Kategorija: "Življenje je teater"

Pripravljen na štop

Življenje je teater 25.05.2009

Ko sem se zjutraj prebujal z glavo težko kot cent, mi je kapnilo, zakaj sem včeraj med peko na žaru (in tudi po njej) tako hitel z zlivanjem piva po grlu. Obstaja samo ena možna razlaga. Spil sem natančno tri vrčke (pločevinke, če smo bolj natančni) piva, kar mi v kombinaciji s prazno luno zadostuje za spodobnega mačka. A nič ne de. Ko sem zapuščal stanovanje in mi je vrat krasila snežno bela brisača, sem vedel, da sem se v bistvu včeraj že podzavestno pripravljal na štop oz. na preživetje, kamorkoli me bo že danes pot zanesla. Sedaj moram to svojo teorijo samo še pojasniti ženi.

25. maj ni samo dan mladosti, pač pa tudi mednarodni dan brisače, ki ga od leta 2001 v spomin na takrat preminulega Douglasa Adamsa proslavljajo(mo) ljubitelji njegovih del. Predvsem seveda njegovega Štoparskega vodnika po galaksiji, iz katerega tudi izhaja teorija o brisači kot najbolj univerzalno uporabnem predmetu v vesolju.

Med izstopanjem iz avtomobila, ki sem ga parkiral na službenem parkirišču, so mi po glavi rojile misli, kako naj se ubranim pred napadi sodelavcev, ki nimajo pojma o štoparskem vodniku in me bodo napadli z vsemi topovi. Ko pa sem se približal skupini, ki je stala pred poslopjem, me niso niti opazili, kaj šele, da bi priletela kakšna opazka. Postal sem neviden.
Brisača je že pri prvem stiku z okolico pokazala svojo čudežno moč. Adams je bil kot kaže vizionar brez primere, s katerim se lahko primerja samo še kakšen Nostradamus.

Življenja se je treba veseliti, ne pa bati. Zagotovo drži, kar je povedal mojster Osho, da preveč resnosti vodi v bolezen. Če hočeš v tem svetu preživeti, moraš biti malce nor, zato pa si je lepo okrog vratu naviti brisačo, iti med ljudi ter uživati v njihovih reakcijah, ko te zagledajo (v primeru, da te sploh opazijo).

Za konec še originalna definicija brisače iz Štoparskega vodnika:
A towel, it says, is about the most massively useful thing an interstellar hitchhiker can have. Partly it has great practical value. You can wrap it around you for warmth as you bound across the cold moons of Jaglan Beta; you can lie on it on the brilliant marble-sanded beaches of Santraginus V, inhaling the heady sea vapors; you can sleep under it beneath the stars which shine so redly on the desert world of Kakrafoon; use it to sail a miniraft down the slow heavy River Moth; wet it for use in hand-to-hand-combat; wrap it round your head to ward off noxious fumes or avoid the gaze of the Ravenous Bugblatter Beast of Traal (such a mind-boggingly stupid animal, it assumes that if you can’t see it, it can’t see you); you can wave your towel in emergencies as a distress signal, and of course dry yourself off with it if it still seems to be clean enough.

Naj vam brisača dobro služi.

  • Share/Bookmark

Kako sem nenačrtovano pristal na Oslih

Življenje je teater 24.04.2009

Pozno popoldan me je poklicala Željka: “A bi šla z ženo v teater? Dve karti sem dobila, pa sama ne morem iti.” “Čakaj, bom preveril, ali je žena za. Katero predstavo, kdaj in kje pa naj bi si ogledala?” sem ji odgovoril. Navrgla mi je nekaj o premieri nocoj ob osmih, oslih in MGL-ju.

Žena je bila seveda za, babi je z veseljem prevzela varstvo nad naraščajem, midva pa sva šla v teater skoraj direktno iz službe. V prevodu: nisva bila pražnje oblečena in urejena kot bi se za svečano premiero spodobilo. Dokler nisva prišla v zgornjo avlo MGL-ja (včasih smo takšnim prostorom rekli kadilnica, danes to ime očitno ni več primerno), se z najinim videzom nisem kaj prida obremenjeval. Tam pa me je v hipu prešinilo, človek božji, saj to je vendar svečana premiera! Ozrl sem se naokrog. Vsi “doterani u nulo”. Skoraj ni bilo obraza, ki ga ne bi poznal vsaj iz medijev. Same znane face iz sveta zabave, politike in gospodarstva. Jaz pa v kavbojkah. In to ravno jaz, ki ženi vedno težim, da se je iz spoštovanja do ustvarjalcev potrebno tudi prireditvi primerno odeti. Jebiga, se zgodi. Ni panike. Tako in tako bi štrlela ven, tudi če bi bila v večernih toaletah.

