem se odpeljal tudi do blagovnice Carefour in si nakupil zalogo hrane in pijače (predvsem vode) za nekaj dni. V hotel sem hodil samo še na večerje, za ostale obroke sem poskrbel sam. Kuhal sem si tudi kavo in bil skoraj povsem samozadosten, le tu in tam me je v apartmaju obiskala Mucikita (glej fotogalerijo), da sem ji postregel s kakšnim ostankom hrane in mlekom. Pa v soboto me je še enkrat obiskala zdravnica, ki je ugotovila, da okrevam po načrtih in da bom v sredo lahko odletel domov.

Prišla je tudi tako težko pričakovana sreda, ki sem jo ob (ponovnem) branju Coelhove Veronika se odloči umreti, seveda v angleščini, večinoma preživel na mestnih klopicah, v pričakovanju skorajšnjega snidenja z bližnjimi. Naj napišem še, da je bil let domov eden najboljših, če ne kar najboljši v mojem življenju. Vzleteli smo 15 minut prej in pristali še 15 minut prej, kot je bilo predvideno, tako da sem po pristanku s klicem presenetil ženo, ki je bila takrat še v postelji, misleč, da ima še dovolj časa do mojega prihoda. Konec dober, vse dobro. Edina resnično dobra stran tega nepredvidenega podaljška dopusta je bila, da me je z vsem skupaj (razen izdatkov za dodatno hrano in literaturo) častila zavarovalnica, a če bi lahko izbiral, bi bil vseeno raje doma. Plačali so mi zdravniško oskrbo, zdravila, nastanitev (polpenizion) in let domov. Osnovno družinsko zavarovanje za 15 dni vas pri Corisu pride dobrih 30 evrov. Že prej nisem našel slabe besede za njih, zdaj pa sklenitev zavarovanja pri njih priporočam vsakomur, ki se odpravlja na pot v tujino. Se splača.

  • Share/Bookmark

Fotografske krice krace z ljubljanske obvoznice

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 17.08.2011

Ženka me je včeraj zvečer peljala na Trnfest, sam pa sem čas vožnje izkoristil za ustvarjanje abstraktnih “umetnin” s svojim fotoaparatom, ki so nastale kot posledica dolge ekspozicije in premikajočih se motivov (pa seveda tudi tresočih se rok). No, nekaj jih je nastalo tudi na poti domov, pa ni opaziti kakšne bistvene razlike, saj sem domov vračal v enakem agregatnem stanju, kot sem bil ob prihodu. Aktivne linije so izrisale prav zanimive podobe, z nekaterih se da celo razbrati, kje so nastale.

