Kategorija: "Življenje je teater"

Fotografske krice krace z ljubljanske obvoznice

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 17.08.2011

Ženka me je včeraj zvečer peljala na Trnfest, sam pa sem čas vožnje izkoristil za ustvarjanje abstraktnih “umetnin” s svojim fotoaparatom, ki so nastale kot posledica dolge ekspozicije in premikajočih se motivov (pa seveda tudi tresočih se rok). No, nekaj jih je nastalo tudi na poti domov, pa ni opaziti kakšne bistvene razlike, saj sem domov vračal v enakem agregatnem stanju, kot sem bil ob prihodu. Aktivne linije so izrisale prav zanimive podobe, z nekaterih se da celo razbrati, kje so nastale.

  • Share/Bookmark

Pravi pogum (True Grit) – Ethana in Joela Coena in pravi pogum Charlesa Portisa

Film, Knjige, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 1.03.2011

Močno bi se motili, če bi mislili, da je film Pravi pogum bratov Coen priredba istoimenskega filma iz l. 1969 z Johnom Wayneom v glavni vlogi. Za razliko od slednjega je film bratov Coen precej bolj zvesta adaptacija romana True grit, ki ga je leta 1968 napisal Charles Portis. Drži pa, da je film z Johnom Wayneom močno prispeval k popularizaciji romana, ki ga imajo mnogi za enega velikih ameriških romanov 20. stoletja.

Charles Portis je bil zelo uspešen poročevalec in kolumnist pri različnih časopisih in revijah (Herald Tribune, Newsweek, …), ki je slovel kot edini poročevalec, ki na svojem delovnem mestu ni imel telefona, kar je bilo za časopisnega reporterja nepredstavljivo. Je pa znal odlično podati novico, saj je suhoparne informacije  z izjemnim občutkom zapakiral v zgodbo, zaradi česar si je pridobil spoštovanje kolegov in nadrejenih. Dokler se ni nenadoma na višku poročevalske kariere odločil, da ima tega dovolj in da se bo posvetil pisanju romanov. Pokazal je pravi pogum in se odpovedal varni službi, da bi sledil notranjemu klicu. Novinarstvo je torej povsem obesil na klin in se lotil pisanja. Leta 1966 je tako izšel njegov prvi roman Norwood, dve leti za njim pa True Grit. Do danes je izdal še tri romane, zadnjega leta 1999, noben od njih pa ni dosegel priljubljenosti romana True Grit. Čeprav Protis ni odljuden človek, le redkokdaj pristane na intervju in o njem ni kaj dosti znanega. Lahko bi rekli, da živi v slogu J. D. Salingerja, a bi mu nemara naredili krivico.

Brata Coen sta se torej v svojem slogu lotila ekranizacije Portisove literarne predloge. In po mojem mnenju svoje delo opravila temeljito in dobro kot vedno.  Imela sta srečno roko (oziroma znanje) pri izbiri sodelavcev. Tako Jeff Bridges kot tudi Hailee Steinfeld sta prikazala izjemno igro, prav nič pa ni zaostajal niti Matt Damon. Direktor fotografije Roger Deakins je poskrbel za nekaj izvrstnih posnetkov, predvsem bi tukaj izpostavil prizor na sodišču, ko Mattie s pogledom išče Roosterja, v temačen od petrolejk bežno osvetljen prostor pa skozi žaluzije prodira nekaj žarkov. Že samo zanj bi si Deakins zaslužil oskarja za fotografijo. Naj bo Pravi pogum največji poraženec letošnjih oskarjev, a to nikakor ne pomeni, da si film ne bi zaslužil vsaj kakšnega zlatega kipca. Sam bi ga zagotovo podelil bratoma Coen za prirejen scenarij, Rogerju Deakinsu za fotografijo ter Hailee Steinfeld za stransko žensko vlogo. Z veseljem bi ga dal tudi Jeffu Bridgesu, ki je fenomenalen kot zapiti šerif Rooster Cogburn, a moram priznati, da bi se, če bi mi bilo dano izbirati, tudi sam odločil za Colina Firtha, ki letos rrrrresnično ni imel konkurence.

Za konec naj še dodam, da sem v COBISSU preveril, ali imamo pri nas na voljo prevod katerega izmed Portisovih romanov in ugotovil, da ga nimamo. Niti romana True Grit. Škoda.

  • Share/Bookmark

Tist’ dan v tednu Big Foot Mame

Film, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 7.12.2010

YouTube slika preogleda

23. junij 1999 je poseben datum v moji osebni zgodovini. Zgodili sta se dve sila pomembni reči. Na ta dan sem namreč spoznal Casha, človeka, ki mi je zelo veliko dal in ima prav posebno mesto v mojem srcu in ki je tisti dan proslavljal diplomo na pikniku za Savo, na katerega sem bil preko svojega brata povabljen tudi sam. A še pred odhodom na piknik sva se z bratom udeležila še enega prelomnega dogodka (no, brat je bil na pikniku že pred tem, jaz sem ga zgolj spotoma pobral na Celovški, kjer ga je odložil Cash, ki ob vsakršni priložnosti z veseljem na dan privleče zabavno prigodo v zvezi s postopkom predaje/prevzema, na temo Kranjčan v Ljubljani). Ta drugi dogodek je bil koncert skupine Big Foot Mama v nabito polnih Križankah, ob njihovi 10-letnici. Z mirnim srcem in brez dodatnega premišljevanja lahko zapišem, da je bil to eden najboljših, če ne kar najboljši rock koncert, kar sem jih videl. Pa jih nisem videl malo. Tudi doživetje skupine Pixies pet let kasneje na istem prizorišču ni bilo tako globoko, pa gre v bistvu za mojo najljubšo skupino, ki se je tedaj po 12-letih mirovanja ponovno formirala in se podala na svetovno turnejo in sem bil resnično vzhičen, da mi jih je bilo dano videti. A enostavno ni bilo takšne energije kot na Bigfootih, pri katerih se je čutilo, da so s srcem pri stvari, za razliko od Pixiesov, ki so bili tam očitno zaradi (pomanjkanja) denarja.

