Vegetacija in “zmahan” metulj v aprilskem gozdu

Foto, Podobe narave 28.04.2010

  • Share/Bookmark

Ko tudi “fina ljubljanska dama” poprime za lopato

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 12.04.2010

Znova je napočil čas, da uredimo svoje vrtove in si zagotovimo nekaj prepotrebnega domačega zelenjavnega prirastka. Štihanje je eno od opravil pri hiši, ki vsako leto poskrbi, da smo družinski člani nekaj uric še bolj povezani. Ko vsak opravlja svoje delo in se netijo medsebojne iskrice, ki poskrbijo za obilo dobre volje in smeha. Ja, štihanje je lahko tudi prav zabavno opravilo, če ga človek ne jemlje kot prisilo. Zavihajmo torej rokave, zgrabimo lopate, vile in grablje ter akcija! Jaz pa bom, kot vsako leto, poskrbel za zadostno količino gnoja. Brez tega pač ne gre.

  • Share/Bookmark

Dalajlama ‘ma vas rad

Duhovnost, Foto, Življenje je life 7.04.2010

Ko se je pred osmimi leti dalajlama prvič mudil v naših krajih, sem ravno dobro stopil na duhovno pot. Saj ne, da bi bil pred tem povsem odrezan od duhovnosti, daleč od tega, v tistem času sem zgolj prišel do točke, ko sem si uspel (upal) najti meditacijsko skupino in preko meditacij začel pospešeno iskati stik s samim sabo. In obisk dalajlame je bil nekakšen blagoslov tega procesa, vsaj danes ga tako vidim. Masovke v Tivoliju ne bom nikdar pozabil, kot tudi ne  srečanj s tibetanskimi menihi in Rinpočejem, za kar bom večno hvaležen Dilrupi. Slovo od dalajlame na brniškem letališču je bil med čustveno bolj intenzivnimi dogodki v mojem življenju.

In v teh dneh je dalajlama ponovno v naših gostih. Mislim, da se sploh ne zavedamo, kakšna čast in priložnost je v svojih vrstah gostiti človeško bitje takšnih kapacitet. Priložnost za premik zavesti celotnega naroda, česar smo več kot potrebni. Njegovo včerajšnje predavanje o etiki v mariborski dvorani Tabor, namenjeno predvsem mladim, a nič manj primerno tudi za starejše, je minilo v sproščenem vzdušju, za kakršnega dalajlama zna vedno poskrbeti. Sezuje si čevlje, se udobno namesti in vnese med publiko človeško toplino, začinjeno z obilico humorja. Kot je na primer včerajšnja opazka, da je isti človek, ki nas je obiskal pred osmimi leti, samo en organ ima manj. Pred dvema letoma so mu namreč odstranili žolčnik. Kar je po njegovih besedah tudi dokaz, da nima nikakršnih posebnih zdravilskih sposobnosti, saj še sebe ne zmore ozdraviti. In ko ga takole opazujem, me vedno znova osupne s svojo preprostostjo. Kot bi gledal otroka. Tako pristno nepokvarjen in neobremenjen je videti.

In kakšno sporočilo nam je namenil, poleg tega, da imamo lepo majhno deželo, kjer je zaradi tega življenje lahko bolj kakovostno kot v kakšni megalomanski državi in tega, da je zelo zadovoljen z našo hrano? To, da v materialnih dobrinah ne bomo našli zadovoljstva in notranjega miru. To, da je treba imeti sočutje za vse ljudi tega sveta, ne glede na njihovo veroizpoved ali kakršna koli druga prepričanja. Tudi do ljudi, ki jih ne maraš in ki ti niso storili nič dobrega. To, da je zelo pomembno v kakšnih razmerah odrašča otrok. Zelo pomembno za njegov mentalni razvoj. Saj so otroci, ki odraščajo v ljubečem okolju kasneje v življenju na precej višjem mentalnem nivoju od tistih, ki nimajo te sreče. To, da je v šolstvu marsikaj narobe in bi v njem morale več besede imeti ženske, če želimo doseči spremembo na bolje. In še marsikaj.