  • Share/Bookmark

Kulturni prostor in fotografija v dolini šentflorjanski

Foto, O fotografiji, Življenje je life 3.03.2011

Ko sem v torek zvečer vidno razburjen zapuščal omizje z naslovom Slovenski kulturni prostor in fotografija, ki takrat sicer še ni bilo končano, nisem bil prav kulturno razpoložen. Prav gotovo je kdo izmed prisotnih ujel moje precej glasno negodovanje, podkrepljeno z nekaj krepkimi. Zakaj neki organizirajo omizja, če nimajo resnih namenov, da bi le-ta pripomogla k temu, da bi se stvari izboljšale? Vsaj videti ni bilo tako. Namesto konstruktivnih predlogov smo poslušali eno samo jamranje, kaj in kdo vse Slovenci nismo, česa nam manjka, česa se ne da spremeniti, ipd. Svetli izjemi sta bila Barbara Čeferin in dr. Damir Globočnik, ki sta pri predstavitvi svojih pogledov pokazala precej bolj pozitivno naravnanost. S strani ostalih pa smo bili deležni predvsem velike mere samopomembnosti in samopomilovanja. Verjamem, do so sodelujoči veliki strokovnjaki in poznavalci preteklosti, a že sedanjost jim povzroča precej težav, sploh pa ne gre pričakovati, da bi povedali kaj konstruktivnega o prihodnosti. Strinjam se z njimi, da je fotografija kot umetnost v Sloveniji deležna mačehovske obravnave in podcenjevalnega odnosa. To pa je tudi vse. Saj za razliko od njih sam opažam, da se stvari vseeno premikajo na bolje. To, da si v avli NLB lahko ogledam razstavo Jindřicha Štreita, se mi recimo že zdi velik napredek. Predvsem pa vidim napredek v tem, da je v zadnjih letih kar nekaj višje in visokošolskih zavodov uvedlo študij fotografije, kar bo zagotovo doprineslo k drugačni obravnavi fotografije v slovenskem prostoru. Udeleženci okrogle mize (negativno nastrojeni del) se s tem nikakor niso strinjali, še več, o novih študijskih programih so govorili precej podcenjevalno, češ, tam se itak ukvarjajo samo s tehniko, tega se pa posameznik lahko precej hitro nauči tudi sam. Nekje med vrsticami je bilo slišati, da, kar se poučevanja tiče, šteje edino Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, kjer naj bi edini vedeli, kako se tej reči streže. Vse lepo in prav, verjamem, da so tam strokovnjaki, ki iz svojih študentov zanjo potegniti največ, kar se da. Kot študent fotografije na VIST pa se čutim osebno prizadetega, saj so neposredno tudi mene okvalificirali za bedaka, ker študiram na eni tistih “levih” šol, ki so same sebi namen. Kot kaže, ni nobenemu niti na kraj pameti padlo, da bi preveril, kaj na teh šolah (vsaj na VISTU) v resnici počnemo. Če bi, podcenjevalnega tona verjetno ne bi bilo, v kakšno drugo (bolj pozitivno) smer pa bi se verjetno nagibala tudi razprava na samem omizju.

Kot višek slovenceljstva pa sem doživel provokativno vprašanje nekoga iz publike, naj umetnostna kritika podata svoje mnenje o razstavi, ki je razstavljena v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, v katerih se je omizje odvijalo. Profesor (fotograf, kritik) se je na moje veliko presenečenje spustil na nivo spraševalca in v prisotnosti avtorice razstave le-to povsem skritiziral, ob glasnem odobravanju nekoga iz publike (domnevam, da spraševalca). Vse lepo in prav, vsakdo je upravičen do lastnega mnenja, a zdi se mi, da omizje ni bilo pravi prostor za podajanje sodb o (katerikoli) razstavi. Ne vem, v kakšnih relacijah so vpleteni, a iz vsega skupaj je vela precejšnja zavist in ošabnost. Na tak način zagotovo ne bomo prišli do kakšnih konstruktivnih rešitev za slovensko fotografijo, lahko zgolj sočustvujemo z avtorice razstave, ki je v pripravo razstave nedvomno vložila precej naporov, in si takšnega javnega križanja (vsaj ne na tem mestu) zagotovo ni zaslužila.

Če dodam še to, da smo bili priča tudi petelinjenju povezovalca in nekega kustosa (imena si nisem zapomnil), ki sta si, kakor smo lahko razbrali iz videnega in slišanega, že precej dolgo v laseh, mislim, da sem povedal dovolj o kulturnem nivoju razprave, ki smo ji bili priča. Naj še enkrat poudarim, da niso bili vsi razpravljavci na tem nivoju, se je pa tehtnica močno nagibala na njihovo stran. Takšne razprave me ne zanimajo, nasprotno, celo škodijo mojemu zdravju. Pošteno bom premislil, kdaj bom spet prisoten na omizju, ki se bo ukvarjalo s problematiko fotografije in fotografov, sploh če bom med povabljenimi udeleženci ugledal katero izmed imen s torkovega omizja.