In včeraj zvečer sva z bratom med in po ogledu rockumentarca o skupini Big Foot Mama Tist’ dan v tednu v kranjskem Planetu Tuš obujala spomine na tiste čase. In neizmerno uživala na popotovanju, na katerem nas je film popeljal od golobradih fantičev do precej bolj kosmatih (nekaterih pa tudi manj) in seveda zrelih mož, ki so pošteno zaznamovali zadnjih 20 let slovenskega rock’n'rolla. Nekateri arhivski posnetki so tako bizarni, da delujejo naravnost fantastično. Tisti, ki smo bili vsaj kot gledalci/poslušalci zraven precejšnji del njihove poti, seveda film doživljamo drugače, precej bolj osebno, kot tisti, ki te predzgodovine nimajo. Zato sam verjetno nisem poklican, da bi dajal kakšno oceno, ker bo povsem nekritična. A bom vseeno napisal, da mi je bil film zelo všeč, da sta dve uri minili kot bi mignil ter da sem kinodvorano zapustil resnično dobre volje.

Edino, kar me bega je, kje so bili vsi gledalci? Glede na to, da je film na sporedu samo v Tuševih kinocentrih, domnevam, da tako kot v Kranju zgolj z eno predstavo na dan, bi jih bilo verjetno lahko malce več kot zgolj peščica. Sploh, če upoštevamo še to, da bo film na sporedu zgolj teden dni, t. j. do jutri. Zadeva je (po mojem mnenju) vsekakor vredna ogleda tudi za tiste, ki niso (bili) oboževalci skupine, za tiste, ki to so (so bili) pa je ogled skoraj obvezen.

Get reaedy to rock’n'roll!

  • Share/Bookmark

Od Benetk do Orlekov

Dopust, Foto, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 11.08.2010

V šoku sem se zbudil s precej bolečo glavo in mrzlično pogledal na zaslon mobitela. Jebenti, ura je bila šest. “Žena, zbudi se, zaspali smo. Ura je šest,” sem v naglici budil ženo. Morali bi vstati ob petih, a sem prvič v življenju ob prvem zvoku izključil budilko in spal naprej. Žena in sine pa seveda prav tako. Zakaj neki bi v soboto vstajali tako zgodaj?

Vse se je začelo teden dni prej, ko sem v družbi najbližjih praznoval rojstni dan in so mi prijatelji podarili čudovito, ogromno knjigo s posnetki Benetk iz zraka, zraven pa priložili vozovnice za izlet v Benetke s katamaranom za mene, Marjetko in Andraža, da se o lepotah prepričamo tudi v živo. Žena je uredila vse potrebno in nam že za naslednjo soboto rezervirala sedeže na katamaranu Prince of Venice. Ker je bil zbor izletnikov v Izoli zapovedan za pol osmih, jaz pa sem čez palec ocenil, da imamo do Izole dobro uro vožnje, smo se odločili, da gremo od doma ob pol šestih in se ustavimo še na kavi pri prijateljici Andreji in njeni sestri, ki bosta čez vikend v Izoli. Tak je bil načrt. Izvedba pa je potem malce zašepala. Jutranja kavica je odpadla, mi pa smo uspeli (skoraj) pravočasno priti do Izole, najti parkirišče in poiskati zborno mesto. Zamudili smo samo deset minut in kljub temu še nekaj časa stali v vrsti za check-in.

Imeli smo srečo, ker je bilo ozračje prečiščeno in vidljivost naravnost fantastična. Med triurno vožnjo do Benetk smo lahko opazovali Dolomite in višje zgradbe bližnjih italijanskih mest. Vožnja je potekala mirno, saj ob tako mirnem morju skoraj ne more biti drugače. Prijazni Kompasovi vodiči so nam v več jezikih predstavili načrtovani potek ogleda mesta in opcije, ki jih imamo na izbiro. Na tem mestu moram poudariti, da so predstavniki Kompasa seveda predvsem trgovci, ki želijo s ponujanjem dodatnih storitev ustvariti dodano vrednost. Kar samo po sebi ne bi bilo nič spornega, če nas pri tem ne bi ustrahovali z npr. izjemno zasoljenimi cenami ustekleničene vode v mestu in nam ponujali svojih majhnih plastenk za 2 €, potem pa sem v prodajalni v prvi stranski ulici našel ena in pol litrsko plastenko za 1,5 €. Precej uspešno so nam prodajali tudi povratno vožnjo z vodnim taksijem od trga sv. Marka do pristanišča, saj je od enega do drugega kakšnih 45 min hoje. Ker sem računal, da bomo na koncu ogleda vsi skupaj precej utrujeni, sem se tudi sam odločil za nakup kart za taksi in za nas tri plačal okrog 70 € za 20 min vožnje po velikem kanalu. In to brez računa. Ne rečem, da se ni prileglo, da nam ni bilo treba hoditi nazaj do katamarana, ampak prav veliko pa od te vožnje tudi nismo imeli (beri: 70 € stvar zagotovo ni bila vredna).

Zdi se mi, da je edini pravi način prihoda v Benetke po morju. Mestu se približuješ po širokem kanalu, med obrambnimi nasipi, mimo letališča, nogometnega štadiona in pokopališča in se potem počasi pelješ mimo trga sv. Marka in ostalih znamenitosti do samega pristanišča. Moram reči, da sem imel na tem delu občutek, da se vozim po reki. Delovalo mi je precej podobno doživetju vožnje po Nilu v Kairu. Pred vhodom v pristaniško poslopje se je vila precej dolga kolona obiskovalcev z vsega sveta. Ko sem se že “zasekiral”, da se bomo načakali, so nas (potnike s Princea) spustili v mesto brez kakršnihkoli formalnosti in seveda mimo vrste. Lepo. Smo pa bili zato ob povratku na Princea podvrženi skoraj takšnemu pregledu, kot bi šlo za vkrcanje na letalo. Ob prihodu nič, ob odhodu pa takšna kontrola? Tega si pač ne znam razložiti. Mesto samo je seveda zanimivo, ni pa nekaj, kar bi moralo biti na seznamu stvari, ki jih moraš videti preden umreš. Seveda se tare turistov, a daleč od tega, da bi bilo nevzdržno. Najbolj navdušen sem bil nad izdelki iz stekla (fotografijam katerih sem namenil tudi precejšen del foto galerije) in pa nad dejstvom, da sem dve minuti stran od trga sv. Marka pil odličen kapučino za 1,30 €, kar ni nič dražje kot v Ljubljani, s tem, da še nikjer, ampak resnično nikjer v Ljubljani nisem pil tako dobrega. Res je sicer, da sem si ga moral postreči sam in ga spiti v stoje, ampak bil je vreden vsakega centa. Ne verjamem, da je tisti v Florianu na trgu sv. Marka kaj boljši, čeprav zanj plačaš 12 €.