Cela prireditev je trajala dobre tri ure. Poleg dalajlaminega predavanja smo si lahko ogledali še glasbeno točko, nastop šolskega zbora ter nastop zbora tibetanskih menihov. Sočustvoval sem s tolmačem, ki ni imel lahkega dela, saj je dalajlama včasih “pozabil” na premor za prevod in si je moral tolmač kar precej zapomniti, kar mu je šlo zelo dobro od rok. Prav tako pa sem sočustvoval tudi s tolmačko za gluhe, ki je za razliko od dalajlame, njegovega pomočnika in tolmača celo predavanje preživela na nogah. Sočustvujem pa tudi z našimi vladajočimi politiki, ki so se uklonili pritisku Kitajske (vem, da je biznis zelo pomembna stvar, ampak vseeno).

Sem pa neizmerno hvaležen stvarstvu, da mi je bilo dano, da sem bil že dvakrat tako blizu takšne duhovne veličine. Upam, da bom lahko še kdaj.

  • Share/Bookmark

Nedelja, ko je šla žena z menoj v službo

Življenje je life 29.03.2010

Želel bi se zahvaliti svoji zlati ženki. Prejšnji teden sem ji namreč potožil, da v službi pripravljamo dan odprtih vrat in moram urediti bazo podatkov vseh naših obstoječih in potencialnih strank, ki jih nameravamo povabiti, pa mi gre bolj slabo od rok oz. mi sploh ne gre. Kdor je kaj podobnega že počel ve, da je to sila duhamorno početje. Pa je rekla: “Veš kaj, v nedeljo dajva malega v varstvo tvojemu bratu in pojdiva k tebi v službo, ti bom pomagala, da bo šlo hitreje.” Sprva sem imel kar nekaj zadržkov, v stilu, kaj boš hodila v mojo službo, pa kdo bo delal v nedeljo, nedelja je vendar dan za družino, midva bova pa dala otroka v varstvo in še kaj bi se našlo. A sem nazadnje pristal. Konec konce gre zgolj za nekaj ur, narejenega bo pa veliko. Mali je bil srečen, da bo lahko nekaj uric s stricem, midva pa sva sedla za mojo pisalno mizo in v štirih urah naredila toliko, kot bi sam morda v tednu dni.

Najlepše pa je še sledilo. Od doma sva prinesla regrat, trdo kuhana jajčka ter ostale sestavine, potrebne za pripravo odlične solate in si privoščila popoldansko malico. In ko sem danes stopil v pisarno, sem se zavedel, da je bila to ena mojih najlepših izkušenj z delovnega mesta. Pa ne samo obed z ženo, pač pa celoten dogodek. Nikdar si ne bi mislil, da je lahko tako lepo, če te žena pocrklja na delovnem mestu.

Marjetka, najlepša ti hvala, hvaležen sem, da mi je stvarstvo namenilo takšno sopotnico in podpornico.

  • Share/Bookmark

Vesna, dobrodošla

Foto, Življenje je life 22.03.2010

  • Share/Bookmark

Vrnitev Jimija Hendrixa

Glasba, Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life, Življenje je teater 19.03.2010

Te dni se v mojem avtu vrti Karma To Burn, odličen (vsaj za moje pojme) koncertni album škotsko-irsko-angleške-in še od kje skupine The Waterboys izpred petih let. Njen ustanovitelj in gonilna sila Mike Scott okrog sebe za vsako inkranacijo Waterboysev zbere ekipo, ki je v danem trenutku najbolj kompatibilna z njegovim ustvarjanjem. V letih 2003/2004, iz katerih so posnetki na albumu, je tako s skupino ponovno sodeloval tudi Steve Wickham, goslaška legenda, ki je z načinom igranja gosli dal edinstven pečat glasbi skupine. Še posebno pa njegov prispevek pride do izraza pri komadu The Return of Jimi Hendrix, v katerem Mike Scott interpretira sanje, v katerih se za dan na ta svet vrne Jimi Hendrix in “razturi” sceno v New Yorku, kar je podloženo z rokovsko nažigajočimi goslimi. Fantastično.

Ker je ravno te dni luč sveta ugledal nov posthumni Hendrixov album Valleys of Neptune, z dvanajstimi pesmimi, ki predhodno še niso bile izdane v studijski različici, zraven prav sede prevod komada o njegovi vrnitvi.