  • Share/Bookmark

Tist’ dan v tednu Big Foot Mame

Film, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 7.12.2010

YouTube slika preogleda

23. junij 1999 je poseben datum v moji osebni zgodovini. Zgodili sta se dve sila pomembni reči. Na ta dan sem namreč spoznal Casha, človeka, ki mi je zelo veliko dal in ima prav posebno mesto v mojem srcu in ki je tisti dan proslavljal diplomo na pikniku za Savo, na katerega sem bil preko svojega brata povabljen tudi sam. A še pred odhodom na piknik sva se z bratom udeležila še enega prelomnega dogodka (no, brat je bil na pikniku že pred tem, jaz sem ga zgolj spotoma pobral na Celovški, kjer ga je odložil Cash, ki ob vsakršni priložnosti z veseljem na dan privleče zabavno prigodo v zvezi s postopkom predaje/prevzema, na temo Kranjčan v Ljubljani). Ta drugi dogodek je bil koncert skupine Big Foot Mama v nabito polnih Križankah, ob njihovi 10-letnici. Z mirnim srcem in brez dodatnega premišljevanja lahko zapišem, da je bil to eden najboljših, če ne kar najboljši rock koncert, kar sem jih videl. Pa jih nisem videl malo. Tudi doživetje skupine Pixies pet let kasneje na istem prizorišču ni bilo tako globoko, pa gre v bistvu za mojo najljubšo skupino, ki se je tedaj po 12-letih mirovanja ponovno formirala in se podala na svetovno turnejo in sem bil resnično vzhičen, da mi jih je bilo dano videti. A enostavno ni bilo takšne energije kot na Bigfootih, pri katerih se je čutilo, da so s srcem pri stvari, za razliko od Pixiesov, ki so bili tam očitno zaradi (pomanjkanja) denarja.

In včeraj zvečer sva z bratom med in po ogledu rockumentarca o skupini Big Foot Mama Tist’ dan v tednu v kranjskem Planetu Tuš obujala spomine na tiste čase. In neizmerno uživala na popotovanju, na katerem nas je film popeljal od golobradih fantičev do precej bolj kosmatih (nekaterih pa tudi manj) in seveda zrelih mož, ki so pošteno zaznamovali zadnjih 20 let slovenskega rock’n'rolla. Nekateri arhivski posnetki so tako bizarni, da delujejo naravnost fantastično. Tisti, ki smo bili vsaj kot gledalci/poslušalci zraven precejšnji del njihove poti, seveda film doživljamo drugače, precej bolj osebno, kot tisti, ki te predzgodovine nimajo. Zato sam verjetno nisem poklican, da bi dajal kakšno oceno, ker bo povsem nekritična. A bom vseeno napisal, da mi je bil film zelo všeč, da sta dve uri minili kot bi mignil ter da sem kinodvorano zapustil resnično dobre volje.

Edino, kar me bega je, kje so bili vsi gledalci? Glede na to, da je film na sporedu samo v Tuševih kinocentrih, domnevam, da tako kot v Kranju zgolj z eno predstavo na dan, bi jih bilo verjetno lahko malce več kot zgolj peščica. Sploh, če upoštevamo še to, da bo film na sporedu zgolj teden dni, t. j. do jutri. Zadeva je (po mojem mnenju) vsekakor vredna ogleda tudi za tiste, ki niso (bili) oboževalci skupine, za tiste, ki to so (so bili) pa je ogled skoraj obvezen.

Get reaedy to rock’n'roll!

  • Share/Bookmark

N’toko o pomembnosti sprememb in sobivanja

Življenje je life 10.11.2010

V trenutno še aktualni Delovi prilogi Polet sem naletel na intervju Miroslava Akrapovića z N’tokom. Že dolgo mi je jasno, da ima mož glavo na pravem mestu, tokrat pa si ne morem kaj, da ne bi objavil dveh njegovih zelo življenjskih misli iz intervjuja.

Težava je v tem paradoksu: ves svoj trud posvetimo pridobivanju občutka varnosti, zasebnosti in udobja, življenje po svoji naravi pa nikoli ne more biti ne varno, ne zasebno, ne udobno. Brez tveganja, soljudi in neudobja enostavno ne moreš živeti kot človek. Lahko živiš le kot psihotičen, paranoičen, apatičen fašist.