Po prihodu v Izolo smo se takoj pognali do izolske plaže in se osvežili v morju. Bilo je fantastično, ampak sledilo je nekaj še precej boljšega. Ko smo se odpravljali proti parkirišču, sem zaslišal zvoke znane mi melodije. Kdo že to izvaja? Orleki! Tako je. V živo v Izoli. Lepšega zaključka dneva si ne bi mogel predstavljati. Stali smo tam in uživali v vsakem trenutku glasbe in nastopa, predvsem fenomenalnega Jureta Torija na harmoniki. To, kar ta model počne s harmoniko, pa je nekaj, kar bi moralo biti na seznamu stvari, ki jih moraš videti (in slišati) preden umreš. Virtuoz na harmoniki par excellence. Izlet v Benetke je bil čisto kul, a če bi moral izbirati med koncertom Orlekov in njim, bi se brez oklevanja odločil za Orleke. Na srečo mi ni bilo treba izbirati.

  • Share/Bookmark

John Lennon v precepu

Film, Glasba, Življenje je life, Življenje je teater 6.07.2010

V življenju mu ni bilo z rožicami postlano. Rodil se je sredi vojne vihre. Očeta je videl bolj malo.  Že pri petih letih sta ga starša postavila pred dejstvo, da se odloči, s katerim od njiju hoče živeti v prihodnje. Odločil se je za očeta in ni veliko manjkalo, da ni z njim (za vedno) odšel na Novo Zelandijo. In svet bi bil nemara prikrajšan za največjo rock skupino vseh časov. A je usoda hotela drugače, v dogajanje je posegla dečkova teta, ki ni dopustila, da ga oče odpelje na drugo stran sveta, in je prevzela skrb nad njim, saj je bil za mamo enostavno prezahteven zalogaj. Je pa zagotovo ravno ona (mama) v največji meri prispevala k temu, da se je odločil za ukvarjanje z glasbo.

Režiserka Sam Taylor-Wood, ki se je rodila v času, ko so Beatli ustvarjali legendarni album Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, nam v svojem filmu Nowhere Boy – Zgodba o Johnu Lennonu skuša osvetliti Lennonovo življenje sredi najbolj občutljivih najstniških let. V času, ko je ponovno našel stik z mamo in se odločil za glasbeno pot. V času, ko je ustanovil svojo prvo glasbeno skupino in ko se je začelo njegovo glasbeno sodelovanje s Paulom McCartneyjem. Spoznamo mladeniča, ki mu niso bili tuji kraja, pobalinstvo, nasilništvo ter izkoriščanje deklet. Fanta, ki je bil razpet med mamo, ki mu je dopuščala prav vse in teto, ki je bila njeno nasprotje. Obe pa sta ga imeli neznansko radi. Spoznamo fanta, ki je hlastal po ljubezni in ki je bil kasneje do konca življenja eden njenih največjih in najbolj zagretih glasnikov in zagovornikov.

Film je soliden obrtniški izdelek, vsekakor pa se ne more primerjati z biografijami kova Walk The Line. Mestoma je zgodba preveč razvlečena in kot taka seveda manj gledljiva, sploh ob dejstvu, da sam že tako s težavo gledam žalostne zgodbe. Zavedam pa se, da življenje ni samo lepo in da Lennon ne bi postal to, kar je, če ne bi prestal vseh tistih (težkih/žalostnih) življenjskih preizkušenj. Enako seveda velja za vsakega posameznika na tem planetu.

Film priporočam vsem, ki bi želeli dobiti  vpogled v razmere, v kakršnih je nastala skupina The Beatles, čeprav se le-ta konča  z odhodom Lennona (in skupine) v Hamburg, torej pred njenim dokončnim formiranjem. A njeno jedro je bilo do takrat seveda že formirano, ostalo pa je zgodovina.

  • Share/Bookmark

Skunk Anansie – Ljubljana, 28.5.2010

Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 31.05.2010

Ko nas je Slemc zagledal, mislim, da je bilo med nastopom banda Urban&4, kako stojimo tam sredi hale na Gospodarskem razstavišču kot kup nesreče, nam je lahko samo smejoč se dejal: “Saj sem vam rekel, da Skunki ne bodo nastopili pred eno.” Ne me jebat. Pa ti (organizatorji) niso normalni. Do enih zjutraj naj čakamo? To ne more biti res. A ne bi šli raje domov? Ja, za nas “stare prdce” je spoznanje, da na delovni dan ne bomo videli postelje pred četrto zjutraj lahko precej boleče. Ko smo zvedeli, da bodo Skunki nastopili pri nas, smo bili tako vzhičeni, da jih bomo lahko videli, da se nismo kaj prida menili za podatek, da bodo nastopili v okviru festivala Mars in da bodo kot zvezde večera seveda nastopili kot zadnji.

A smo nekako preživeli tudi Dan D in slabo akustiko dvorane ter dočakali Skunke. In bili za svoje muke pošteno poplačani. Skin in njeni fantje so nam uprizorili šov, ki ne bomo nikdar pozabili. V svojem življenju sem bil priča mnogim koncertom tudi največjega formata, a moram reči, da takšne energije kot so jo med nastopom od sebe dali Skunki, še posebno Skin, še nisem doživel. Morda se je temu približal edino Buda s svojo skupino Elvis Jackson. Imel sem občutek, da na odru gledam divje, besa polne najstnike, ki kar kipijo od energije. Danes pa sem malce poguglal in zaprepadeno ugotovil, da so vsi v skupini člani združenja 40+. Kot zadnji se mu je prav na dan koncerta pridružil bobnar Mark, ki smo mu na Skinino pobudo složno zapeli Happy Birthday. Kaj se imam torej sam pritoževati nad pozno uro? Vsi po vrsti so starejši od mene in na odru dajejo vse od sebe, jaz pa imam probleme že s tem, da moram biti nekaj ur na nogah.