The Waterboys – The Return Of Jimi Hendrix

Sanjal sem o Jimiju Hendrixu,

da se je vrnil za en dan

Cmerajoč se se je izvalil iz jajca

kot je povedala babica

in takoj pričel moliti

z dvignjeno glavo

Prve ure je preživel

v tihem sožitju z zvezdami danicami

nato se je oglasil pri meni doma

in preizkusil mojo kitaro

Bil je mlad, črn in čudovit,

z velikimi očmi, popolno poltjo

in mojo kitaro je igral kot nevihta,

kot v vetru plešoči listi,

iz nje je izvabljal zvoke konca sveta,

ognja, reke ledu, ladijske flote

Stiskal jo je počasi in čustveno

kot bi se skrivaj dotaknil ljubimčevih ustnic

Sprehodila sva se čez izklesane vrtove

skozi ležerno popoldne,

služkinje so švigale sem ter tja,

skozi okno se je razlegal zvok violine

Angeli, odeti v negovalke, so se igrali s kartami,

iz zaporov pobegli plenilci so se gnetli na dvorišču,

rumeno sonce se je zehajoč se spustilo do obzorja

in ko se je potapljajo,

je Jimi stal pokončno, se režal

in migal z žametnimi boki

Poimenoval se je za Kralja Električnega

In zvečer čisto znorel,

igral na ducatu odrov

v newyorških klubih

in mesto zažgal z ene na drugo stran

Jo priklopil in nažigal,

zavit v šal, ves okiten, dolgonog, kačjerok

športen, zagnan, nevaren

Manhattan je spravil v tresenje,

ulice in pločnike pa v drget,

zaradi njegovega stratocasterja je zavibriral

mogočni Empire State,

ročica njegove kitare je šokirane modele

iz Hackensacka in Yonkersa,

ki so odraščali ob speedu, metalu in rapu,

spravila v trans in lebdenje

Igral je Purple Haze v klubu Pyramid,

Voodoo Child v klubu Sin-E,

Up From the Skies ter Stone Free

v klubu King Tut’s Wah-Wah hut

Izvedel je devetinšestdesetminutni

šokantni kozmični dvig

s Star Spangled Banner

v zaodrju CBGB-ja

Zaustavil je vse ure v državi New York

in vsako srce, ki ga je slišalo,

celo čas je obstal potolčen in zmeden

in se je pohlevno vdal uroku njegovih znamenitih bliskovitih prstov

Za dodatek je v klubu Bitter End

zaigral srce parajočo Little Wing,

še natakarje je spravila v jok

nato smo padli ven

v prašno zoro na ulici Bleeker street

padal je prijeten dež

in Jimi je umrl

  • Share/Bookmark

Mar bo zima al’ pomlad ali kepanje, čebelice in regrat

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life 15.03.2010

Malega, ženo in babi sem včeraj popoldan odpeljal na meni najljubšo jaso na svetu, ki zna v prav vsakem letnem času pokazati svoj najlepši obraz. Od pomladanskega, s prebujajočo naravo, preko poletnega, ko vse buhti od življenja, do fantastično barvitega jesenskega ter v spokojno snežno belino odetega zimskega. Te dni pa kaže dvojni obraz. Na prisojnih obronkih snega že zdavnaj ni več, rastlinski svet se že prebuja s prvimi cvetovi in celo kakšno čebelico ali trota je moč opaziti. V kotanji na spodnjem koncu, ki leži v senci, pa leži še kakšnih 30 cm debela snežna odeja, ki daje vtis, ko da je ravnokar nehalo snežiti.

In kombinacija obojega je pravi recept za zimske radosti. Do mile volje se lahko predajaš skakanju, valjanju in dričanju po snegu ter ter kepanju in ostalim zimskim radostim v kotanji, nato pa se povzpneš malo više, med zelenje in cvetove in si na toplem pomladnem soncu ogreješ premražene kosti. Nato pa, če imaš tako dobro teto kot jaz, te lahko ob prihodu domov preseneti še zvrhana skleda sveže nabranega regrata. Človek ne bi imel nič proti, če bi takšna pomlad še nekaj časa trajala.