Manj kot se zapiram v ozke svetove, pa naj bodo ti žanrski ali družbeni (to dvoje se sicer pogosto prekriva), bolj spoznavam, da imam sorodne duše povsod, medtem ko me velikokrat ljudje iz mojega najožjega kroga sploh ne razumejo. Poslušalci se pogosto zmedejo, ko en trenutek delam nekaj, naslednji trenutek pa nekaj čisto drugega, ampak meni se to zdi normalno. To ne pomeni zanikanja, ampak razširitev moje osebnosti. Če si preveč govorimo »Jaz sem pa tak in tak«, se oropamo možnosti, da bi se spremenili. Brez sprememb pa lahko življenje postane zatohlo in prazno. Zato si zdaj dovolim biti, kar koli že začutim …


  • Share/Bookmark

Biserna pajčevina

Foto, Podobe narave, Življenje je life 23.09.2010

Takole je videti malce bližji pogled na pajčevino, odeto v (jutranjo) roso. Neverjetno. Mati narava zna resnično poskrbeti za čudovite prizore, na človeku pa je seveda, da jih opazi in v njih uživa.

  • Share/Bookmark

Marela kot Claudia Schiffer

Foto, Podobe narave, Zabava in sproščanje, Življenje je life 22.09.2010

Ne bi bil zvest samemu sebi, če ne bi tudi letos vsaj enega zapisa namenil marelam. Tem elegantnim velikankam, ki na prelomu poletja v jesen vsako leto krasijo naše gozdove. Torej, marele so. Preverjeno. Pa ne samo marele, v gozdovih se tare gob. Toliko jih je, da je težko narediti korak v katero koli smer in da pri tem ne bi nehote katere izmed njih pohodil. Tudi če si popolnoma “slep” za gobe in ti jih mora običajno nekdo s prstom kazati, pa jih še ne vidiš, bi v teh dneh z lahkoto iz gozda prišel s polno košaro gob. Ne rečem, da užitnih, a košara bi bila polna. Sam pač nisem gobar, sem bolj občudovalec gob v njihovem naravnem okolju. Uživam v raznoraznih oblikah, barvah, vzorcih in še čem, kar gobe kot take definira. Nisem gobar, z eno izjemo – z veseljem utrgam marelo, če mi prekriža pot. Si jo pa pred tem seveda dodobra ogledam in se je naužijem v vsej njeni veličastnosti. Včasih se kakšen košček gozda spremeni tudi v moj fotografski atelje in marela (ali kakšen drug zanimiv primerek gobe) postane moj model. In potem skačem okrog nje z vso opremo, kot bi šlo za kakšno Claudio Schiffer. Upam samo, da me ne bo kakšen lovec pomotoma odstrelil, ko bo slišal in opazil po tleh se plazečo gmoto, saj moje “delovišče” ni kaj prida oddaljeno od Spodnje Besnice, kjer so menda v teh dneh opazili medveda. Na ogled postavljam nekaj primerkov fotografij, nastalih na zadnjih fotošutingih (predvsem marel, seveda).

  • Share/Bookmark

John Lennon v precepu

Film, Glasba, Življenje je life, Življenje je teater 6.07.2010

V življenju mu ni bilo z rožicami postlano. Rodil se je sredi vojne vihre. Očeta je videl bolj malo.  Že pri petih letih sta ga starša postavila pred dejstvo, da se odloči, s katerim od njiju hoče živeti v prihodnje. Odločil se je za očeta in ni veliko manjkalo, da ni z njim (za vedno) odšel na Novo Zelandijo. In svet bi bil nemara prikrajšan za največjo rock skupino vseh časov. A je usoda hotela drugače, v dogajanje je posegla dečkova teta, ki ni dopustila, da ga oče odpelje na drugo stran sveta, in je prevzela skrb nad njim, saj je bil za mamo enostavno prezahteven zalogaj. Je pa zagotovo ravno ona (mama) v največji meri prispevala k temu, da se je odločil za ukvarjanje z glasbo.

Režiserka Sam Taylor-Wood, ki se je rodila v času, ko so Beatli ustvarjali legendarni album Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, nam v svojem filmu Nowhere Boy – Zgodba o Johnu Lennonu skuša osvetliti Lennonovo življenje sredi najbolj občutljivih najstniških let. V času, ko je ponovno našel stik z mamo in se odločil za glasbeno pot. V času, ko je ustanovil svojo prvo glasbeno skupino in ko se je začelo njegovo glasbeno sodelovanje s Paulom McCartneyjem. Spoznamo mladeniča, ki mu niso bili tuji kraja, pobalinstvo, nasilništvo ter izkoriščanje deklet. Fanta, ki je bil razpet med mamo, ki mu je dopuščala prav vse in teto, ki je bila njeno nasprotje. Obe pa sta ga imeli neznansko radi. Spoznamo fanta, ki je hlastal po ljubezni in ki je bil kasneje do konca življenja eden njenih največjih in najbolj zagretih glasnikov in zagovornikov.