Skin se sicer niti sanjalo ni, kje se nahaja, a je bila vidno presenečena in zadovoljna nad odzivom publike. Dobro razpoložena si je privoščila kar nekaj izletov med publiko in nam pustila, da odpojemo refren ali dva. K sreči mi je že pri tretjem poskusu foto dokumentiranja njihovega nastopa nastopa shodila baterija na mobitelu in sem se lahko v celoti posvetil samemu nastopu. In bil na koncu skoraj gluh in brez glasu, a neizmerno hvaležen, da sem jih imel priliko videti in slišati. Skunki so naredili pravi čudež, da so v tako nemogoči dvorani zveneli tako dobro. Odigrali so dva bisa in zadnji skoraj gotovo ni bil v planu, kar pomeni, da so se pri nas počutili zelo dobro.

Takoj bi si jih z veseljem ogledal ponovno, ne bi pa imel nič proti, če bi to bilo ob kakšni bolj človeški uri in seveda v bolj primerni dvorani.

  • Share/Bookmark

Skoraj bi pozabil na brisačo

Življenje je teater 25.05.2010

Na poti v službo mi je stoječemu v koloni kapnilo, da je danes posebne sorte dan. Ja, dan mladosti, boste dejali tisti malce starejši. Že res, a ni samo to. Danes je svetovni dan brisače. Jaz pa sem od doma odšel brez nje. Nedopustno. Kaj storiti? Don’t panic! Malce sem pomislil in se spomnil, da imam s seboj teniško opremo. Morda je v njej tudi brisača. Ustavil se bom pred najbližjim najboljšim sosedom in preveril, ali je v torbi tudi brisača. Če je ni, bom pač vstopil v trgovino in si eno privoščil, saj s tem, da bi danes hodil naokrog brez nje, ne bi bil pošten do svojih prepričanj, še manj pa do spomina na Douglasa Adamsa. Brisače v torbi seveda ni bilo. V trgovini pa sem našel eno s podobo Lumpija, ki je bila videti kot idealna izbira, ker je bila poceni, pa še Andraž je bo zelo vesel. A se je izkazalo, da izbira le ni bila tako idealna. Stvar je malce prekratka in jo je nemogoče oviti okrog vratu, pa še Mercatorjev logotip tako močno bode v oči, da sem z njo videti kot hodeča reklama.

A stvar je takšna kot pač je. Važno je zgolj to, da je brisača na svojem mestu. Samo še na tri pive skočim, pa bom ponovno pripravljen na štop.

  • Share/Bookmark

Ko tudi “fina ljubljanska dama” poprime za lopato

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 12.04.2010

Znova je napočil čas, da uredimo svoje vrtove in si zagotovimo nekaj prepotrebnega domačega zelenjavnega prirastka. Štihanje je eno od opravil pri hiši, ki vsako leto poskrbi, da smo družinski člani nekaj uric še bolj povezani. Ko vsak opravlja svoje delo in se netijo medsebojne iskrice, ki poskrbijo za obilo dobre volje in smeha. Ja, štihanje je lahko tudi prav zabavno opravilo, če ga človek ne jemlje kot prisilo. Zavihajmo torej rokave, zgrabimo lopate, vile in grablje ter akcija! Jaz pa bom, kot vsako leto, poskrbel za zadostno količino gnoja. Brez tega pač ne gre.

  • Share/Bookmark

Vrnitev Jimija Hendrixa

Glasba, Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life, Življenje je teater 19.03.2010

Te dni se v mojem avtu vrti Karma To Burn, odličen (vsaj za moje pojme) koncertni album škotsko-irsko-angleške-in še od kje skupine The Waterboys izpred petih let. Njen ustanovitelj in gonilna sila Mike Scott okrog sebe za vsako inkranacijo Waterboysev zbere ekipo, ki je v danem trenutku najbolj kompatibilna z njegovim ustvarjanjem. V letih 2003/2004, iz katerih so posnetki na albumu, je tako s skupino ponovno sodeloval tudi Steve Wickham, goslaška legenda, ki je z načinom igranja gosli dal edinstven pečat glasbi skupine. Še posebno pa njegov prispevek pride do izraza pri komadu The Return of Jimi Hendrix, v katerem Mike Scott interpretira sanje, v katerih se za dan na ta svet vrne Jimi Hendrix in “razturi” sceno v New Yorku, kar je podloženo z rokovsko nažigajočimi goslimi. Fantastično.

Ker je ravno te dni luč sveta ugledal nov posthumni Hendrixov album Valleys of Neptune, z dvanajstimi pesmimi, ki predhodno še niso bile izdane v studijski različici, zraven prav sede prevod komada o njegovi vrnitvi.