  • Share/Bookmark

Bližnja srečanja četrte vrste in nočne more

Film, Življenje je life 4.03.2010

Danes se mi zdi stvar smešna, a dve noči nazaj bi težko našel razlog za smeh. Tako hudo strah kot v noči na torek me ni bilo že lep čas, mogoče sploh še nikdar. Morda po ogledu originalnega Osmega potnika, ki sem si ga bolj ali manj na skrivaj ogledal še kot otrok. A vseeno ne pomnim, da bi bilo tako hudo, pa sem bil kot rečeno takrat še otrok. Tokrat pa sem se kot odrasla, odgovorna oseba sredi noči prebudil ves prepoten, skoraj prepričan sem, da sem od sebe spustil tudi kakšen krik, čeprav žena ni slišala ničesar. Po hrbtu so mi šli mravljinci groze in sploh si nisem upal odpreti oči. Čemu? Strah me je bilo, da bi na drugi strani okna zagledal nekoga ali nekaj, kako bolšči vame. Bolj natančno, da bi zagledal belo sovo z velikimi očmi, kako bolšči vame. Belo sovo?

Tako je, belo sovo, o kateri teče beseda v filmu The Fourth Kind (Četrte vrste), režiserja in scenarista Olatundea Osunsanmija, kjer bela sova v bistvu simbolizira nezemeljska bitja. Film je zasnovan kot kombinacija dokumentarnih posnetkov in igranega filma. Prične se s prikazom Mille Jovovich, ki nam pove, da je film posnet po resničnih dogodkih, ki so se v začetku tega tisočletja zvrstili v mestu Nome na Aljaski. Da je za osvetlitev zgodbe režiser v film vključil dokumentarne posnetke psihologinje Abigail Tyler, ki jo sama portretira v filmu ter da je nekaj prizorov skrb zbujajočih. Glede na neprespano noč ji k temu lahko pritrdim.

Film se ukvarja z bližnjimi srečanji četrte vrste, za katera so klasificirana tista srečanja med Zemljani in Nezemljani, v katerih slednji Zemljane ugrabijo. Moj vtis je, da se film s tematiko ukvarja precej posrečeno in učinkovito. Res je, da je večina gledalcev po raznih forumih prepričanih, da gre za navaden nateg, da so tudi dokumentarni prizori zaigrani in da je vse skupaj precej slabo zloženo skupaj, a sam se z njimi ne strinjam. Pa tudi če je res vse zaigrano. Če samo pomislim, da obstaja kanček možnosti, da se kaj od prikazanega resnično dogaja, me spreleti srh. Več o filmu ne bom napisal, tistim, ki si ga bodo ogledali prepuščam, da se sami odločijo, ali je res kaj na stvari ali pa je vse skupaj velika potegavščina. Ne vem pa, ali si bo film v Sloveniji sploh možno ogledati v kinematografih.

Vem pa, da mi bo pogled na belo sovo  še nekaj časa vzbujal sila neprijetne občutke.

  • Share/Bookmark

Začetek velike pustolovščine

Glasba, Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life, Življenje je teater 1.03.2010

Z Lou Reedom in njegovim glasbenim ustvarjanjem sem se srečal nekje ob vstopu v adolescenco, hkrati z rastočim zanimanjem za glasbo. Kaj dlje od uspešnice Walk on the Wild Side takrat sicer nisem prišel, saj me je glasbeno ustvarjanje skupine Velvet Undergraund pustilo hladnega, podoben učinek pa je imel name tudi Reedov znameniti album Berlin, je pa Reed zagotovo našel mesto na mojem glasbenem zemljevidu.

Na velika vrata je Lou Reed v moje življenje vstopil šele ob zadnjih vzdihljajih moje pubertete, ko sem že razvil malce kritične distance in izoblikoval svoj odnos do sveta (vsaj okvirno). Bilo je v času zaključevanja srednje šole, tik pred odhodom v JLA,  na glasbenih policah pa se je  znašel album New York. Ne vem, kaj na njem me je tako pritegnilo, zna biti, da je bila to uspešnica Dirty Blvd, vem le to, da sem bil kmalu po izidu ponosni lastnik nove avdio kasete. Kasete zato, ker sem imel z gramofonom preveč težav, CD predvajalnika pa si takrat še nisem mogel privoščiti, pa tudi sami CD-ji so bili predragi.