Film je soliden obrtniški izdelek, vsekakor pa se ne more primerjati z biografijami kova Walk The Line. Mestoma je zgodba preveč razvlečena in kot taka seveda manj gledljiva, sploh ob dejstvu, da sam že tako s težavo gledam žalostne zgodbe. Zavedam pa se, da življenje ni samo lepo in da Lennon ne bi postal to, kar je, če ne bi prestal vseh tistih (težkih/žalostnih) življenjskih preizkušenj. Enako seveda velja za vsakega posameznika na tem planetu.

Film priporočam vsem, ki bi želeli dobiti  vpogled v razmere, v kakršnih je nastala skupina The Beatles, čeprav se le-ta konča  z odhodom Lennona (in skupine) v Hamburg, torej pred njenim dokončnim formiranjem. A njeno jedro je bilo do takrat seveda že formirano, ostalo pa je zgodovina.

  • Share/Bookmark

Zverinica bleščeče zelenih oči

Foto, Podobe narave, Zabava in sproščanje, Življenje je life 30.06.2010

“Veverica je!” je vzkliknila žena, ko je nekaj metrov pred nama čez stezo steklo nekaj podolgovatega s precej čudno glavo. Napenjal sem oči in ušesa ter skušal slediti bitju, ki se je ob šumenju listja hitro spuščalo po bregu navzdol. “Ne, ni veverica, ampak podlasica. In nekaj drži v gobcu. Miško!” sem pametno pripomnil, naredil nekaj korakov v smeri njenega “pobega” in zgrabil fotoaparat, da naredim portret ubežnice. No, da vsaj skušam narediti njen portret, kot se je izkazalo kasneje. Zaradi hitrega razvoja dogodkov seveda nisem imel časa preveriti nastavitev fotoaparata, ampak sem samo nameril in pritisnil na sprožilec. In tako večkrat.  Slikal sem bolj ali manj po občutku, saj v danih svetlobnih pogojih njenega položaja nisem mogel natančno določiti. Edino, kar mi je šlo na roke, je bilo to, da se je, ko se ji je zdelo, da je dovolj na varnem, ustavila in gledala v najini smeri. Ob vsaki sprožitvi bliskavice, sem lahko videl močan odsev njenih oči, uprtih vame. Ko je bila stvar mimo in podlasice že davno ni bilo več na vidiku, sem ob pregledu posnetega materiala precej slabe volje ugotovil, da sem jo sicer ujel, a so bile nastavitve fotoaparata prilagojene slikanju na travniku, obsijanem s soncem, kjer sem še malo pred tem veselo slikal metulje. Čeprav sem uporabljal bliskavico so bili vsi posnetki znatno premalo osvetljeni, saj je bila podlasica od mene oddaljena vsaj deset metrov. Vseeno pa je z njih moč razbrati njeno podolgovato postavo in miško, ki jo drži v gobcu. Oči pa itak ne moreš zgrešiti. Naslednjič bom za vsak primer pred vstopom v gozd ustrezno prilagodil nastavitve fotoaparata. Nikoli ne veš, kaj zanimivega ti lahko že v naslednjem trenutku prekriža pot.

  • Share/Bookmark

Čebela v pajkovih krempljih

Foto, Podobe narave, Življenje je life 16.06.2010

Kakšnih petnajst let nazaj, morda kakšno leto več, je moja mačka Pika domov privlekla divjega kunca, večjega od nje same. Mrtvega seveda, a še toplega. Verjetno ga je presenetila kje na polju ali v travi in mu je od šoka odpovedalo srce. Ne znam predstavljati, da bi ga lahko spravila proč na kakšen drug način. Je pa res, da je bila moja Pika, čeprav precej drobne postave, daleč naokrog znana kot neustrašna branilka svojega teritorija in je pred napadi tujih psov branila tudi domačega pasjega mešančka.