The Waterboys – The Return Of Jimi Hendrix

Sanjal sem o Jimiju Hendrixu,

da se je vrnil za en dan

Cmerajoč se se je izvalil iz jajca

kot je povedala babica

in takoj pričel moliti

z dvignjeno glavo

Prve ure je preživel

v tihem sožitju z zvezdami danicami

nato se je oglasil pri meni doma

in preizkusil mojo kitaro

Bil je mlad, črn in čudovit,

z velikimi očmi, popolno poltjo

in mojo kitaro je igral kot nevihta,

kot v vetru plešoči listi,

iz nje je izvabljal zvoke konca sveta,

ognja, reke ledu, ladijske flote

Stiskal jo je počasi in čustveno

kot bi se skrivaj dotaknil ljubimčevih ustnic

Sprehodila sva se čez izklesane vrtove

skozi ležerno popoldne,

služkinje so švigale sem ter tja,

skozi okno se je razlegal zvok violine

Angeli, odeti v negovalke, so se igrali s kartami,

iz zaporov pobegli plenilci so se gnetli na dvorišču,

rumeno sonce se je zehajoč se spustilo do obzorja

in ko se je potapljajo,

je Jimi stal pokončno, se režal

in migal z žametnimi boki

Poimenoval se je za Kralja Električnega

In zvečer čisto znorel,

igral na ducatu odrov

v newyorških klubih

in mesto zažgal z ene na drugo stran

Jo priklopil in nažigal,

zavit v šal, ves okiten, dolgonog, kačjerok

športen, zagnan, nevaren

Manhattan je spravil v tresenje,

ulice in pločnike pa v drget,

zaradi njegovega stratocasterja je zavibriral

mogočni Empire State,

ročica njegove kitare je šokirane modele

iz Hackensacka in Yonkersa,

ki so odraščali ob speedu, metalu in rapu,

spravila v trans in lebdenje

Igral je Purple Haze v klubu Pyramid,

Voodoo Child v klubu Sin-E,

Up From the Skies ter Stone Free

v klubu King Tut’s Wah-Wah hut

Izvedel je devetinšestdesetminutni

šokantni kozmični dvig

s Star Spangled Banner

v zaodrju CBGB-ja

Zaustavil je vse ure v državi New York

in vsako srce, ki ga je slišalo,

celo čas je obstal potolčen in zmeden

in se je pohlevno vdal uroku njegovih znamenitih bliskovitih prstov

Za dodatek je v klubu Bitter End

zaigral srce parajočo Little Wing,

še natakarje je spravila v jok

nato smo padli ven

v prašno zoro na ulici Bleeker street

padal je prijeten dež

in Jimi je umrl

  • Share/Bookmark

Začetek velike pustolovščine

Glasba, Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life, Življenje je teater 1.03.2010

Z Lou Reedom in njegovim glasbenim ustvarjanjem sem se srečal nekje ob vstopu v adolescenco, hkrati z rastočim zanimanjem za glasbo. Kaj dlje od uspešnice Walk on the Wild Side takrat sicer nisem prišel, saj me je glasbeno ustvarjanje skupine Velvet Undergraund pustilo hladnega, podoben učinek pa je imel name tudi Reedov znameniti album Berlin, je pa Reed zagotovo našel mesto na mojem glasbenem zemljevidu.

Na velika vrata je Lou Reed v moje življenje vstopil šele ob zadnjih vzdihljajih moje pubertete, ko sem že razvil malce kritične distance in izoblikoval svoj odnos do sveta (vsaj okvirno). Bilo je v času zaključevanja srednje šole, tik pred odhodom v JLA,  na glasbenih policah pa se je  znašel album New York. Ne vem, kaj na njem me je tako pritegnilo, zna biti, da je bila to uspešnica Dirty Blvd, vem le to, da sem bil kmalu po izidu ponosni lastnik nove avdio kasete. Kasete zato, ker sem imel z gramofonom preveč težav, CD predvajalnika pa si takrat še nisem mogel privoščiti, pa tudi sami CD-ji so bili predragi.

Danes, ko ga ponovno poslušam s trenutno zavestjo, lahko napišem, da je album resnično fantastičen in mi je jasno, zakaj sem ga takrat proglasil za najboljši album 80. po mojem izboru. Zasnovan je tako, da ga brez težav poslušaš od začetka do konca. Ni slabega komada. Reed pripoveduje o New Yorku, kriminalu, brezdomcih, (pokvarjenih) politikih, med njimi o  bivšem generalnem sekretarju ZN, Kurtu Waldheimu, ki je bil v času izida predsednik Avstrije in Jesseju Jacksonu, pa o papežu ter AIDSU in strahovih povezanih z njim. Pa še o marsičem, na primer o očetovstvu, čeprav, kolikor mi je uspelo pobrskati, oče (še) ni postal. Se pa ta trenutek vztrajno približuje mojemu prijatelju Cashu, in njemu v razmislek in popotnico na veliki pustolovščini (čeprav vem, da mu Lou Reed ni ravno pri srcu) namenjam prevod komada z New Yorka Begining of a Great Adventure.

Lou Reed – Začetek velike pustolovščine

.

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, ki prekladal bi ga naokrog

majhnega sebe, da bi ga napolnil s svojimi mislimi

Majhnega mene ali njega ali njo, da napolnil s svojimi sanjami bi ga

in s tem povedal, da življenje vrednost ima

.

Mulčka držal proč od šole bi in poučeval ga sam

da obvarujem ga pred strupom množice

Po drugi strani pa popolna izolacija verjetno najboljša zamisel ni

ni dobro, če  skušaš narediti se nesmrtnega

.

Začetek velike pustolovščine

Začetek velike pustolovščine

.

Zakaj ustavil bi pri enem se, lahko bi jih imel deset, zvest TV pomladek bi bili

V gozdu vzgajal liberalno vojsko bi

kot kmetavzarski norci, ki v bližnjem lokalu srečujem jih,

z njihovo hordo mutantskih sokrvnih parkljastih prašičkov

Naučil bi jih, kako podstaviti bombo, zanetiti požar, igrati kitaro

in če ujamejo lovca, kako ustreliti v jajca ga

K zadevi pristopil postopno bi kot se le da

a le, če ob tem truda ne bi bilo prehudega

.

Začetek velike pustolovščine

Začetek velike pustolovščine

.

Susie, Jezus, Bogart, Sam, Leslie, Jill in Jeff

Rita, Winny, Andy, Fran in Jet

Boris, Bono, Lucy, Ethel, Bunny, Reg in Tom

Veliko imen, da bi si zapomnil vsa

.

Carrie, Marlon, Mo in Steve, La Rue in Jarry Lee

Jajčevec, Rufus, Lutka, Zvezda in Kugla

Potreboval prekleti računalnik bi, da bi na tekočem bil

Upam, da ta star z otrokom ne bo predaleč šla

.

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

.

Pravi: »Srček, to je začetek velike pustolovščine.«

»Dragi, začetek velike pustolovščine,«

kar poglej

.

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, ki prekladal bi ga naokrog

in po svoji božji podobi oblikoval bi ga

vzgojil lastne pogrebce bi, ki v grob me poneso

in mi za družbo bi bili, ko zgrbančen brezzob neotesanec bom

.

Blebetajoč star bedak, sedeč sam, ki po lastni srajci slini se

Senilen star pezde, ki v blatu se igra

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, na katerega lahko prenesel bi

kaj več od besa, bolečine, jeze in prizadetosti

.

Upam, da držikar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Pravi: »Lou, to je začetek velike pustolovščine.«

»Lou, Lou, Lou, začetek velike pustolovščine.«

Pravi: »Kako kličeš svojega ljubimca.«

»Sylvia, precej pokliči svojega ljubimca.«

  • Share/Bookmark

Piran, Trst in pelc montli

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 24.02.2010

Nedeljsko jutro se je počasi že spreminjalo v čudovit dan, ko je padla odločitev, da se po dolgem času odpravimo na družinski izlet na slovensko obalo. Takoj ko smo zapustili Ljubljano,  je nebo razsvetlilo sonce v vsej svoji lepoti. Adijo depresija, dobrodošlo življenje. Na postojnskem so bile vidne sledi precej močnega sneženja s prejšnjega dne. Že po izhodu iz prvega predora pa nas je pričakala čisto drugačna pokrajina, nikjer sledu o kakšnem snegu.