Danes, ko ga ponovno poslušam s trenutno zavestjo, lahko napišem, da je album resnično fantastičen in mi je jasno, zakaj sem ga takrat proglasil za najboljši album 80. po mojem izboru. Zasnovan je tako, da ga brez težav poslušaš od začetka do konca. Ni slabega komada. Reed pripoveduje o New Yorku, kriminalu, brezdomcih, (pokvarjenih) politikih, med njimi o  bivšem generalnem sekretarju ZN, Kurtu Waldheimu, ki je bil v času izida predsednik Avstrije in Jesseju Jacksonu, pa o papežu ter AIDSU in strahovih povezanih z njim. Pa še o marsičem, na primer o očetovstvu, čeprav, kolikor mi je uspelo pobrskati, oče (še) ni postal. Se pa ta trenutek vztrajno približuje mojemu prijatelju Cashu, in njemu v razmislek in popotnico na veliki pustolovščini (čeprav vem, da mu Lou Reed ni ravno pri srcu) namenjam prevod komada z New Yorka Begining of a Great Adventure.

Lou Reed – Začetek velike pustolovščine

.

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, ki prekladal bi ga naokrog

majhnega sebe, da bi ga napolnil s svojimi mislimi

Majhnega mene ali njega ali njo, da napolnil s svojimi sanjami bi ga

in s tem povedal, da življenje vrednost ima

.

Mulčka držal proč od šole bi in poučeval ga sam

da obvarujem ga pred strupom množice

Po drugi strani pa popolna izolacija verjetno najboljša zamisel ni

ni dobro, če  skušaš narediti se nesmrtnega

.

Začetek velike pustolovščine

Začetek velike pustolovščine

.

Zakaj ustavil bi pri enem se, lahko bi jih imel deset, zvest TV pomladek bi bili

V gozdu vzgajal liberalno vojsko bi

kot kmetavzarski norci, ki v bližnjem lokalu srečujem jih,

z njihovo hordo mutantskih sokrvnih parkljastih prašičkov

Naučil bi jih, kako podstaviti bombo, zanetiti požar, igrati kitaro

in če ujamejo lovca, kako ustreliti v jajca ga

K zadevi pristopil postopno bi kot se le da

a le, če ob tem truda ne bi bilo prehudega

.

Začetek velike pustolovščine

Začetek velike pustolovščine

.

Susie, Jezus, Bogart, Sam, Leslie, Jill in Jeff

Rita, Winny, Andy, Fran in Jet

Boris, Bono, Lucy, Ethel, Bunny, Reg in Tom

Veliko imen, da bi si zapomnil vsa

.

Carrie, Marlon, Mo in Steve, La Rue in Jarry Lee

Jajčevec, Rufus, Lutka, Zvezda in Kugla

Potreboval prekleti računalnik bi, da bi na tekočem bil

Upam, da ta star z otrokom ne bo predaleč šla

.

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

.

Pravi: »Srček, to je začetek velike pustolovščine.«

»Dragi, začetek velike pustolovščine,«

kar poglej

.

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, ki prekladal bi ga naokrog

in po svoji božji podobi oblikoval bi ga

vzgojil lastne pogrebce bi, ki v grob me poneso

in mi za družbo bi bili, ko zgrbančen brezzob neotesanec bom

.

Blebetajoč star bedak, sedeč sam, ki po lastni srajci slini se

Senilen star pezde, ki v blatu se igra

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, na katerega lahko prenesel bi

kaj več od besa, bolečine, jeze in prizadetosti

.

Upam, da držikar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Pravi: »Lou, to je začetek velike pustolovščine.«

»Lou, Lou, Lou, začetek velike pustolovščine.«

Pravi: »Kako kličeš svojega ljubimca.«

»Sylvia, precej pokliči svojega ljubimca.«

  • Share/Bookmark

Piran, Trst in pelc montli

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 24.02.2010

Nedeljsko jutro se je počasi že spreminjalo v čudovit dan, ko je padla odločitev, da se po dolgem času odpravimo na družinski izlet na slovensko obalo. Takoj ko smo zapustili Ljubljano,  je nebo razsvetlilo sonce v vsej svoji lepoti. Adijo depresija, dobrodošlo življenje. Na postojnskem so bile vidne sledi precej močnega sneženja s prejšnjega dne. Že po izhodu iz prvega predora pa nas je pričakala čisto drugačna pokrajina, nikjer sledu o kakšnem snegu.