Izkazalo se je, da je naslov predstave dejansko Osli. Ker se podarjenemu konju ne gleda v zobe, o njej ne bom preveč razpredal. Naj samo napišem, da naj bi zadeva bila komedija, pa mi ni šlo niti malo na smeh. Pa ne, da bi bil brez smisla za humor. Verjetno gre za to, da padam na drugačne vrste humor. Prizori posilstev mi pač niso smešni, ne glede na to, kaj je avtor želel z njimi pokazati. Publika se je ob njih sicer na veliko krohotala, a menim da bolj iz zadrege kot zaradi tega, ker bi se jim resnično zdeli smešni. Morda pa se motim?

Kakor koli, ne glede na pomisleke o primernosti najinih oblačil, sva se po predstavi udeležila tudi svečane pogostitve. Že s stopnišča sva uzrla klubsko mizico, s katere so se zapeljivo rdečile jagode. Zdelo se nama je, da sva v bližini mizice našla miren kotiček, kjer si bova lahko neopazno privoščila kakšno jagodo. Kako sva se motila. Kar naenkrat se je od nikoder vzela gruča fotografov, ki so vsi po vrsti obletavali in slikali človeka, ob katerem (za katerim) sva stala. Prišel je tudi poročevalec za 24ur s kamero in gospoda (zdel se mi je sicer znan, a na žalost ne vem, kam naj ga vtaknem) prosil za krajši intervju. In tako sva namesto na intimnem kotičku pristala v kadru. V soju žarometov. In skrivala jagodi, ki sva ju imela v rokah. Kaj bo pa mama rekla, če me vidi na televiziji, medtem ko se bašem z jagodami? Počutil sem se kot tisti tip, ki v filmu Amazonke na luni dobi novega daljinca in s pritiskom na gumb pristane v TV-programu. In vpije ženi: “Vilma, spravi me od tod!”

Tudi midva sva želela od tam. In sva tudi šla. Na drugo stran avle, kjer sva našla nov, bolj intimen kotiček in si privoščila še kaj od prigrizkov ter kozarček odličnega kaberneta, za katerega so nama zaupali zgolj, da izvira iz Goriških Brd. Bil je vreden greha. Prav tak pa je bil tudi pogled na sceno, kjer sva lahko opazovala vse “zvezdnike”, kako se predano nastavljajo fotografom. Še kako drži, da medijske osebnosti ne morejo brez medijev in obratno.

Vesel sem, da sem imel po dolgem času priložnost obiskati svečano premiero, vesel sem tudi, da sem doživel utrip slovenskega jet-seta, še bolj pa sem vesel, da mi ga ni treba doživljati vsak dan. Bilo bi prenaporno.

  • Share/Bookmark

Pustni cirkus Montyja Pythona

Življenje je teater 23.02.2009

Ker je ravno pustni čas, sem se odločil, da malce pobrskam po arhivu in objavim nekaj slik iz polpretekle zgodovine. Bolj natančno, v nadaljevanju bom postavil na ogled nekaj fotografij, ki so nastale pred dobrim ducatom let (če jih ni že skoraj petnajst), ko se je naša druščina odločila, da je čas, da končno tudi mi spravimo skupaj eno pošteno skupinsko masko. Kot veliki oboževalci Letečega cirkusa Montyja Pythona z izbiro maske nismo imeli prav velikih težav. Soglasno in z velikim navdušenjem smo se odločili, da bomo predstavljali Gumbyje, enega bolj odbitih likov iz cirkusa.

Ne morem reči, da smo v izdelavo mask vložili ogromno truda, ampak tudi primernih oblačil in predvsem škornjev ni bilo lahko najti. Pa na robce na glavi ne smemo pozabiti. Drži, brez muje se še čevelj ne obuje. Na sobotni večer smo se tako pražnje odeti podali v mesto, da se predamo noremu pustnemu rajanju. Predvsem smo se zadrževali v danes že pokojnem lokalu Magma, ki je bil v tistih časih naša baza. Za pusta pa je bila scena ponavadi še posebno divja.

Bili pa smo seveda tudi v drugih popularnih lokalih in se nekajkrat sprehodili skozi mestno jedro, vendar moram priznati, da so nas v celem večeru prepoznali morda trije ljudje. Kar mislim, da ni znak, da smo masko slabo izdelali in jo slabo predstavljali, pač pa je bolj znak neprepoznavnosti Monty Pythonov v naših krajih (vsaj za Kranj to zagotovo drži). Po večini so nas imeli za kmete in celo gestapovce, čeprav smo se trudili, da maske tudi spravimo v življenje, da bi bili čimbolj podobni delu in liku Gumbyjev. Poznavalci (ljubitelji) Letečega cirkusa, veste, kako naj bi bilo to videti.

Na koncu smo pristali v takrat popularnih diskotekah Skali (Preddvor) in Gorjancu (Hotemaže), kjer smo celo nastopili v tekmovalnem programu, seveda brez uspeha, ker smo bili v diskotekah še manj prepoznavni kot prej v mestu.

Na ogled vam ponujam galerijo, ki bo najbolje ponazorila, o čem govori pričujoči zapis. Seveda na koncu ne sme manjkati obvezni prostozidarski pozdrav.

And now for something completely different.


  • Share/Bookmark
blank