V Portorožu smo parkirali v bližini Droginih skladišč soli in se podali na sprehod proti Piranu. Mali z biciklom (no, trenutno še štiriciklom), midva pa peš za njim. Na sprehajalni poti se je trlo nam podobnih iskalcev pomladnega sonca in mali je precej uspešno slalomiral med njimi. Pot ni povsem prijazna do kolesarjev, saj jo na več mestih presekajo stopnice. A prestaviti otroško kolo je seveda precej bolj enostavno kot je invalidu premagati arhitektonske ovire z vozičkom. Odgovorni bi lahko kaj ukrenili v tej smeri, saj sprehod ob morski obali res blagodejno vpliva na vse, ki smo še kako potrebni sprostitve in odmika od vsakodnevnega stresa. In zakaj si tega ne bi mogli privoščiti tudi tisti z gibalnimi omejitvami? Tik pred Piranom nas je presenetila deponija, ki so jo začasno namestili kar na parkirišče pred mestom. Kontejnerji polni smeti in smetarska vozila v urbanem delu turističnega kraja? Na parkirišču? Turizem smo ljudje.

Fizična aktivnost nas je izčrpala, ustavili smo se pri prvem peku in si kupili precej dober burek ter ga pomlaskali na servisnem pomolu piranske marine. Tedaj se je ženi utrnila zamisel (dokaz, da s polnim želodcem misli laže tečejo), da bi se zapeljali v Trst. Kot turisti. Na kapučino. Ker kot turisti tam sploh še nismo bili. V starih časih, ko smo množično oblegali znameniti Ponteroso, ni bilo niti časa niti interesa za ogled mesta.

Rečeno storjeno. Pa da ne dolgovezim. Trst je lep. Lepši kot ga sem ga imel v spominu. Veliki trg je resnično impozanten in večino časa smo se zadržali tam. Turistov in lokalnih sprehajalcev ni manjkalo, med njimi pa smo lahko videli toliko finih gospa v krznenih plaščih, kot jih sam nisem videl v celem življenju. Še zdaj ne morem verjeti, da nekdo lahko tako mirno in ponosno, brez kančka slabe vesti, razkazuje svojo nizko stopnjo ozaveščenosti. Poslikal sem tudi prodajalno krznenih plaščev, kjer se le-teh kar tare. Ne gre mi v glavo, da je nekdo pripravljen odšteti takšno količino denarja za krzno eksotične živali, ki so jo ulovili ali gojili zgolj za to, da bo neka vešča nosila plašč iz njihove kože. Bodi dovolj o tem. Ponovno sem dolžan opravičila Jamesu Joyceu, s čigar spomenikom sem se, tako kot v Dublinu, slikal v trenirki. Kultura pa taka. Dobro, da mama ne ve. Na spominski plošči ob spomeniku je zapisano, da je Joyce svoji Nori pred stotimi leti napisal, da je Trst njegova duša. Moja pa je nemara njegov rodni Dublin.

Kaj več bodo o našem izletu povedale slike, naj dodam samo še to, da je bil kapučino naravnost odličen in povrhu vsega nič dražji kot v Ljubljani. Že samo zaradi tega se nam je izplačalo zapeljati do Trsta.

  • Share/Bookmark

Ko sem bil Viking Viki. Vsaj za pusta

Življenje je life, Življenje je teater 15.02.2010

Lansko leto sem na čast pustu pisal o naši skupinski uprizoritvi junakov iz 70. let, Letečega cirkusa Montyja Pythona, letos pa bom nekaj besed namenil še enemu junaku iz 70. let, ki mi je lepšal redke urice prebite pred TV zaslonom in je tudi povezan z mojimi pustnimi dogodivščinami. Govorim o Vikingu Vikiju, ki je bil sredi 70. let prejšnjega stoletja eden glavnih risanih junakov na malih zaslonih. Vsaj tako velik kot je danes na primer Nodi ali pa še večji, saj takrat otroci nismo bili razvajeni s poplavo risank, ki jih ima na voljo današnja mladež.

Na vprašanje, kaj boš pa letos za pusta, je bil odgovor seveda Viking Viki. In ker sem imel zlate starše, oče pa je kot lutkar poznal kupico ljudi, med njimi tudi Saša Kumpa, ki ni bil samo izjemen režiser, lutkar, scenograf, slikar in predvsem velik humanist, pač pa tudi prefinjen izdelovalec lutk in kostumograf, ki ga je seveda naprosil, da mi izdela kostum Vikinga Vikija. Kar je seveda tudi z veseljem naredil. Lahko si predstavljate moje veselje in ponos, ko sem tistega leta paradiral naokoli v izvrstni, unikatni maski, ki so mi jo zavidali vsi otroci.

Danes sam na žalost nimam takšnih poznanstev kot jih je imel moj oče in svojemu sinu ne morem privoščiti tako izvirnega kostuma. Lahko bi ga sicer poskusil izdelati sam, a po pravici povedano nisem ravno najbolj spreten pri teh rečeh, zato raje zavijem v eno velikih trgovin, v katerih se najde marsikaj. Magari kakšna gasilska uniforma. Tudi takšna maska prinese veselje v otroško srce. Za starše pa ni lepšega kot je srečen otrok.

Oče, sredi 70.