V Portorožu smo parkirali v bližini Droginih skladišč soli in se podali na sprehod proti Piranu. Mali z biciklom (no, trenutno še štiriciklom), midva pa peš za njim. Na sprehajalni poti se je trlo nam podobnih iskalcev pomladnega sonca in mali je precej uspešno slalomiral med njimi. Pot ni povsem prijazna do kolesarjev, saj jo na več mestih presekajo stopnice. A prestaviti otroško kolo je seveda precej bolj enostavno kot je invalidu premagati arhitektonske ovire z vozičkom. Odgovorni bi lahko kaj ukrenili v tej smeri, saj sprehod ob morski obali res blagodejno vpliva na vse, ki smo še kako potrebni sprostitve in odmika od vsakodnevnega stresa. In zakaj si tega ne bi mogli privoščiti tudi tisti z gibalnimi omejitvami? Tik pred Piranom nas je presenetila deponija, ki so jo začasno namestili kar na parkirišče pred mestom. Kontejnerji polni smeti in smetarska vozila v urbanem delu turističnega kraja? Na parkirišču? Turizem smo ljudje.

Fizična aktivnost nas je izčrpala, ustavili smo se pri prvem peku in si kupili precej dober burek ter ga pomlaskali na servisnem pomolu piranske marine. Tedaj se je ženi utrnila zamisel (dokaz, da s polnim želodcem misli laže tečejo), da bi se zapeljali v Trst. Kot turisti. Na kapučino. Ker kot turisti tam sploh še nismo bili. V starih časih, ko smo množično oblegali znameniti Ponteroso, ni bilo niti časa niti interesa za ogled mesta.

Rečeno storjeno. Pa da ne dolgovezim. Trst je lep. Lepši kot ga sem ga imel v spominu. Veliki trg je resnično impozanten in večino časa smo se zadržali tam. Turistov in lokalnih sprehajalcev ni manjkalo, med njimi pa smo lahko videli toliko finih gospa v krznenih plaščih, kot jih sam nisem videl v celem življenju. Še zdaj ne morem verjeti, da nekdo lahko tako mirno in ponosno, brez kančka slabe vesti, razkazuje svojo nizko stopnjo ozaveščenosti. Poslikal sem tudi prodajalno krznenih plaščev, kjer se le-teh kar tare. Ne gre mi v glavo, da je nekdo pripravljen odšteti takšno količino denarja za krzno eksotične živali, ki so jo ulovili ali gojili zgolj za to, da bo neka vešča nosila plašč iz njihove kože. Bodi dovolj o tem. Ponovno sem dolžan opravičila Jamesu Joyceu, s čigar spomenikom sem se, tako kot v Dublinu, slikal v trenirki. Kultura pa taka. Dobro, da mama ne ve. Na spominski plošči ob spomeniku je zapisano, da je Joyce svoji Nori pred stotimi leti napisal, da je Trst njegova duša. Moja pa je nemara njegov rodni Dublin.

Kaj več bodo o našem izletu povedale slike, naj dodam samo še to, da je bil kapučino naravnost odličen in povrhu vsega nič dražji kot v Ljubljani. Že samo zaradi tega se nam je izplačalo zapeljati do Trsta.

  • Share/Bookmark

Kam je izginil otrok v meni?