Na zgornjo anekdoto sem se ponovno spomnil včeraj, ko sem hodil po svojem “rajonu”. Tisto, kar mi jo je priklicalo v spomin, pa sledi v nadaljevanju.  Med fotografiranjem cvetlic in žuželk sem ravno pomislil, da v svoj objektiv do sedaj sploh še nisem ujel nobene čebele, ko sem jo zagledal, lepo nastavljeno na rumenem cvetu. Ne bodi len sem se takoj lotil fotografiranja z različnih kotov, da mi ne bi prej pobegnila, saj so znane po tem, da hitro menjajo cvetove. Naredil sem že kar nekaj posnetkov, ko mi je kapnilo, da je čebelica precej statična, da ni videti, da bi “nabirala med”. Pa sem jo čisto narahlo podrezal in nič. Niti zganila se ni. Mrtva? Ampak, kako neki ji je uspelo umreti ravno na cvetu?

Potem pa sem le malce bolje pogledal in ga zagledal. Zelenega pajka, namreč. S svojo varovalno barvo se je čudovito zlival z barvo cveta in ga je bilo resnično težko opaziti. Na ta način je verjetno tudi presenetil čebelo, ki je nič hudega sluteč pristala na cvetu in na njem tudi ostala. Za vedno. Mene pa je to, da je pajek vsaj na videz nekoliko manjši od čebele, spomnilo na mojo Piko in njenega kunca. Je pa res, da je pajek deloval z namenom, Pika pa je kunca ujela povsem slučajno.

  • Share/Bookmark

Čmrlji ali čebele, metulji ali vešče ter slepci ali kače

Duhovnost, Foto, Podobe narave, Življenje je life 11.06.2010

V gozdu in njegovih obronkih je živahno kot le kaj. Narava se je dokončno prebudila iz zimskega spanja in prav na hitro prešla v vroče poletje. Vse prekipeva od barv, vonjev in zvokov. Sprehod v takšnem okolju lahko človeka dejansko popelje v stanje nirvane. Ko opazim določen motiv, in teh ne manjka, vzamem v roke fotoaparat in zapadem v stanje brezčasja. Enourni sprehod se kaj hitro spremeni v dvournega, sam pa se potem sprašujem, le kam je izginila tista ura.

Kakorkoli že, dejstvo je, da si za trenutek dovolim poseči v intimo živih bitij, ki se mi zdijo, zaposlena s svojimi vsakodnevnimi opravili, neznansko zanimiva. Večinoma me niti ne opazijo in tudi med in po fotografiranju nadaljujejo s svojo rutino, sam pa zamaknjeno iščem nov motiv, ki bi se nemara lahko zapisal na spominsko kartico mojega fotoaparata.

  • Share/Bookmark

Skunk Anansie – Ljubljana, 28.5.2010

Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 31.05.2010

Ko nas je Slemc zagledal, mislim, da je bilo med nastopom banda Urban&4, kako stojimo tam sredi hale na Gospodarskem razstavišču kot kup nesreče, nam je lahko samo smejoč se dejal: “Saj sem vam rekel, da Skunki ne bodo nastopili pred eno.” Ne me jebat. Pa ti (organizatorji) niso normalni. Do enih zjutraj naj čakamo? To ne more biti res. A ne bi šli raje domov? Ja, za nas “stare prdce” je spoznanje, da na delovni dan ne bomo videli postelje pred četrto zjutraj lahko precej boleče. Ko smo zvedeli, da bodo Skunki nastopili pri nas, smo bili tako vzhičeni, da jih bomo lahko videli, da se nismo kaj prida menili za podatek, da bodo nastopili v okviru festivala Mars in da bodo kot zvezde večera seveda nastopili kot zadnji.