Sin, 2009

  • Share/Bookmark

Dr. Fig je prišel. Z Juljo, seveda. Manjkal pa ni niti Bili Piton

Foto, Življenje je life, Življenje je teater 9.02.2010

Zavod za turizem Kranj je ob kulturnem prazniku tudi letos pripravil zdaj že tradicionalno prireditev Prešernov smenj. Obiskovalcev se je trlo in imeli so kaj videti. Mesto je znova padlo v časovno zanko in pristalo v Prešernovih časih. Na vsakem koraku si lahko srečal meščane, uradnike, funkcionarje in še koga, odete v obleke/uniforme iz tistih časov. Vse skupaj je spremljal bogat kulturni program, ki so ga pripravila številna kulturna društva, folklorne skupine, pevski zbori in še kdo. Po mestu se je dalo zapeljati s kočijo. Manjkali niso tudi številni lajnarji pa stojnice z izdelki domače obrti. Svoja vrata so odprli muzeji, Prešernov grob je obiskala kulturna ministrica. Na sprehodu po mestnih ulicah pa si lahko srečal tudi Franceta Prešerna samega, ki je pod roko vodil svojo nesojeno Juljo. Pa na Bilija Pitona (vsaj mene je močno spominjal nanj) ne smem pozabiti. Ta je vsako uro razglasil Prešernovo smrt pred Prešernovim spominskim muzejem, ki se nahaja v hiši, v kateri je pesnik živel in tudi sklenil svojo življenjsko pot. Ena stvar pa ni bila povsem v slogu Prešernovih časov – nekatere gostilne in bari so bili zaprti. Škoda, da niso vsi izkoristili prilike, saj se je tam, kjer je bilo odprto, trlo premraženih, okrepčila potrebnih obiskovalcev. Blagajne pa so veselo cingljale. Mogoče prihodnje leto.

  • Share/Bookmark

Chick Corea, Stanley Clarke in Lenny White – Power of Three, Gallusova dvorana CD, 27.10.2009

Duhovnost, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 28.10.2009

Sinoči sem imel spet enkrat v življenju srečo, da sem bil priča duhovnemu dogodku par excellence. No, bolj kot sreči se imam za to izkušnjo zahvaliti prijateljici Eleni, ki me je na dogodek povabila. Po petintridesetih letih so se namreč v Ljubljano vrnili Chick Corea, Stanley Clarke ter Lenny White, ki so takrat kot kvartet Return to Forever, katerega član je bil še Al di Meola, nastopili v Hali Tivoli. Tokrat so kot trio Power of Three v sklopu 50. ljubljanskega jazz festivala nastopili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Ker nisem niti velik poznavalec jazza, niti njihove glasbe kot take, bom oceno repertoarja včerajšnjega koncerta prepustil bolj poklicanim od sebe. Jemljem pa si pravico napisati, da sem lahko tudi sam kot v bistvu laični poslušalec že po nekaj taktih uvodnega komada videl (slišal), no, začutil, da so na odru resnični mojstri svoje obrti. S prvega balkona sem imel priliko pod seboj opazovati nekakšno mešanico Jesperja Juula in Jamese Earla Jonesa za klavirjem, Baracka Obamo (po končanem mandatu) na kontrabasu ter Ice-T-ja za bobni. Toliko o moči domišljije in asociacij. To, kar je prihajalo izpod njihovih prstov, pa presega še tako bujno domišljijo. Zvoki so me ponesli v svetove, v katerih nisem bil še nikdar dotlej. Brezčasno. Breztelesno. Velik del koncerta sem spremljal z zaprtimi očmi. Ko si odvisen zgolj od sluha, je doživetje precej globlje. Seveda pa sem imel oči odprte ravno dovolj, da sem lahko tudi vizualno spremljal gestikuliranje med izvajalci. Bili so vidno razpoloženi. In the mood. Sproščeni. Kar se je najlepše odražalo v nasmehih, ki so jih drug drugemu namenjali ob duhovitih potezah posameznika, ki jih ni manjkalo.

Od začetka me je malce motil preveč izstopajoč zvok bobnov, čeprav ni šlo za kakšno neusmiljeno nabijanje po bobnih, prej za nežno spoznavanje z njimi, ki pa je precej izstopalo v sami zvočni sliki (vsaj sam sem imel tak občutek). A se je zadeva kmalu unesla. Na žalost so imeli na razpolago zgolj uro in pol, saj je njihovemu nastopu sledil še en koncert v Klubu CD, a je bilo tudi to dovolj, da človek pride na okus po božanskem. Če bi moral izpostaviti zgolj eno stvar, bi bilo to izvajanja na kontrabasu Stanleyja Clarka. Človek zna iz svojega inštrumenta spraviti zvoke, za katere (vsaj do včeraj) ne bi niti pomislil, da jih je sproduciral kontrabas. Hudo. Ko je v roke prijel lok, me je na trenutke asociiral na malce globlje zvenečo Apocalyptico. Najbolj pa se me je dotaknil v svojem solu, čigar prvi del me je spomnil na pokojnega basista Metallice Cliffa Burtona in njegova izvajanja v komadu (Anesthesia) Pulling Teeth z njihovega debitantskega albuma Kill ‘em All, zaključil pa se je v čistem bluesu v stilu Muddyja Watersa.

Publika, ki je znala med koncertom z navdušenim aplavzom pozdraviti mojstrske poteze izvajalcev, je bila dorasla koncertu, razen peščice neotesancev, ki so kljub izrecni prepovedi na dan privlekli svoje mobitele in skušali na skrivaj (bolj slabo) snemati dogajanje na odru. Uboge pare, namesto da bi uživali v samem dogodku tukaj in zdaj, so si raje naprtili stresno nalogo, da skušajo posneti nekaj, kar je obsojeno, da bo videti in slišati kot navadno skrpucalo. Skoraj vsi so imeli opravka s hosteso, ki jih je prišla okarati. Prav jim je. Na koncu nam je trio z dolgim aplavzom uspelo zvabiti nazaj, da so zaigrali še en komad in verjetno bi še kakšnega, če ne bi bili zaradi časovne stiske prireditelja dobesedno prisiljeni zapustiti odra.