Duhovnost, Foto, Življenje je life 19.02.2010

Ko takole iz dneva v dan opazujem Andraža, ko jih veselo špiči naokoli, se mi vračajo spomini na otroške dni. V čas, ko sem kar pokal od življenja. Saj ne, da bi bil sedaj povsem brez vitalne energije, a pri treh, štirih, petih letih ni bilo prav nobenih ovir. Nobenih strahov. Ves svet mi je ležal pred nogami. Občutek ob tem je tak, da ga danes težko opišem, saj ga že tako dolgo nisem doživel. Veselje, razigranost, odprto srce. Brezpogojno zaupanje v življenje. Imel sem občutek, da letim. Nobenih ovir ni bilo. Nobenih vprašanj znotraj samega sebe, nobenih premlevanj, ali bi nekaj naredil ali ne, ali je nekaj prav ali ne, ali se nekaj spodobi ali ne, itd. Šel sem in to naredil. In bil neskončno srečen. Danes po in ob vsem pogojevanju, ki sem ga (bil) deležen, se mi zdi, da bi lahko prej splezal na Everest kot pa stvari znova počel tako svobodno. Tako neznansko sem prestrašen in ujet v trenutni življenjski situaciji, da niti pomislim ne, da bi si privoščil tako svobodno delovanje, čeprav nekje globoko v sebi čutim, da sem samo tako delujoč resnično jaz. Ta, ki tole piše, je otopel nadomestek, ki vegetira v nekem kvazi realnem svetu in včasih da od sebe kakšno iskrico življenja. Ponavadi se ta zgodi, ko sem v stiku s svojim sinom, ker sem takrat tudi v stiku s svojim notranjim otrokom. Drugače pa ta notranji otrok pokuka na plano zelo poredko in zelo nepričakovano. In čeprav je zelo dobrodošel, ga zelo hitro “ubije” moj resni (ne resnični) jaz, ki mi očita, da se to za odraslega človeka ne spodobi, da kaj si bodo pa drugi mislili in še kaj v tem stilu.  Ko bi bil vsaj v tistih trenutkih otrok v meni tako močan, da bi lahko premagal te vcepljene strahove, ki človeka spreminjajo v ovco in poskrbijo za vse večjo otopelost in vdanost v usodo, vse do bridkega konca.  Za koga sploh živim, se sprašujem? Za njih ali za sebe?

  • Share/Bookmark

Ko sem bil Viking Viki. Vsaj za pusta

Življenje je life, Življenje je teater 15.02.2010

Lansko leto sem na čast pustu pisal o naši skupinski uprizoritvi junakov iz 70. let, Letečega cirkusa Montyja Pythona, letos pa bom nekaj besed namenil še enemu junaku iz 70. let, ki mi je lepšal redke urice prebite pred TV zaslonom in je tudi povezan z mojimi pustnimi dogodivščinami. Govorim o Vikingu Vikiju, ki je bil sredi 70. let prejšnjega stoletja eden glavnih risanih junakov na malih zaslonih. Vsaj tako velik kot je danes na primer Nodi ali pa še večji, saj takrat otroci nismo bili razvajeni s poplavo risank, ki jih ima na voljo današnja mladež.

Na vprašanje, kaj boš pa letos za pusta, je bil odgovor seveda Viking Viki. In ker sem imel zlate starše, oče pa je kot lutkar poznal kupico ljudi, med njimi tudi Saša Kumpa, ki ni bil samo izjemen režiser, lutkar, scenograf, slikar in predvsem velik humanist, pač pa tudi prefinjen izdelovalec lutk in kostumograf, ki ga je seveda naprosil, da mi izdela kostum Vikinga Vikija. Kar je seveda tudi z veseljem naredil. Lahko si predstavljate moje veselje in ponos, ko sem tistega leta paradiral naokoli v izvrstni, unikatni maski, ki so mi jo zavidali vsi otroci.

Danes sam na žalost nimam takšnih poznanstev kot jih je imel moj oče in svojemu sinu ne morem privoščiti tako izvirnega kostuma. Lahko bi ga sicer poskusil izdelati sam, a po pravici povedano nisem ravno najbolj spreten pri teh rečeh, zato raje zavijem v eno velikih trgovin, v katerih se najde marsikaj. Magari kakšna gasilska uniforma. Tudi takšna maska prinese veselje v otroško srce. Za starše pa ni lepšega kot je srečen otrok.

Oče, sredi 70.