A smo nekako preživeli tudi Dan D in slabo akustiko dvorane ter dočakali Skunke. In bili za svoje muke pošteno poplačani. Skin in njeni fantje so nam uprizorili šov, ki ne bomo nikdar pozabili. V svojem življenju sem bil priča mnogim koncertom tudi največjega formata, a moram reči, da takšne energije kot so jo med nastopom od sebe dali Skunki, še posebno Skin, še nisem doživel. Morda se je temu približal edino Buda s svojo skupino Elvis Jackson. Imel sem občutek, da na odru gledam divje, besa polne najstnike, ki kar kipijo od energije. Danes pa sem malce poguglal in zaprepadeno ugotovil, da so vsi v skupini člani združenja 40+. Kot zadnji se mu je prav na dan koncerta pridružil bobnar Mark, ki smo mu na Skinino pobudo složno zapeli Happy Birthday. Kaj se imam torej sam pritoževati nad pozno uro? Vsi po vrsti so starejši od mene in na odru dajejo vse od sebe, jaz pa imam probleme že s tem, da moram biti nekaj ur na nogah.

Skin se sicer niti sanjalo ni, kje se nahaja, a je bila vidno presenečena in zadovoljna nad odzivom publike. Dobro razpoložena si je privoščila kar nekaj izletov med publiko in nam pustila, da odpojemo refren ali dva. K sreči mi je že pri tretjem poskusu foto dokumentiranja njihovega nastopa nastopa shodila baterija na mobitelu in sem se lahko v celoti posvetil samemu nastopu. In bil na koncu skoraj gluh in brez glasu, a neizmerno hvaležen, da sem jih imel priliko videti in slišati. Skunki so naredili pravi čudež, da so v tako nemogoči dvorani zveneli tako dobro. Odigrali so dva bisa in zadnji skoraj gotovo ni bil v planu, kar pomeni, da so se pri nas počutili zelo dobro.

Takoj bi si jih z veseljem ogledal ponovno, ne bi pa imel nič proti, če bi to bilo ob kakšni bolj človeški uri in seveda v bolj primerni dvorani.

  • Share/Bookmark

Love is in the air. Dobesedno.

Foto, Življenje je life 27.05.2010

Hitra sta bila, zelo hitra, a sem ju vseeno uspel ujeti in flagranti. With a hard-on. Ah, ta pomlad metulju čisto zmeša glavo.

  • Share/Bookmark

Gravitacijski del karavane svetovnega pokala gorskih kolesarjev že v Mariboru

Foto, Zabava in sproščanje, Šport, Življenje je life 13.05.2010

Tako je, tole je tizer, saj nas ta vikend v Mariboru ponovna čaka svetovni pokal gorskih kolesarjev v spustu in 4X-su. V mestu pod Pohorjem se bo ponovno zbrala zajetna gruča “norcev” z velikimi jajci, ki bodo s kolesi skušali čim prej in čimbolj atraktivno pridrveti v dolino. Za skomine dodajam kratek posnetek z lanskoletnega treninga 4X-sa ter nekaj slik z DH proge, prav tako s petkovega treninga, ko je bilo vreme kot naročeno. Lansko leto se je za tekmovalci precej kadilo (vsaj v petek), letos kaže, da se ne bo. Bodo pa zato same vožnje še bolj atraktivne. Se vidimo na terenu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kdo je kriv za nevzdržno stanje na cestah?

Vrarnost v prometu, Življenje je life 6.05.2010

Glavni krivec za sila klavrne varnostne razmere na naših cestah ni slaba zakonodaja, niso slabe ceste, ni neučinkovita policija in tudi ne slabe avtošole. Saj ne, da navedeni k takšnemu stanju nič ne prispevajo, ampak glavnina škode (skoraj nepopravljive) je narejena že veliko prej. Glavni krivec za katastrofalno stanje v prometu smo namreč starši. In vsi ostali, ki s svojim zgledom spodbujamo otroke in mladino, da v prometu nastopajo nestrpno, sebično in agresivno. Vsak od nas, ki smo udeleženi v cestnem prometu, bodisi kot vozniki ali pešci ali kolesarji, bi se moral zavedati, da nas na vsakem koraku spremljajo mladi, ki zaznavajo naše ravnanje in prevzemajo naše navade. Še posebno to velja za otroke, ki so udeleženi v prometu skupaj s starši. Otroci vse vidijo in si zapomnijo. In ko bodo sami v prometu udeleženi kot vozniki motornih vozil, bodo ravnali enako. In še naprej bomo vsakodnevno priča dogodkom, kot so tile v naslednjih izpostavljenih primerih.