Za okus vam dodajam posnetek nastopa tria Power of Three iz Romunije, ki je na žalost nastal na zgoraj opisan način, a boljšega nisem našel.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Mangart, moja sveta gora

Foto, Zabava in sproščanje, Šport, Življenje je life, Življenje je teater 18.08.2009

Zbudil sem se ob pol šestih. Naspan. Spočit. V koči je bilo že precej živahno, saj se pravi gorniki odpravljajo na ture precej pred sončnim vzhodom. Žena in sine sta še spala, pa sem se odločil, da peljem Tiko, našo labradorsko prinašalko, na krajši sprehod proti sedlu, da opravi, kar narava terja od nje, sam pa se bom malce naužil jutranje spokojnosti v visokogorju. Vendar na osrednjo avgustovsko nedeljo ob šestih zjutraj tik pod Mangartskim sedlom o kakšni spokojnosti na žalost ni bilo ne duha ne sluha. Promet na cesti, ki vodi na sedlo, je bil tako gost, da sem imel občutek, da se nahajam v srednje velikem mestu sredi delovnega tedna. Mogoče malce pretiravam, ampak akustika pod Mangartom je tako dobra, da že peščica avtomobilov na poti na sedlo ustvari skoraj neprekinjen hrup. Vmes se le najde kakšna luknja, ko človek lahko prisluhne tišini oziroma naravi. Pticam, ki pozdravljajo začetek novega dneva, ovcam, ki z zvonci opozarjajo nase. Takšen trenutek miru, ko se lahko v miru povežeš s soncem, ki se trudi pokukati izza mogočne gore. Čas za meditacijo in kontemplacijo. Do naslednjega brrrr.

Mangart je v mojem srcu že petnajst let zapisan kot sveta gora. Nekakšen domači Kailaš (Gang Rinpoche), tibetanska sveta gora, na katero naj se ne bi povzpel še nihče. Na Mangart se sicer valijo trume pohodnikov (vsaj ta vikend je bilo tako), a sam se nanj verjetno ne bom povzpel nikdar. Sem prevelik zajec, da bi se gibal po previsih in strmel v prepade. Zadostuje mi, da se na sedlo (ali pa vsaj do koče) lahko povzpnem s kolesom in naredim potem še nekaj korakov v smeri Mangarta. Zadostuje mi, da se mi že na Predelu odpre veličasten pogled nanj in da me njegova podoba spremlja med pritiskanjem na pedala. Podoba, ki raste iz metra v meter. Na koncu pa je tako blizu, da bi ga lahko zgrabil z roko, a vendar tako daleč kot Himalaja.

To soboto smo z družbo imeli torej že petnajsti tradicionalni kolesarski vzpon na Mangartsko sedlo. Kar nekaj sem jih vmes sicer izpustil, a tokrat sem bil po treh letih ponovno zraven. V prejšnjih letih smo štartali z odcepa za Mangart, od kar pa tam gradijo viadukt, imamo za izhodišče mejni prehod Predel, kjer je na voljo dovolj parkirnih mest. Pognali smo se točno opoldne in prvi junak (ki je edini napadel s specialko) je bil na vrhu že po dobri uri. Večina se jih je veselila cilja po uri in pol do dveh. Sam sem »vozil« debeli dve uri in pol, a sem bil vesel, da sem priplezal vsaj do koče (priznam, zadnji vzpon sem prepešačil). Po obveznem okrepčilu smo se spustili do avtomobilov. Med prebijanjem skozi (pre)gost avtomobilski promet se ena od udeleženk med umikanjem avtomobilu ni mogla izogniti padcu. Posledice so bile nekaj odrgnin in modric, strgana vetrovka ter zlomljena čelada. Hvala bogu, da jo je imela na glavi. Zbrali smo se na izhodiščnem položaju ter se odpravili v Bovec. Bolj natančno v Letni vrt, da proslavimo in zažremo uspešen vzpon. Nato so nekateri odšli postavljati šotore v bovški kamp, drugi so se šli razpakirati v Kaninsko vas, naša družina pa se je z avtom odpeljala nazaj do koče na Mangartskem sedlu. Prijazna oskrbnika sta nam, kljub najbolj obleganem vikendu v letu, omogočila, da smo imeli sobo za šest ljudi povsem zase. Obnemogel sem padel v posteljo in ob 21. sem sladko spal kot otrok.

Po jutranjem sprehodu s Tiko, o katerem sem pisal v prvem odstavku, sem se vrnil do koče, kjer smo pozajtrkovali in se odpravili na sedlo in od tam proti Mangartu. Ponosno sem gledal sina, kako jo strumno maha v breg in premaguje prepreke. Prav daleč sicer nismo šli, ker za večji vzpon niti nismo bili pripravljeni, a vseeno dovolj daleč, da smo se naužili čudovite gorske klime. In spremljali trume ljudi, ki so se valile na goro. Nazaj pri avtu smo si pripravili manjši piknik na travi, ki so ga nasilno prekinile agresivne ovce, ki so ne oziraje se na nas napadle naše zaloge hrane in se sploh niso pustile odgnati. Skupaj z dobrotami smo se bili prisiljeni umakniti v avto. Na srečo so šle hitro naprej in smo lahko v miru dokončali začeto. No, skoraj dokončali. Naš mir je skalil še prelet helikopterja. Ti pa v gorah ponavadi ne pomenijo nič dobrega. In res se je izkazalo, da smo priča reševalni akciji gorske reševalne službe. V časopisu sem naslednji dan prebral, da si je nek planinec zlomil nogo. Naj na tem mestu napišem, da sem opazil, da je bila večina pohodnikov, ki so se mimo nas vili proti Mangartu, vsaj na videz ustrezno opremljena za svoje početje. Skoraj vsi so bili opremljeni tudi s čeladami.

Dan smo zaključili z osvežilnim namakanjem v Soči v Čezsoči. Vikend bi bil skoraj popoln, če se ne bi tik pred prihodom domov na razcepu Zadobrova zlomil prtljažni nosilec kolesa, tako da je kolo usekalo po strehi in steklu, a na srečo se je še toliko držalo prtljažnika, da sem se z vključenimi utripalkami po odstavnem pasu privlekel do izhoda Sneberje in ustavil na prvem možnem mestu. Na avtocesti res ne bi želel ustavljati in hoditi iz avtomobila. Z ženo sva nekako demontirala nosilec ter kolo z nosilca. Pes se je iz prtljažnega prostora preselil k ženinim nogam, kolo pa v prtljažni prostor. Nosilec kolesa pa gre na kosovni odpad. Imeli smo neznansko srečo, da se ni zgodilo kaj hujšega. Naslednji nosilec kolesa, ki si ga bom omislil, bo vsekakor od priznanega proizvajalca.

Namaste, Mangart. Če ne prej, se vidiva prihodnje leto.

P.S. Slike v galeriji si ne sledijo povsem kronološko, saj je njih prvi del posnet z Nokio, glavnina pa z Nikonom. Zadnje tri pa sem dodal naknadno, ko mi je brat posredoval svoje slike.

  • Share/Bookmark
blank