Sin, 2009

  • Share/Bookmark

Dr. Fig je prišel. Z Juljo, seveda. Manjkal pa ni niti Bili Piton

Foto, Življenje je life, Življenje je teater 9.02.2010

Zavod za turizem Kranj je ob kulturnem prazniku tudi letos pripravil zdaj že tradicionalno prireditev Prešernov smenj. Obiskovalcev se je trlo in imeli so kaj videti. Mesto je znova padlo v časovno zanko in pristalo v Prešernovih časih. Na vsakem koraku si lahko srečal meščane, uradnike, funkcionarje in še koga, odete v obleke/uniforme iz tistih časov. Vse skupaj je spremljal bogat kulturni program, ki so ga pripravila številna kulturna društva, folklorne skupine, pevski zbori in še kdo. Po mestu se je dalo zapeljati s kočijo. Manjkali niso tudi številni lajnarji pa stojnice z izdelki domače obrti. Svoja vrata so odprli muzeji, Prešernov grob je obiskala kulturna ministrica. Na sprehodu po mestnih ulicah pa si lahko srečal tudi Franceta Prešerna samega, ki je pod roko vodil svojo nesojeno Juljo. Pa na Bilija Pitona (vsaj mene je močno spominjal nanj) ne smem pozabiti. Ta je vsako uro razglasil Prešernovo smrt pred Prešernovim spominskim muzejem, ki se nahaja v hiši, v kateri je pesnik živel in tudi sklenil svojo življenjsko pot. Ena stvar pa ni bila povsem v slogu Prešernovih časov – nekatere gostilne in bari so bili zaprti. Škoda, da niso vsi izkoristili prilike, saj se je tam, kjer je bilo odprto, trlo premraženih, okrepčila potrebnih obiskovalcev. Blagajne pa so veselo cingljale. Mogoče prihodnje leto.

  • Share/Bookmark

Nončni pohod na Jošta, šnops in palačinke

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life 2.02.2010

Če nam je le dano, se z druščino vsaj enkrat letno podamo na nočni pohod na Jošta, najraje ob polni luni in po snežni podlagi. Hoja po zasneženi stezi, obsijani s polno luno, je nekaj najbolj čarobnega, kar sem v življenju izkusil. Ob povsem jasni noči sploh ni potrebe po uporabi kakršnekoli dodatne razsvetljave. Na gozdnih jasah bi človek skoraj potreboval sončna očala, saj se lunina svetloba čudovito odbija od snežnih kristalčkov. Naravni Swarovski, vam rečem.

Ob zadnji polni luni so nam pohod preprečili oblaki, zato smo se odločili, da gremo dva večera kasneje, torej sinoči. Ker je luna vzhajala kasneje in ni imela več takšne moči, smo vseeno potrebovali nekaj naglavnih svetilk, smo pa resnično uživali v hoji po sveže zapadlem snegu. Ker podlaga ni bila ledena, ni bilo nevarnosti za kakšen hujši zdrs in padec, če pa ti je že slučajno zdrsnilo, si pristal na (v) mehkem. 100 % pure joy!

Na vrhu pa čudovit razgled, čaj z rumom, šnopček in gratinirane nadevane palačinke, čeprav je koča ob ponedeljkih zaprta. Moja ženka zna vedno poskrbeti za kakšno sladko presenečenje, da je druženje še bolj veselo. Veselimo se že naslednje polne lune. Če bo le mogoče, zadevo ponovimo.

Zmaga!

Pogled na Stražišče

Pogled na Šmarjetno, Kranj in Krvavec

Druščina pozira pred cerkvijo

Še dve s pogledom na Stražišče

Pogled proti Šmarni gori, z Ljubljano v ozadju

Za konec še pogled proti osvetljenemu smučišču na Staremu vrhu


  • Share/Bookmark

S sankami po šolski strehi

Foto, Zabava in sproščanje 1.02.2010

Stvar ni tako nevarna, kot je slišati. Gre za to, da so snovalci osnovne šole v Dragomlju znali poskrbeti za veselje otrok, ki tam žulijo klopi, pa ne samo njih. Šola je namreč sestavljena iz treh modulov, od katerih je pri dveh streha zasnovana tako, da v lepem loku pade do tal. Takšna streha, pokrita s travo, že v letnem času predstavlja poligon za rekreacijo, v zimskem, kadar narava ne skopari s snegom, pa se spremeni v priročno sankališče. Včeraj sem ga preizkusil tudi sam in moram reči, da naklon sploh ni tako majhen kot se zdi, nasprotno, sanke prav dobro “letijo” in v izteku imaš občutek, da te bo zabilo ob tla. Prehod v iztek je pač malce bolj “divji” kot na kakšni skakalnici, a za sankaške potrebe povsem ustrezen.

Pri vsem skupaj mi je še najmanj jasno, kako otroci zdržijo pri pouku, če jim misli stalno uhajajo na streho?

  • Share/Bookmark
blank