Primer 1. Vozim se po desnem pasu po Celovški in nenadoma, brez kakršnega koli vidnega znaka, z levega pasu pred mene in naprej na pas za zavijanje desno zapelje (v večini primerov) ali masivni terenec z zatemnjenimi stekli ali pa manjši avto s kokoško (oprostite izrazu, a bolj ustreznega ne najdem) z mobitelom, prislonjenim na zmeden obraz.

Primer 2. Jutranja konica. Križišče Šmartinske s Topniško. Zavijam levo s Šmartinske na Topniško, v smeri Orto bara, kjer sta temu namenjena dva vozna pasova, ki pa se po nekaj metrih na Topniški zožita v enega, kar poskrbi za precejšnje zastoje in nejevoljo voznikov. Za še večjo pa poskrbijo »pametnjakoviči«, ki se mimo stoječih kolon na pasovih za zavijanje levo, pripeljejo po pasu za naravnost, v križišču pa tudi oni zavijejo levo in se preko avtobusne postaje vrivajo v en pas ter s tem povzročajo še večje zastoje. In pri vsem tem mislijo, da so si domislili resnično briljantne rešitve za hitrejšo pot do cilja.

Primer 3. Jutranja konica. Kjerkoli v Ljubljani. V počasni koloni se pomikam proti križišču, na semaforju sicer gori zelena luč, a ocenim, da križišča ne bom mogel pravočasno sprazniti, zato počakam pred semaforjem. Kaj hujšega! Nervozno hupanje za menoj. Jezne geste. Češ, kaj mečkaš kreten, meni se mudi. To, da obtičijo v križišču in blokirajo ves promet, se jim ne zdi nič problematičnega. A ravno zaradi »primerkov«, ki obtičijo v križiščih, ker jih niso mogli pravočasno sprazniti, se promet odvija še počasneje, kot bi se lahko.

To je zgolj nekaj primerov, ob katerih se človek lahko zamisli. O kulturi neuporabe smernih kazalcev in prehitevanja po desni sploh ne bom zgubljal besed. Kaj za vraga je narobe s tem narodom, da je tako agresiven? Prevozil sem marsikateri kilometer po evropskih cestah, a se nikjer nisem počutil tako ogroženega, kot na naših. Takšno stanje je nevzdržno. Treba je ukrepati in to takoj. To, kar počnejo na ZVCP je sicer pohvalno in potrebno, a vse premalo, da bi imelo kakšen večji učinek. Spremembe mora pri sebi narediti vsak posameznik. Potrebna je sprememba v zavesti na osebni in kolektivni ravni.

Prav zato se mi zdi toliko bolj pomembna in dobrodošla namera kolektiva avtošole Jaguar, da se, poleg svojega osnovnega poslanstva, v večji meri posveti ozaveščanju kandidatov o načelih defenzivne vožnje. V prvi vrsti se seveda posvečajo bodočim mladim voznikom, a tudi vsem ostalim, ki ugotovijo, da potrebujejo kakšno uro za osvežitev znanja in seveda povratnikom, ki morajo vozniško dovoljenje pridobiti ponovno. Za vse zainteresirane vsak petek organizirajo brezplačne informativne dneve, na katerih je možno dobiti veliko uporabnih podatkov in nasvetov o načelih defenzivne vožnje, cestno prometnih predpisih ter dobiti odgovore na morebitna konkretna vprašanja na temo same vožnje.  Seveda bi bilo naivno pričakovati, da bodo v avtošoli Jaguar s svojim pristopom v celoti popravili škodo, ki je bila narejena skozi dolga leta zorenja posameznika v prometu, a za majhen premik v zavesti je to lahko dovolj. In morda se jim v spoznanju, da ni važno zgolj, da kandidata čim prej pripelješ do vozniškega dovoljenja, pač pa je še bolj važno, da ga pripraviš na varno udeležbo v cestnem prometu, kmalu pridruži še katera od avtošol.

In vremena v cestnem prometu Kranjcem bodo se zjasnila.

  • Share/Bookmark
blank